Škrbina za Gradom

Pot:  Erjavčeva koča na Vršiču - Zavetišče pod Špičkom - Škrbina - delno na Pelc nad Klonicami in nazaj
Razmere: sončno
Čas: okoli 9 - 10 ur
Višinska razlika: okoli 900 m

Ali naj greva na Jalovec ali pa kam drugam? 

 Ker je Jalovec v teh dneh zelo oblegan sva izbrala manj obiskan Pelc nad Klonicami.

Od Vršiča se vije  lepa pot do Zvetišča pod Špičkom, malo gor, malo navzdol, 

malo skozi gozdiče. Tudi dva studenca sta vmes. Ker pa sta bila suha, sva si vzela čas 

in jih popravila tako da se je voda zopet lepo stekala v korito.

V tej simpatični kočici je tudi letos oskrbnik velenjski alpinist Fux, 

ki je odličen poznavalec slovenskih gor. Lepo ga je bilo po dolgem času spet videti 

in prijetno je bilo malo kramljati z njim.

Od zavetišča sva pot nadaljevala v krasno tiho krnico, posuto z veliki balvani.

Na spodnji sliki je Jalovec zavit v oblake.

Vrh Škrbine za gradom - 2277 m ter pogled navzdol v dolino Bale in Koritnico.

 Levo vodi oster in strm greben na Pelc. Zelo je ozek že na začetku in prepaden na obe strani.

 Ker tokrat nisva imela plezalno - varovalne opreme, nisva nadaljevala s plezanjem na vrh.

 Predolgo bi se zamudila.

Previdno sva sestopila nazaj v krnico in tam za zabavo prosto preplezala nekaj balvanov.

Nad zavetiščem sta dva manjša vrha. Špička in višji Špiček. Splezala sva še tja gor.

Pri vzponu so naju srečevale planike, planike in planike. Krasno.

Pogled navzdol na zavetišče je pokazal, da je streha v dobrem stanju.

Užitka visoko med oblaki se ne da plačati. Vreden je truda.

Tudi z vrha Špička se je dalo občudovati Jalovec, ki je bil tokrat večinoma v oblakih.

Tod okoli so lepa in bogata rastišča gorskega pelina, zato je vse dišalo po zdravju. 

Midva pa sva se morala počasi posloviti od Fuxa in sva se počasi vračala nazaj na Vršič.

_________________

 

Prisojnik, I. in II. okno

Pot: Erjavčeva koča na Vršiču - 1.okno - Vrh - 2.okno - Erjavčeva koča
Čas: okoli 9 ur
Razmere: vetrovno in okoli 0 stopinj zjutraj, sončno
Višinska razlika: okoli 1020 m

V ponedeljek zjutraj je bilo na Vršiču zelo vetrovno, temperatura je morala biti blizu ničle,

saj sva občasno opazila pomrznjene površine skal. 

To je bilo razlog, da se nisva odločila za Kopiščarjevo pot (po severni steni) 

ampak  sva se v zgodnjem jutru odpravila po grebenski poti na vrh. 

Računala sva, da bo to stran sonce le malo ogrelo.

 Kaj kmalu sva lahko uživala v srečanju s parom kozorogov, ki sta nama z veseljem pozirala.

Čudovita sta bila. Ko smo se nagledali drug drugega,  sta nadaljevala svoje skoke navzdol,

 midva pa brez skokov navzgor.

 Pred nama  se je kmalu odprlo prvo okno, skozi katerega je bil močan prepih.

Do prvega okna sva bila zelo hitra, saj sta nama pomagala veter in mraz. 

Na grebenu Prisojnika se je veter še bolj zaganjal v naju, a je sonce že malo bolj ogrelo ozračje. 

V treh urah sva bila na vrhu Prisojnika ( 2547 m ). 

Tako sva ob devetih zjutraj bila sama na vrhu, kar nama predstavlja veselje posebne vrste,

 saj je najlepše v tišini občudovati vrhove vse naokrog.

V ozadju sta Jalovec in Mangart, v ospredju je greben Mojstrovk.

Pod vrhom sva se odločila za nadaljevanje proti Prisojnikovem drugem oknu.

Mimo Zvonikov se vije prepadna a dobro zavarovana pot.

 Ozka potka v steni, s pogledom globoko navzdol do Kranjske gore zahteva previden korak.

 Kmalu se je pred nama odprlo še drugo Prisojnikovo okno.

 Zelo mogočno in lepo je to okno,  kar ne moreš verjeti, da si tu gor.

Zato je nastalo še nekaj fotografij pred nadaljevanjem dogodivščine.

Pokuk skozi okno na drugi strani pokaže Razor in Planjo ter smer najine poti, 

ki vodi po navpični steni levo navzdol.

Zatem je sledil zelo previden spust po jeklenicah, ki jim moraš popolnoma zaupat, saj druge poti ni.

 Ta utrinek je zato nastal dosti kasneje v nadaljevanju poti, 

ko se je ponovno pojavila volja do fotografiranja.

 Nastalo je še nekaj fotografij za spomin na lep panoramski spust v kraljestvu orla.

In ko misliš da se lahko že sprostiš, te spodaj čaka ozek kamin z iztekom daleč navzdol v smeri proti Kranjski gori. Le kaj Lojze dela tako dolgo tam, sem se vpraševala? 

 Kmalu sem sama ugotovila, da kamin ni enostaven in da zahteva svoj čas, da ga v miru preplezaš.

Ampak spodaj je planinski raj - Škrbina imenovan.

Kljub temu, da sva bila osredotočena na varen sestop, sva opazila večino lepih detajlov na poti. Pogled na te planike so le ena od nagrad za preplezano pot.

Nazaj na Vršič sva se vračala s prečenjem Prisojnika po južni, enostavnejši poti,

 se grela na sončnih tratah in ogledovala sosednje vrhove, ki so na voljo za najin naslednji vzpon. 

Goličica naprimer  - na sliki spodaj prvi višji vrh z desne.

 Za Goličico je Germlajt, levo so Kanceljni.

 Popoln dan je bil to, občudovati doline z vrhov, uživati v prostranstvu Julijcev 

in biti stran od množic turistov,  ki so v tem času zavzeli tudi Vršič.

_________________

 

Adam in Eva, Škednjovec

Izhodišče: planina Blato nad Bohinjsko Bistrico

Čas: 11 ur

Višinska razlika: okoli 1200 m

Ujeti še en sončen dan pred napovedanim poslabšanjem vremena je bila tudi tokrat najina velika želja, ki sva jo uspela tudi materializirat. Tako smo v soju čelnih svetilk v zgodnjem jutranjem hladu odkorakali proti planini Krstenica. 

Sončni vzhod nas je ujel le nekaj minut preden smo jo dosegli.

Planina Krstenica je ohranila veliko lepih macesnov, ki so na redko raztrešeni povsod naokoli.

 Zgodnji jutranji žarki so jo danes obsijali v vsej njeni lepoti.

Še dobro, da smo tu v tej pozni jeseni. V poletnih dneh je tod silno veliko obiskovalcev, kar nama nikoli ni prijalo.

 Na planini je tudi tekoča voda. Močan studenec, ki je speljan do velikega lesenega korita. Kako prija nekaj požirkov sveže vode!

Pa je potrebno planino kamlu zapustiti, da bomo uspeli prehoditi načrtovano pot pred večerom. Jesenski dnevi so kratki.

Kmalu smo ugledali prvi današnji cilj - dvatisočak - Jezerski stog.

Pogled v dolino je pokazal, da je spodaj hladno in turobno medtem ko je nad nami sijalo toplo sonce.

Žareči macesni so bili povsod naokrog, ko smo se hitro dvigali proti Jezerskemu Stogu.

Pogled na okoliške gore je bil vsak trenutek obsežnejši, kmalu smo zagledali tudi Triglav, ki se je bleščal prav blizu nas.

Na Jezerskemu Stogu ( 2040 m ) smo videli, da megla pokriva celotni južni del Slovenije, do koder ti nese oko.

Z Jezerskega Stoga smo nadaljevali pot po grebenu na Prevalski Stog  ( 2075 m ). 

Pogled nazaj na Jezerski Stog je pokazal, da smo v kratkem času prehodili lep kos današnje poti.

Sedaj sta bila na vrsti nova dvatisočaka; Adam (levo) in Eva (desno). 

Po nekajminutnem ogledu sva tudi midva ugotovila odkod ideja za poimenovanje teh dveh vrhov.

 S te strani je možen vzpon  samo pri vzhodnem stolpu Eve ali pa v grapi med obema markantnima vrhovoma.

Odločili smo se za vzpon po neizraziti, večinoma travnati grapi, ki je presenetila s svojo strmino in izpostavljenostjo.

Najprej osvojimo Adama - ( 2012 m ). Izgleda kot planinska ptica z glavo in razpetimi perutmi, vsaj meni se je zdelo tako.

Iz Adamovega naročja je lepo opazovati svojo prehojeno pot in se za trenutek zamisliti nad lepotami redko obiskanega sveta.

Medtem sta moška že stala na  vrhu Eve ( 2019 m ), ki  je malenkost višja od Adama.

Pred nami je bil sedaj že Škednjovec ( 2309 m ).  Pot na vrh si je potrebno izbrati preden prideš do njegovega podnožja,
saj tam ni več pravega pregleda. Mi trije smo izbrali vsak svojo, pa nobena ni bila lahka. Za morebitne sledilce naj povem,
da naj bi najlažji pristop potekal po desni strani grebena, vendar ga je težko najti, ker pač ni nobenih sledi ali oznak.

Prehod skozi kamin je malo preozek, ampak če si zelo trmast se prerineš strmo navzgor. Lažje je še malo bolj desno.

Na grebenu Škednjovca pa je spet uživancija, seveda pa še vedno ob smiselni dozi previdnosti.

Oster in  ozek greben Škednjovca je bil že za nami. Zadaj se razprostirata Jezerski in Prevalski Stog, ki sta že za nami.

Kmalu smo na vrhu Škednjovca ( 2309 m ). V ozadju pa Triglav ter pogled na kočo Planika pod njim.

Po drugi strani Škednjovca je bilo potrebno spet poiskati primeren sestop...

... ter nato dalje na še en dvatisočak. Vrh Hribaric ( 2388 m ).

Razgledi na okoliške gore so od tukaj res impozantni;  lepi vršaci povsod kamor se zazre oko. 

Mišelj vrh in Mišelj Glava sta se pokazala  v ozadju.

 Na grebenu Škednjovca je tudi s te strani ostro in izpostavljeno.

Večerni mrak se je hitro bližal, zato smo se pričeli vračati nazaj po razbrazdanih skalnatih podih, mimo številnih jam , oken, škrapelj, vrtač in lukenj. Kmalu smo dosegli čudovite rjavo rumene travnike in se po njih spustili do planine Laze, da dokončamo našo krožno pot in najdemo označeno pot za naš povratek nazaj na planino Blato.

Na poti smo se spogledovali še z enim dvatisočakom - Ogradi. Na žalost svetlega dneva ni bilo več veliko pred nami in pot v dolino je bila še dolga. Ograde smo tako pustili za naslednjič, ko si bomo omislili novo krožno pot po teh krajih.

Planina Laze pod nami je bila že v senci, macesni na vrhovih pa so še vedno žareli v zadnjih sončnih žarkih. Čudovito je bilo.

Jeseni je na gorskih planinah in pašnikih prijetno mirno. 

Živina je že v dolini, na tratah in pašnikih pa zopet kraljujejo gamsi in kozorogi.

Svizci se pripravljajo na zimski spanec in planina se bo čez zimo odpočila od vseh obiskovalcev. 

Le tu in tam bo kdo gazil preko visokih snežnih zametov. 

Bomo tudi mi med njimi? Zelo verjetno.