torek, 12. marec 2024

Rif, gorski predel ob Sredozemskemu morju, 1.del

 
Iz mesta Taze se odpeljeva proti mestu Nador,
 kjer doseževa najino najbolj vzhodno točko v Maroku, -3.00002
Pokrajina je delno hribovita, malo spominja na puščavski del. Tu je tudi veliko nasadov oljk.

Opaziva veliko lepo zgrajenih džamij. 
So drugačne kot sva jih videvala do zdaj npr. v Bosni ali Turčiji.
Predvsem pa nimajo slokih in koničastih minaretov.
Za mestom Nador slediva cesti N16 in zopet zagledava modro Sredozemsko morje. 
Ob obali je nekaj lepih plaž, ki so lahko dostopne, čeprav je obala strma.
 Opustiva misel, da bi na plaži prenočila, ker na določenih razdaljah zopet vidiva vojaške stražarnice. 
To pomeni, da prenočevanje na obali ni zaželeno. Da ne bi bila v nadlego vojakom, rajši najdeva prostor za prenočevanje stran od obale ob borovem gozdičku. Pa še manj vetrovno je.
Drugo jutro pa se za najinim kombijem pojavi strnjena vrsta gosenic. Le kaj se gredo?
Ob obali za mestom Al Hoceima obiščeva še trdnjavo Torres de Alkala. Pod njo je lepa plaža.
Pogled na plaže z druge strani trdnjave.
Pred trdnjavo se lahko zavije do polotoka Penon de Velez de la Gomera, ki je v španski lasti.
 Meja je zelo kratka  in čez ne moreš.
Trdnjavo so lepo obnovili in je prijetna za en mini sprehod z razgledom.
Še bolj prijetno je bilo kopanje v morju pod trdnjavo,
 ampak kaj ko so veliki valovi zopet preprečili lepo plavanje.
Še en pogled na trdnjavo.
Nova asfaltirana cesta pod trdnjavo vodi še dalje do plaže Cala Iris.
Mimogrede sva s ceste tudi rešila želvo, ki je cesto hotela prečkati.
Z morja sva se po cesti napotila v Rif, gorato področje ob Sredozemskemu morju.
Vasi so pogoste tu, vmes so terasasti nasadi boba, fižola in krompirja. Drugega tu nisva videla.
Cesta se vzpne do okoli 1500 m višine in postane tudi hladneje.
 Napoved za naslednje jutro je 2 stopnji nad ničlo.
Proti mestu Issaguen na Rifu pa naju vsi pozdravljajo, prehitevajo in nekaj kažejo. 
Mislila sva, da je z avtom kaj narobe. Lojze ustavi, pogleda in ker je vse v redu, voziva dalje.
 Zopet naju prehitevajo in kažejo smerokaz naj ustaviva.
 Končno dojameva, da nama prav odkrito ponujajo "travo" in celo hašiš. Seveda zavrneva vse.
V mestu Issaguen je zelo živahno, polno ljudi je, kot bi bil semenji dan.
 In vsi tu odkrito ponujajo svojo robo. Zvedela sva, da je konoplja legalizirana za medicinsko in kozmetično uporabo od leta 2022. V tem predelu Rifa namreč pridelajo konopljo na okoli 70 000 ha zemlje.
Dežja je bilo tu veliko v prejšnjih dnevih, nekatere ravnice na vrhu Rifa so celo poplavljene.
Midva pa sva rajši občudovala lepa cedrova drevesa, ki so pokrivala vrhove Rifa. 
Prostor za spanje sva našla na vrhu enega od gričkov, 
ki je dostopen le s pogonom 4x4.
 Po Rifu bova še potovala v naslednjem dnevu. 
_____________



 

sobota, 9. marec 2024

Od Atlasa do nacionalnega parka Tazekka


Z Visokega Atlasa sva se spustila do višine 1600 m, 
ker je bilo napovedano slabo vreme za čez noč, v Atlasu pa celo nov sneg. 
Res so se nalivi z vetrom pričeli v zgodnjem večeru.
 Zemlja je tako zbita, da ne more dovolj hitro požirati padavin. 
Že ob malo bolj močnem nalivu, voda dere vsepovsod dol s pobočij in s seboj prinaša blato,
 ki ga naloži na cesto. Vsaj na tiste z oznako R(regionalne). 
Regionalne ceste so običajne med vasmi, nekatere so prav lepe, nekatere pa slabše vzdrževane.
Tudi midva sva tako morala voziti po blatu in najin avto je postal tako blaten,
 da bolj sploh ne bi mogel biti.
 ( to omenim zato, ker ga je naslednji silovit naliv opral tako,
 kot bi bil opran z vapom v pralnici )
Zaradi te blatne izkušnje sva se takoj, ko je bilo mogoče, 
raje vozila po nacionalni cesti N8 do mesta Khenifre. 
Vsako malo večje mesto ima ulice opremljene z lepimi cestnimi svetilkami.
Tu je tudi lep nacionalni park Khenifra, ki sva si ga ogledala samo en del. 
Bogat je s cedrami. V gozdu domujejo male opice.
Nekaj km od mesta Azrou je del nacionalnega parka, kjer opice pridejo kar na cesto. 
Nikogar to ne moti, čeprav je tam glavna nacionalna cesta.

Opice so tako luštne, lahko jih hraniš z oreški. 
Midva sva jim dala nekaj mandelnjev, pa sva se jim tako prikupila, da se niso hotele ločiti od naju.

Maročani so prijazni do živali tudi potepuške pse pobožajo in jih nahranijo. 
(to počneva tudi midva) Tako jih celo opice, ki skačejo tudi z dreves na avte, ne motijo.
Lojzev samec, ki je hodil za njim.

Zanimivo pa se nama je zdelo, da ni bilo tu nič turistov,
 samo domačini, ki so enako hranili male opice.
Drugo jutro je sledil ogled mesta Fez. 
Nisva mu namenila veliko časa, ker se je bližal zopet hud naliv. 
Parkirišč je dovolj, so plačljivi. Takoj ko stopiš v mesto se ti približa kak lokalni, 
verjetno samooklicani vodič, ki te želi peljati na ogled, seveda ne zastonj.
Vse vodniške ponudbe sva prijazno zavrnila in se na hitro sprehodila po Medini.
Mesto Fes si je bolj ogledal Emil, ki je bil tu nekaj dni pred nama. (njegov blog).
Mesto ima številne ozke ulice, v katerih se hitro lahko izgubiš,
 ker tudi satelitska navigacija tu slabo deluje.
Izgubila se nisva, sva pa opazovala domačine pri njihovem barantanju s trgovci.

Iz mesta sva sledila cesti N6. V tem severnem predelu Maroka so velika polja, 
od poljščin prevladujeta  bob in grah, ter veliko nasadov oljk sva videvala.
S ceste RN6 sva zavila v nacionalni park Tazekka. Ampak videla nisva ničesar, še cesto bolj slabo. 
Spustila se je namreč gosta megla in z razgledom ni bilo nič. 
Pričeli pa so se nalivi s hudim vetrom, ki so nama prav lepo "zvapali" umazan avto z vseh strani. 
Tako zdaj ni več potreben pralnice, se sveti, kot bi bil spoliran 😊.
Omeniti velja še velik parkirni prostor ob bencinski črpalki za mestom Taza, 
kjer so tudi parkirni prostori, ki so pokriti s solarnimi paneli. 
Tokrat sva to parkirišče, ki je v sklopu aqva parka, džamije, bencinske črpalke in hotela, z veseljem izkoristila, pa je noč kljub hudim nalivom in vetrom minila mirno.
_____________

 

petek, 8. marec 2024

Visoki Atlas, vse do Ououizaght

Visoki Atlas sva vzdolžno prečila po cestah RR 302 in RR 306.
 
 
Vas Ait Blal je nekaj posebnega. Kar velika vas leži v strmem bregu, 
cesta je speljana skozi v serpentinah in v središču vasi seveda precej zožana.
 Ob cesti pa se kljub zožitvi odvija še vaška tržnica.

  Na vsaki strani vasi pa so lično urejene terase s kulturnimi rastlinami.
Naslednje jutro sva pričakala malo pod prelazom Tigi n Tighst (2399 m) .

V Atlasu sva bila skoraj štiri dni in jutra so bila vseskozi hladna; tam nekje od 6 do 8 stopnij.
Šele jutranje sonce je hitro segrelo ozračje.

Točno na vrhu prelaza pa je majhna hišica z muzejem ter okoli kamnite plošče z prastarimi gravurami.

Risbe izvirajo iz 3000 do 4000 let pred n št iz  bronaste dobe, sva uspela razbrati iz razlag.
 
Takih mest je po Atlasu še kakšnih 10, vsa so visoko v gorah.

Čez prelaza hodijo tudi domačini iz ene doline v drugo.

 Večkrat sva tudi kakšnega peljala v dolino ali čez prelaz. 

Tipična berberska hiša s stajo za živali. 
Domačini živijo skromno, so prijazni, otroci so vljudni in vedno nasmejani. 
Tu nekako začutiš razliko med vrednotami Amerike in Evrope in tukajšnjih ljudi, 
ki ne skrivajo svoje sreče. Očitno premorejo vse, da so lahko srečni, 
čeprav nimajo nobenega materialnega blagostanja. 
Zgoraj na sliki so obdelana pobočja, ki so pripravljena na novo sezono.
Največkrat se voziva na višini okoli 2000m. 
Pred mestom Tabant je dolina veselja imenovana Ait Bouguemez. 
Po njej teče rečica in celotna dolina je v terasah obdelane zemlje ali zasajenih dreves.
 
Z naselja Tabant vodi cesta na najvišje prelaz 3050 m.
 Zapeljala sva se gor do prvega prelaza Tizi n Ait na 2905 m.

Najin avto še ni bil tako visoko. Za tem prelazom sledi spust v dolino po makadamski cesti za kakšnih 100 višinskih metrov ter se nato zopet vzpne na 3050 m. 
Ni bilo v najini smeri pa sva najvišji prelaz 3050 m izpustila; za kdaj drugič.
Na prelazu pa sva srečala dva fanta, ki sta se želela z nama fotografirat.

 Sporočilnosti njune akcije tukaj ne bova komentirala.
Seveda sva se še sprehodila naokrog ter opazila da tu vodi tudi ena izmed poti na drugi najvišji vrh Maroka Jebel Mgoun 4071m. ( v ozadju na sliki spodaj).
 
Pristopne poti pa so zelo dolge, zato se gore tokrat nisva lotila. 
V prihodnjih dneh se tukaj obeta nov sneg, midva pa bi želela do takrat biti že nekje nižje.
Zopet prespiva na višini, v zavetju gora in temnega neba. Zjutraj pa kreneva dalje. 

Sledijo si spusti v dolino in še na prelaz, tokrat samo na 2600 m (naslovna slika).

V zadnjem delu prečkanja Atlasa se cesta nenadoma prelevi v makadamsko cesto. 
Spet imava veliko nepričakovanih zaprek...
... cesta je marsikje odtrgana, voda z blatom jo prečka, kamniti podori ogrožajo varno vožnjo ...
Dosti improvizacije v vožnji je bilo potrebno, da sva uspela prečiti kakšnih 30 km obupa ...
Bi se mogoče obrnila, če ne bi bila pot nazaj tako strašansko dolga.
Na koncu precej podrte ceste pa zapeljeva v dolino in zagledava Chatedrale Mastfrane. 
Z najine strani je pogled nanjo res veličasten. Tu ni pristopa nanjo. 
Z druge strani pa je pristop nanjo baje zelo enostaven. 
Tudi cesta skozi dolino ob Katedrali je precej razdrta. 
Vidno je, da jo običajno krotka rečica večkrat poplavi.
 
 Nisva šla na vrh ker je bilo že pozno popoldne, midva pa sva imela še nekaj km pred seboj. 
Dviga se nad dolino, kjer je možno ob rečici tudi prenočevanje. 
Verjetno je poleti precej obiskana zaradi lahkega dostopa z zahodne strani.
Midva nadaljujeva s prečkanjem Atlasa do mesta Ouauizaght. 
To leži ob akumulacijskem jezeru in je obdano z živordečo pokrajino.
 Atlas se še nadaljuje vendar je visok le še okoli 2000 m.
 V teh dnevih prečkanja prelazov, sprehodov po grapah, malih kanjonih in prelazih sva zelo uživala.
 
To je drug svet gora, narave in ljudi.
 
_____________