nedelja, 21. maj 2023

Zavižan (severni Velebit)

 

Pot: po vzpetinah okrog planinske koče na Zavižanu

Z jadranske magistrale se  v Sv.Juraju nameniva na Velebit po cesti za naselje Krasno. 
Kažipoti  naju vodijo do Babić Siće, kjer se prične nacionalni park Severni Velebit. 
Vstopnino pobirajo od 8h do 16h in sicer za nas seniorje po 60-tem je karta 4 eur do 31.maja. 
Velja tri dni. Od Babić Siće dalje vodi solidna makadamska cesta.

Pod domom Zavižana je veliko parkirišče, kar daje slutiti gnečo v poletnih mesecih. 
Zadovoljna sva, da sedaj gneče ni, saj je bilo poleg naju le nekaj obiskovalcev.

Vstopnino v v nacionalni park je pametno plačat, ker je kazen za ilegalen vstop zelo visoka. 
Za spoštovanje parkovnih uredb namreč poleg uslužbencev na vstopnih točkah skrbijo tudi redarji -  "rangerji",  ki patruljirajo v parku.

Okoli doma je na izbiro tudi nekaj krajših poti, ki sva jih do konca dneva preiskala. 

Med drugim je v bližini lepo urejen botanični vrt, vendar je sedaj tukaj še najzgodnejša pomlad,
pa gorske cvetlice še spijo.
Prvi vrh nad domom je Vučjak (1645 m), ki ga osvojiva kljub močni burji.
..Tudi razgleda ni kaj hvalit, saj se ne vidi daleč, 
je pa zato otok Krk videti mistično zavit v sprehajajoče meglice. Kljub temu uživava.

V burji se povzpneva še na Veliko koso (1622 m).

Sledil je še kratek vzpon na Balinovec, od koder sva se spet razgledovala po otokih severnega Jadrana.

Na gornji fotografiji je spredaj Goli otok, desno je Grgur ter levo del otoka Raba. V ozadju je Cres.

Bil je že večerni čas, zato sva zapustila hribe in šla h koči, od katere lahko občuduješ Jadransko morje, 
ter sončne vzhode in zahode. Čudovita lokacija, res!
Užila sva  še mimohod črede konjev, ki se prosto pasejo in vsako jutro ter zvečer naredijo mimohod,
 ko gredo na svoje pašnike na Jezercih.

Pravi užitek je biti takole v osrčju nekoristnega sveta, ki ti daje občutek divje svobode.


Zaspiva z zavedanjem, da naju čakajo lepi naslednji dnevi.

______________________

 




sreda, 26. april 2023

Osorščica

 

 Izhodišče: Nerezine na Lošinju
Čas: 1ura za 500 m višinske razlike, skupni čas 4 ure

Pred označeno stezo za Osorščico je tale zanimiv in poučen zapis. 
Osorščica je vedno privlačila mnoge, da so se povzpeli na njen vrh. 
Tudi naju je, ampak sva se vrsto let samo vozila ali jadrala mimo. 
Danes pa je prišla na vrsto, da si jo ogledava še od zgoraj navzdol.
Na začetku je pot zamejena levo in desno med suhozide.
Kasneje se spremeni v gozd na kamniti podlagi. Vedno mi je takšen izbor presenetljiv.
Proti vrhu je na izbiro več poti.
Prvi vrh je Sv.Mikula .(579 m)
Z njega je prelep pogled do južnega rta Malega Lošinja in ob dobri vidljivosti še dlje mimo Ilovika, 
do Premude, Škarde, Silbe in Oliba ...

Pot nadaljujeva po vrhu Osoršice do Televrina, najvišjega vrha ( 588 m).

Pogled nazaj na Sv.Mikulo ter Mali Lošinj.

Pri Televrinu sta še dve kraški jami, vendar precej daleč strmo navzdol; levo in desno.
 Nisva se spustila do njih, ker so naju preganjali deževni oblaki.

Pogled na otok Unije, najina priljubljena sidrišča, kadar sva plula v tem akvatoriju.

S Televrina ni razgleda, je gozdnat vrh. Pot pa se nadaljuje na Mažovo goro, 
kjer je planinska koča na 279 m in je odprta od 1.aprila do začetka zime.
Nisva se spustila do nje, ker naju je že lovil dež.

Na poti navzdol sva zopet občudovala prelepe bore, ki kljubujejo ostri burji.

Pogled na Punta Križo, znani polotok na Cresu.

 Kmalu sva bila spet sredi opuščenih vrtov in med suhozidi  in sva hitro, 
še pred pravim dežjem, prišla do avta. 

Potem  sva skušala najti trgovino, da dopolniva najino zalogo kruha in druge hrane. 
Nisva uspela. V Nerezinah se trgovina odpre šele ob petih popoldan,  v Osorju pa je odprta le do opoldne.
Ker nisva hotela lačna čakat do petih, nisva  imela druge izbire, 
kot da si v dežju postreževa iz najinih zalog, za katere pravočasno poskrbiva, da jih nikoli ne zmanjka.

Spet je bil to en lep dan in najvišji vrh Lošinja je bil končno tudi osvojen.

_______________________



 

 

ponedeljek, 24. april 2023

Cres - mesto Cres

Cres 


Na poti proti Lošinju sva se ustavila v Cresu in se sprehodila v njem. 
Vreme ni bilo primerno za kaj drugega, saj je občasno deževalo in pihala je burja.


To je drugo največje mesto v creško-lošinjskem arhipelagu. 
Naseljeno je že od časov Liburnov, imenovalo se je Crepsa, pomembno pa je bilo zaradi dobrega pristanišča, naravnega okolja in bližine Istre. 
Največji pečat so tu pustili Benečani v 14. st.
 Beneški vpliv je dobro opazen na številnih cerkvah, palačah, mestnih vratih in stolpih,
veliko tega sva si ponovno ogledala na sprehodu po ozkih ulicah in stopnicah nama vedno privlačnega mesta.

Prespala sva ob vzhodni obali velikega zaliva, blizu morja. 


Naslednje jutro sva se odpravila dalje proti Osorju.

________________

 

 

nedelja, 23. april 2023

Sisol

 

 

 Izhodišče: vas  pred Brsečem

Dolžina poti 8 km, višinsska razlika 800 m, čas pristopa okoli dve uri.

Jutro se je pričelo z lepim sončnim vzhodom iznad Cresa.

V pogorju pred Učko je najvišji vrh Sisol. 
Nekaj poti vodi na ta vrh; izbrala sva stezo, ki vodi iz Brsača.
Pot je dobro označena do vrha grebena, kjer opaziva velika skalna vrata.

Ali pa je to naravni most. Oboje pritegne pogled in pozornost.

 

Z vrha grebenske poti pogledujeva na polja globoko spodaj v dolini.

Nadaljujeva pot po terenu, kakršen je povsod po jadranskih hribih vzdolž hrvaške obale: špičasto in razbrazdano.Sva se tega že navadila.
Skačeva s kamna na kamen. Ne presenetijo naju več.
Med gosto makijo se pojavljajo razkošno vejevnati bori.
Na severnem rtu Cresa je morje mirno. Vedno pa ni tako. 
Najbolj to pogrešaš, ko pluješ mimo njega.

Na vrhu Sisola  833 m skoraj malo poletiva ...

... a se kmalu spet prizemljiva.

 
Raje pogledava nazaj do Učke in po že prehojeni poti.
Pogled navzdol na najino izhodišče, mestece Brseč.

Res uživava, ker lahko spet skačeva po skalah.


Vračava se po isti poti nazaj po prelepem skalnatem grebenu 
in uživava v razgledih na vse strani.
 
To pogorje s svojim najvišjim vrhom, Sisolom, 
je atraktivno tudi zaradi razgledov krog in krog. 
 
_____________________
 
 

 

četrtek, 20. april 2023

Kamenjak

 Polotok Kamenjak je najjužnejši del Istre.
 Pred mnogimi leti je bil polotok priljubljen med tistimi, ki smo želeli biti "stran od civilizacije". 
Danes to sigurno ni tako, zlasti v poletnem času. 
Leta 1966 je postal pravno zaščiten kot objekt posebnega pomena.
 Leta 1996  so hrvaške oblasti razglasile rt polotoka za območje zaščitenega naravnega  parka,
 saj je na polotok območje redkih rastlin. 
V votlinah ob prepadnih obalnih stenah pa živi "morski čovik". 
To je eden od najbolj ogroženih sredozemskih tjulenjev, imenovan tudi sredozemska medvedka. 
Polotok v dolžino meri 9,5 km v širino pa od 400 m do 1600 m. 
Ima več kot 30 slikovitih zalivov in je zaradi tega tudi priljubljena destinacija pomorcev. 
V njegovem arhipelagu je 11 nenaseljenih otočkov.

Žal  nama je tokrat sprehod po južnem delu Kamenjaka odpadel, ker je ta del zasedla vojska.  
Do 22.8.2023 bodo namreč tu potekale vojaške vaje, kljub zaščitenemu naravnemu parku.
Morda jim uspe pregnati razen naju tudi vse plašne morske medvedke ...

___________________