sobota, 14. oktober 2017

Tirske peči v jesenskih barvah

Pot : kmetija Gosteče (Golte) -  Mozirska koča - Ston - Tirske peči - Medvednjak - Mozirska koča - Gosteče

Višinska razlika: 600 m 


Že dolgo nisem plezala preko Tirskih peči na Golte, pa sem zato to sončno sobotno popoldne
spet malo skočila tja gor, da užijem lepote tople barvite jeseni.

Dolga topla jesen nam je tudi tokrat prinesla čudovite  barve jesenskega listja, 
ki kar noče zapustiti svojega poletnega domovanja na drevesih.
 Ko sončni žarki posijejo skozi gozd in posamezno drevo osvetljijo, nastajajo lepi prizori, 
ki se trajno usedejo v spomin. Še posebej takrat, ko jih ujame še fotoaparat.
 Križišče poti pri spomeniku na Stonu je samevalo.

Še malo navzgor in po pobočju se je treba povzpeti, 
pa sem zato bila kmalu v vstopni grapi za Tirske peči.

Ni minilo veliko časa, pa sem lahko grapo že gledala navzgor.
In še malo, pa sem jo gledala še navzdol.
Sledil je tisti mali skalnati skok, ki zakriva dogajanje nad tabo, dokler ga ne premagaš.
Potem pa si že pri prvih jeklenicah in stopih. Lepo je, ker tokrat ni vlage in mokrote in mrzlih zajl.
Pod menoj se je kmalu odprl pogled na lep jesensko obarvani gozd kamorkoli sem pogledala.
Še lažje se je razgledovati z razgledišča nekje sredi stene, ko se lahko po želji tudi malo ustaviš 
in se odločiš kako boš nadaljeval vzpon.
Ampak v tem času gre vsa pozornost barvitosti jesenskega gozda, saj je pot dobro poznana.

Za spremembo sem tokrat sledila stezici ob pečeh in občudovala steno in gozd pod sabo.

Vedno mi je težko zapustiti ta lep razgled, zato nisem preveč hitela, čeprav so jesenski dnevi kratki.
Steno sem zato zapustila prav na njenem vrhu in izstopila iz gozda šele na vrhu Medvednjaka.
Ura je bila že pozna, meglice so se vrnile v dolino.
Sonce je zahajalo, meni pa se ni dalo takoj zapustiti spokojne planine in se vrniti v bučno dolino.
Šele ob trdem mraku sem se spustila nazaj do Gosteč, kjer me je čakalo moje kolo. 
Kolesarjenje v temi domov mi res ni bilo več v poseben užitek, a to je cena, 
ki sem jo vedno pripravljena plačat za krasne jesenske dneve v gorah.

________________________





četrtek, 12. oktober 2017

Račka vrata ter JZ greben Raduhe


Pot: neoznačena pot, Rogovilec - Rački stan - Račka vrata - Pomol - greben Raduhe - Velika Raduha - planina Arta - Rogovilec
Razmere: sončno in toplo
Čas: 12 ur s vsemi dooolgimi postanki
Višinska razlika: 1470 m

Od bivšega gostišča Rogovilec sva s Tanjo zavile na označeno planinsko pot do kmetije Račnik, 
kjer naju je v zgodnjem jutru že pozdravil lajež domačega psa.
Pred kmetijo sva zapustile označeno potko. Sedaj pa samo navzgor po bolj ali manj vidni stezici.
 Po kakšni uri hoje sva prišle do Račkega stanu. Presenetila me je velika poseka pri stanu
 ter gozdna cesta, ki jo pred letom dni še ni bilo tam.
Po prečenju  strmih pobočij prideš do vedno čudovitih Račkih vrat. V svoji veličini so prelepa.
Odločiva se povzpeti na obok in z njega lahko še bolje občudujeva jesensko obarvani gozd v dolini.
Pozdrav z vrha oboka. Malce previdnosti je tu potrebno.
Sonce je toplo grelo, občudovale sva zlate barve macesnov ter se vzpenjale navzgor in samo navzgor.
Pogled na nasprotno stran zg.Savinjske doline na Polšakovo planino in Križevnik je pokazal, 
da se macesni že barvajo.

Pogled navzgor pa nama je pokazal steno pred nama ter sonček za oblaki - ovčicami.
Po ozki polički sva se povzpeli na Pomol, kamnito zatočišče v grebenu Raduhe.

Tu biti, uživati s pogledi navzdol in naokrog, v prijetni družbi in  z malico v roki ... 
srce ti res igra od čistega veselja.
Višje od Pomola je greben ožji in bolj prepaden.

Zlati, zlati macesni v jesenskem soncu, v modrini neba, pravi balzam je to za oči in srce.
Pogled navzdol na Pomol ter dolino nama pokaže, da že kraljujeva skupaj s pticami na gori.

Pokuk skozi okno na drugo stran pobočja Raduhe pokaže, da so tudi tam barviti macesni. 
Bo treba kdaj tudi tja.
Na vseh razglediščih sva se vsaj malo ustavili in se razgledali.

Skozi malo okence sva se zelo težko prerinili in nadaljevali najino raziskovanje.

Kamniti možic, ki ga je nekdo postavil v preteklosti, nama je potrdil, da sva v pravi smeri.
Včasih to zelo pomaga, ko začneš dvomiti o izbiri prave smeri. Možnosti ni veliko.
Tukaj je smer po grebenu in grebenskih špicah bolj jasna. 
Levo in desno so prepadne stene, pa nimaš kam zgrešit.
Pogled na Križevnik, je takšen, da bi kar poletel malo še tja - pa spet nazaj. 
Verjetno je zelo lepo biti ptica.
Tanja je opazila  "markacijo", edino takšne so občasno na tej poti.
Takole - skoraj celoten greben Raduhe je že za nama.

In sedaj obvezno fotografiranje pri iztopu iz smeri.
Ni bilo koga, da bi naju slikal obe na skali, pa sva to naredile vsaka posebej.
Pogled na drugo stran Raduhe na srčasto planino Kal mi obudi spomin na naš obisk lani v oktobru, 
ko smo se tam vračali do Rogovilca.
En oblaček pohajaček se šopiri nad Ojstrico. Tokrat bo ostal mali in bo izginil.

Nisva in nisva mogle zapustiti vrha Raduhe, zaradi toplih sončnih žarkov, 
zaradi veselja osvojene poti, zaradi ...enostavno, ker je v višinah visoko nad dolinami vedno lepo. 
Le zakaj bi hodile nazaj?
Ampak bo le treba iti, dan je bil že v globokem popoldnevu, 
naju pa je še čakal tri urni sestop preko planine Arta.

Macesni so v zahajajočem soncu še bolj barviti. Tudi zato je dobro v gorah biti ves dan.
Planina Arta je na današnji dan samevala, medve pa tudi nisva opazile žive duše danes v planini,
 ne človeka, ne živali. No, samo en gams je skočil izpred naju in zbežal proč.
 Čudovit dan, v čudoviti družbi je bil.
Lepa in topla jesen me bo še zvabila v gore. Zagotovo!

_____________________________


sobota, 26. avgust 2017

Ojstrica


Izhodišče: planinski dom v Logarski dolini - Klemenča jama - Kopinškova pot na Ojstrico - Škarje -                                    Rjavčki vrh - Logarska dolina
Čas: 7 ur

Razmere: sončno in vroče


Od Planinskega doma do Klemenče jame sva v tem jutru hodila sama. 
Ob koči na Klemenči jami pa je bilo kljub zgodnji jutranji uri že živahno. 
Do Škrbine sva hodila zopet sama in pogledovala na lep greben Krofičke,
 kjer sva lansko leto hodila po lovski poti.
Kopinškova pot na Ojstrico je še vedno dobro varovana in zato poleti pritegne številne planince.
Ojstrico namreč gledava od doma vsak dan. Pravzaprav večkrat dnevno. 
Vidiva jo ob prvi jutranji zarji, sneženo pozimi in pomladi, velikokrat v oblakih ali megli. 
Bila sva večkrat na njenem vrhu, tudi pozimi, ko nama je zamrznil fotoaparat; 
nikoli pa še ne poleti na eno od avgustovskih sobot. Zdaj sva sklenila storiti še to.

Pa greva pogledat, kako je na njenem vrhu na neko soboto v poletnem mesecu avgustu. 
Rob skalne kocke je še vedno vpet  v greben Ojstrice.

Pod vrhom naju je prehitelo nekaj hitrih planincev. To se nama zelo redko zgodi.
Na vrhu Ojstrice pa je bilo spet živahno. 
Po grebenu z male Ojstrice se je vzpenjalo kar nekaj pohodnikov.
 Predvidevam, da Korošica tudi ni samevala.

Na vrhu Ojstrice ( 2350 m ) je ob 10 h zjutraj bilo kakih 15 ljudi. Nekaj glasnih, nekaj pa takih,
 ki so se umaknili malo nižje in nekako poskusili najti svoj mirni kotiček.

Še nekaj pohodnikov pa je prihajalo na njen vrh s strani Korošice. 
Odstopila sva jim mesto na vrhu in se odločila za pot proti Škarjam.

Skoraj sem že pozabila, da je tu tudi nekaj jeklenic in klinov.

Mikalo naju je, da nadaljujeva pot še čez Babe in Planjavo do Kamniškega sedla in nato navzdol do Okrešlja, pa je sonce tako vroče pražilo, da sva rajši izbrala hladnejšo pot čez Škarje navzdol.
Vmes smo izmenjali nekaj besed s fantom, ki je šel na vrh Bab, se premislil iz istega razloga kot midva in nadaljeval po najini poti čez Škarje v dolino.

Pogled na Rinke in Križ vedno očara in obudi nekaj starih spominov.
Mrzla gora v vsem svojem sijaju zgleda tudi danes osamljeno tiha.
Matkova kopa, ki ima zanimiv pristop, pa je tudi lep razglednik. Izkustveno jamčim!

Vmes sva skočila še na Rjavčki vrh in tu užila svoj gorski mir in drugo dnevno malico.

Pogled navzdol z Rjavčkega vrha v Logarsko dolino je lep. 
Od tam se je rahlo slišala poskočna glasba s takšno jasnostjo, da bi lahko ob zvokih tudi zaplesala, 
če bi imela na voljo primerno plesišče. No, pa kdaj drugič.
Mir na Rjavčkem vrhu je kljub rahli glasbi bil krepilen in poživljajoč.
Proti vrhu Ojstrice pa so se vzpenjali novi in novi planinci. 
Nekateri očitno še ne vedo koliko bolj prijetni so vzponi v zgodnji jutranji svežini dneva.
Krofička zgleda s te strani malo lažje dostopna. Kako včasih videz vara!
Rinke s Skuto so znova pritegnile najino pozornost. Je že čas za ponoven obisk?
Rjavčki vrh od spodaj navzgor z južne strani ne zgleda nič posebnega. 
Pa ga poglejte s severa v vsej njegovi mogočnosti!
Utrinek v travah nad Klemenčo jamo.
Takšne fotografije nastajajo, če ja časa v planinah dovolj tudi za meditacijo. 
Še nekaj tihožitja ... potem pa spet pot pod noge.
pa ne takoj ... še utrinek ali dva ... mogoče še tri ... kdo bi štel?
Sedaj pa v dolino in na kopanje k slapu Palenk, ki je začuda na ta sobotni dan povsem sameval. 
In tudi Logarska dolina ni bila več tako polna turistov kot prejšnje dni.  
Tudi ona bo vsak čas lahko užila svoj mir in si očistila svoje ozračje.
Proti večeru, ko sva se dodobra ohladila, sva tudi midva počasi odpeljala proti domu. 
Sonce je počasi izgubljalo svojo moč, pa tudi midva sva počasi začutila v nogah, 
da so potrebne počitka. Za nove dni in nove poti.

____________________________