nedelja, 18. december 2011

Paški Kozjak

Zapadel je sneg! Hura! Kam ga greva gazit?
Na Paški Kozjak! Lepo po cesti, kot se spodobi za najina leta. Z roko v roki, brez naglice.
Pogovarjava se. O tem in o onem. O idejah, načrtih in obveznostih. Cesta je dolga in presenetljivo prometna. Srečujeva znance, sodelavce in tiste, za katere ne veva točno od kod se poznamo.

















Ko zavijeva proti vrhu, sva sama. Opazujeva drevesa, ki so se letos opremila z belo črto po sredini debla.
Zelo 'inn', ni kaj. V naravi pogosto doživimo kaj novega, presenetljivega, zabavnega in osupljivega. Včasih tudi kaj spregledamo, ko smo z mislimi drugje.
Pogled z vrha ni več tako čist in jasen, kot je bil verjetno celo dopoldne, ko sva bila še v dolini. Iz minute v minuto je bila vidlivost slabša. Jutri bo spet snežilo; morda celo danes ponoči.

Pokrajina je umirjena.  Ugotavljava, kako zelo se je marsikaj spremenilo v zadnjih letih. Tisto kar se vidi in še posebej tisto, kar nekateri občutimo. Nekajkrat še pogledava naokoli, nato pa navzdol v Dolino. Jutri je nov delovni dan.

ponedeljek, 12. december 2011

Predbožično jadranje 2011

Spet smo se zbrali, kajti leto je naokrog. Dobrih petdeset jadralcev na enajstih jadrnicah in vsi s trdnim namenom, da prejadramo načrtovano pot v ugodnih ali neugodnih vremenskih razmerah; kakršne pač bodo. In da se na tej poti seveda med sabo pomerimo, da vidimo koliko smo v enem letu napredovali v jadralskem znanju.
V ta namen so bile letos predvidene tri etape. Vrsar - Premuda, Premuda - Susak in Susak - Veruda.
Prvo etapo smo štartali v sredo ob poldesetih zvečer. Kmalu po štartu smo se rakropili in se vsak po svoje spopadali z valovi in vetrom, ki se je ponoči spreminjal od močne burje do  rahlega severozahodnika. Jutro nas je dohitelo nekje sredi Kvarnerja. Nikogar ni bilo okrog nas. Sami samcati sredi širnega morja.
Malo pred mrakom smo dosegli Premudo in se privezali v mali mandrač v Krijalu. Sledila je večerja 'ispod peke' ob kateri so potekale analize jadranja v prvi etapi v stilu 'kako bi bilo, če bi naredili z jadri tisto, kar smo mislili, pa nismo naredili, ker...'. Utrujenost po dolgi in naporni etapi je pripomogla, da smo se večinoma že pred polnočjo odpravili spat.
Noč je bila zelo nemirna, ker je začel pihati zelo močan jugo, ki se je proti jutru obrnil na jugozahodnik. Večina nas se ni uspela dobro naspati med nabijanjem valov, škripanju jamborov in pripon, drgnjenju bokobranov, tuljenju vetra in valjanju ladijskih trupov.

Jutro pa je bilo lepo; sicer pa sveže in še vedno zelo vetrovno. Oblaki juga so se za trenutek toliko razmaknili, da smo skoraj videli sonce. Bilo pa je tudi takoj popolnoma jasno, da bo naslednja etapa do Suska hitra in naporna.

Ker je do Suska le kratka pot, se nam s štartom ni mudilo. Po obvezni kavi in nujni jutranji toaleti je še preostalo dobri dve uri časa, ki smo jo nekateri izkoristili za sprehod. Pa preveriti je treba, če je na otoku kaj novosti...
Prevoznih sredstev je tukaj bolj malo. Avtomobili za domačo otoško rabo so večinoma neregistrirani. Najbolj priročni in uporabni so tile mali traktorčki, ki poleti prevažajo turistom prtljago od trajekta po strmi cesti gor v vas. Ne glede na majhnost pa so zelo glasni v kričeči tišini otoškega vsakdana. Ko je Izi v akciji, se ga sliši po vsem otoku.

Tako pa pogosto izgleda zimsko otoško tihožitje: star zarjavel vitel, snežno bela pasara in neregistriran zarjavel avto v senci oleandra.
Jadranje do Suska je bilo podobno napornemu rodeu na nepredvidljivem mustangu. Po slabih treh urah pestrega jadranja smo bili vsi privezani v malem mestnem mandraču.
Kako všeč mi je ta otoška idila! Ozke uličice, ki nepredvidljivo prehajajo ena v drugo. Vsakih par metrov nova modra impresija, nov pogled in novo prijetno razodetje.

Ker pa so svetli deli zimskih dnevov v decembru zelo kratki, sem se čimprej napotil z brisačo proti 'moji' mali plažici, da se malo očedim in osvežim.

Kmalu sem prispel do točke, ki je že nekaj let dovolj solidno opremljena za udobno in kvalitetno opazovanje severozahodnega obzorja.
Tudi moja plaža se je že prikazala. Morje pa je bilo za ta čas še zelo toplo, kar je zalivu dodalo uporabno vrednost do te mere, da sem se vrnil semkaj tudi naslednje jutro.

 Na obzorju pa Srakane, Unije ter Lošinj z Osorščico in malimi otočki, ki diskretno skrivajo lepe kotičke za poletna morska potepanja.
Susak smo zapustili v soboto ob devetih zjutraj. Pihal je soliden zahodnik, ki nas je ponesel preko Kvarnerja na belih krilih hitrih lepotic. Potem pa se je skoraj ustavilo. Veter je začel pihati iz severozahoda, mi pa smo pričakovali, da se bo obračal proti jugu, zato je bilo treba izvesti še nekaj dodatnih manevrov, preden smo Kvarner zapustili in se skrili pred njim na zahodni obali Istre. Do Verude je veter večkrat popolnoma pojenjal in nas skoraj prepričal, da z jadri ne bomo uspeli pravočasno doseči cilja. Komaj nam je ratalo!
Regata je bila s tem dejanjem za nas že uspešno zaključena.
Zvili in pospravili smo jadra ter se do Fažane potegnili z motorjem. Tukaj smo razglasili rezultate in prediskutirali vso dogajanje na letošnjem jadranju.
Preden je vstalo nedeljsko jutro, smo nekateri že bili na poti domov. Mi v Červar, eni celo v Split. Zadovoljni da smo bili letos spet tukaj, spet skupaj; da smo jadrali, da smo spet boljši...

Kdor to bere naj razume ali pa vpraša...

sobota, 10. december 2011

Smrekovec in gora Oljka

Izhodišče: Sp.Brložnik

Vreme vedno je in tudi danes je bilo. Nad deželo Kranjsko so lebdeli temni oblaki, vsaj s Smrekovca se je videlo tako.

Šaleški dolini se ni godilo nič kaj dosti bolje.

Edino na travnate ravni Smrekovškega pogorja  je občasno posijalo sonce in to vse tja do Krnesa.

Tudi Uršlja gora ni imela oblačne kape. Jo je verjetno razpihal veter, tako kot tu.

Pot na Smrekovec je še vedno krasil tale naravni skalnjak.

Na kraju te poti pa se odpre tale čudovit pogled na travnike med zg.in sp. Brložnikom. Tokrat so bili seveda obarvani v jesenske rjave barve. Še malo pa se bodo bleščali v snežni belini.

Ampak sončni vzhod je bil danes vseeno viden, tako za kratek čas in to z gore Oljke.

Koča na gori Oljki je v zgodnji jutranji uri že imela odprta vrata


sobota, 26. november 2011

Grintovec in bivak


Izhodišče: Žagana peč

Sončni vzhod sem zamudila tako zelo, da sem ga opazovala od spodaj navzgor. Kljub temu so barve veličastnih gorskih sten obsijane s prvimi sončnimi žarki popolnoma vredne  zgodnjega jutranjega vstajanja.

Nad Kokrškim sedlom se je odprl pogled na zamegljeno deželo Kranjsko....

Z vrha Grintovca tokrat nisem gledala popolnoma sama. Kljub rani dopoldanski uri nas je bilo gor že par  hribovskih uživačev.

Tudi Krvavec, se je že dvignil iz megle.
Za Krvavcem so vidni vrhovi Storžiča, Kočne in še bolj zadaj očaka Triglava s skoraj vsemi Julijci.

Res je bolje biti tu gor kot tam spodaj.....razen, če še spiš in se tega sploh ne zavedaš.
Storžič v vsem svojem sijaju.
 Kamorkoli pridem, vsi nekaj hočejo od mene. Nekaterim se ne da ustreči, drugi z mojo ustrežljivostjo niso zadovoljni. Te kavke pa ni bilo težko zadovoljiti. Mali grižljaj jabolka je bil dovolj, da je zadovoljna odletela.
 Ko takole gledaš navzdol kočo na Kokrškem sedlu, se vedno znova začudiš, kako je lahko nameščena na tako ostrem grebenu.
Sonca še nisem imela dovolj, zato sem zavila še skozi Mala vratca proti bivaku pod Grintavcem.


















Pot na Grintovec je bila kopna, na tej osojni legi proti Skuti pa so ostala tri pomrznjena snežišča, ki so se razlezla preko uhojene poti. Dereze sem sicer imela s seboj ampak se mi jih ni dalo natakniti za teh nekaj metrov. A občutek pod nogami je bil zelo nesiguren, ko sem prečila zmrznjeno snežišče, zato bi bilo bolj pametno, da bi se malo potrudila zaradi lastne varnosti.
 Bivak  se je sicer kmalu prikazal, a je trajalo, da sem ga dosegla.
Turska gora, Kotliči, Brana, Planjava in Ojstrica v ozadju.
Skozi skalno okno se vidi do meglene doline.
Skuta
Vreme v letošnji jeseni je nam pohodnikom zelo naklonjeno. Ponuja se nam veliko sončnih dni. Samo postreči si je treba z njimi.
Cojzova koča na Kokrškem sedlu je bila zaprta, vetrnice pa privezane z vrvjo. Ne bo toplega čaja ob šumenju nastajajoče elektrike.


In nato nazaj v meglo  strmo navzdol.....
Ker toplih dnevov še ni konec, se že veselim naslednjega izleta.

sobota, 19. november 2011

Lipševa vrata

Zg.Sleme-Lepi vrh-Visoka peč-Olševa-Obel kamen-Lipševa vrata-Potočka zijalka-Obel kamen in po grebenu Olševe nazaj















V tem sončnem jutru sva izbrala nekaj razglednega za potep po planinah. In greben Olševe je bila prava odločitev. Samo malo drug pristop do njega si je bilo potrebno izbrati. Zato sva se potrudila z avtom pripeljati čim bližje  Zgornjemu .Slemenu, ki leži na vzhodnem robu grebena. Od tam sva krenila soncu nasproti že ob osmih zjutraj.

Celotno pogorje Olševe je polno takih jam, peči in stolpičev. Tale peč je bila prva na najini poti malo pod Odeničnim hribrom. Ime vrha zelo verjetno izhaja iz dejstva, da so pod njim izviri vode. Midva sva sicer opazila le enega iz katerega je le kapljalo zaradi sušnega obdobja.
Vrh je torej vodenični.












Na sedlu, ki sva ga kmalu dosegla, se je pokazal velik monolitni kamen, ki se ga ni dalo spregledati, saj je postavljen na vitalni točki. Markacisti so ga seveda s pridom uporabili za označitev poti. Očitno pa je, da na tem mestu ni slučajno, ampak je postavljen kot mejnik med sosednjima področjema. Kdo ve ali je v preteklosti sosede združeval ali razdvajal, gotovo pa je omejeval lastninske pravice. Morda še danes služi temu namenu.








Odeničnemu vrhu je sledil Lepi vrh. Tudi to ime ni zgrešeno. Težko se je odločiti, kaj je lepše; oblika vrha ali čudovit razgled z njega daleč naokoli.

Z Lepega vrha pa vse do konca grebena in na poti nazaj sva bila vseskozi obsijana s soncem in venomer so se nama ponujali prekrasni razgledi vse naokrog, Julijci, Karavanke ter bližnja Peca in Raduha. Torej skoraj ves slovenski gorati svet nama je bil kot na dlani. Pa Avstrijske alpe tudi.
Grebenska pot naju je vodila nad Visoko pečjo do Olševe.
Pogled nazaj na Visoko peč.
Na vrhu Olševe sva se vpisala v vpisno knjigo kot prva pristopnika v tem dnevu. Iz predhodnih vpisov sva ugotovila, da je stabilno vreme zadnjega meseca pripomoglo k temu, da gora noben dan ni samevala. Vedno se je našel kdo, ki jo je obiskal neglede na to, ali je bil deloven dan ali pa nedelja.
Že sva se približala zahodnemu robu grebena Olševe. Oblemu kamnu.
Olševa je polna takih skalnih skulptur in tale nosorog prav posrečeno dviga svoj rilec nad meglenimi dolinami.
Vrh Oblega kamna in pogled na malo zamegljeno Logarsko dolino.
Z Obel kamna navzdol pot na zemljevidu ni označena vendar se jo je dalo kar lepo najti. Na izpostavljenih mestih je tudi varovana z jeklenimi vrvmi.


















Po vseh prehojenih razglednih lovskih stezicah, se je končno kar naenkrat odprl pogled na Lipševa vrata ali Felsentore.

Prvo okno ali Lipševa vrata.

















Skozi drugo okno se po strmem melišču lahko spustiš in pogledaš prepadne avstrijske stene.


Treje okno.



In še pogled nazaj na slovensko stran na Storžič v ozadju.
















Od Lipševih vrat po običajni markirani poti do Potočke zijalke si lahko že v desetih ali petnajstih minutah. Idilična stezica posuta z mecesnovimi iglicami te lepo pripelje na slovensko stran in nato do Potočke zijalke.
Nato je sledil zopet vzpon na Obel kamen pod prijetnimi sončnimi žarki. Takile skalnati stolpiči res prijetno ozaljšajo pot po grebenu Olševe.




















Avstrijske doline so se ves čas kopale v megli, midva pa ves čas pod sončnimi žarki.




















Takale helioterapija je brezplačna, najboljša pa je tista, ki traja od jutra do večera. Brezplačna je; samo vzeti jo moraš. In če jo popestriš še z razgledi vse naokrog in prijetnim občutkom, da si nad dolinskimi meglami je dan skoraj popolnoma dovršen.