ponedeljek, 13. december 2010

Predbožična regata 2010


Tokratno predbožično jadranje je potekalo od srede, 8.decembra do sobote 11.decembra med Vrsarjem in otokom Premuda. Bilo je zadosti vetra v vseh stopnjah od bonace (brezveterja) pa do viharja (60 vozlov = 120 km/uro); zadosti je bilo tudi mraza in vlage, nekaj strganih in uničenih jader, en zlomljen tangun (na žalost prav naš...) ter veliko smeha, zabave in dobre volje.




"Kdor pa te dneve ni užival, pa naj res premisli, če je za jadranje!" - je izjavil eden od udeležencev na koncu in vsi smo se z njim strinjali.

Ja, na ta zimska jadranja se odpravljamo res samo zasvojenci z morjem, zato nas ostali 'kopenski svet' težko razume zakaj rinemo v veter, vlago in mraz.



Prva etapa se je pričela v sredo ob 21.uri v Vrsarju. Vetra je bilo bolj malo, zato nas je sonce zjutraj našlo vse trudne in premražene na koncu Istre v bližini velikega svetilnika na otočku Porer.
A porodne barve novega dneva so vedno znova tako čudovite, da pozabimo na nočne tegobe, ko smo upali, da ne srečamo nobenega od plavajočih debel, ki jih je bilo tokrat polno ob zahodni obale Istre. V trdi temi namreč ni bilo videti med valovi ničesar zato smo zaupali v verjetnostni račun in našo osebno srečo, da ne bo kakšnih neljubih presenečenj. In kolikor vem jih res ni bilo.





Prek Kvarneja pa je moč in hitrost vetra počasi naraščala, tako da smo komaj še pravočasno prijadrali do cilja pri otoku Susku, kjer smo se privezali v zavetje edinega otoškega valobrana še preden je burja narasla v vihar. Ta večer in celo noč smo zaradi tuljenja v priponah jamborov imeli moten spanec do jutra, ko se je vreme umirilo in smo se znova zazrli v nov lep dan, ki na prvi pogled ni kazal posledic burne noči.





 Nekateri so morali pred startom druge etape še sanirati poškodbe na jadrnicah, ki jih je povzročil vihar v pretekli noči, ko je bilo bolj malo spanja.
Eno jadro pa je bilo uničeno v tej meri, da ga bo lahko usposobil le zelo spreten jadrar.

Pa kaj to; važno da smo jo odnesli brez hujših težav, ki bi nastale, če se ne bi na te razmere dobro pripravili.














Naslednja etapa je bila krajša; le do Premude, simpatičnega otoka, ki leži le nekaj milj jugozahodno od Lošinja. Ker je bilo tudi za petkovo popoldne napovedana močnejša burja, smo bili zainteresirani, da čim hitreje prijadramo v novo varno luko in to nam je tudi uspelo.


Pred startom na Susku so se že pospešeno nabirali temni oblaki, ki so jasno napovedovali dovolj ali celo preveč vetra za naše jadrnice. Res smo se zato zelo hitro približevali cilju etape in tudi jadra je bilo potrebno na določene trenutke okrajšat ali vsaj popustiti, da je višek vetra šel neizkoriščen dalje.
Izkazalo se je, da je bila vremenska napoved pravilna, zato smo bili dobro pripravljeni na razmere, ki jih je bilo treba obvladati.





Barke so bile kmalu privezane v zavetju malega mandrača na Premudi in so bile zopet na varnem, dokler se ne bi veter obrnil in začel pihati z juga. A to ni bilo napovedano in se res tudi ni zgodilo.
A če bi se, smo vedeli, kako ukrepat, a si teh dodatnih naporov seveda nismo želeli.



Tako smo si v miru privoščili večerjo z zabavo na kopnem v edini restavraciji, ki je bila pravočasno obveščena o našem prihodu in za naše potrebe dobro pripravljena ter odprta dokler je v jutranjih urah niso zapustili še zadnji jadralci.


Tudi lani ob tem času smo bili tukaj, pa še kdaj prej tudi, tako se na Premudi počutimo zelo domače.
In tudi sprejeti smo vedno tako, kot se sprejemajo stari prijatelji: s pristnim veseljem in gostoljubnostjo.



Nekateri smo še pred večerjo opazili lep sončen zahod, ki ga je kazalo digitalizirati, da bo nam popestril kakšen dolg zimski večer, ko bomo zopet hrepeneli po nikdar dovolj zaužitem morju...




So pa tudi sončni vzhodi zanimivi in polni energije, ki jo dajejo novemu dnevu. Za večino od nas pa se je tokrat sonce pojavilo nekoliko prehitro, saj je bil spanec zaradi fešte prekratek.




Ampak tokrat smo sončni vzhod hočeš - nočeš videli vsi, kajti start tretje etape je bil že ob osmih zjutraj, zaradi oseminštiridesetih milj, ki jih je bilo potrebno prejadrati na drugo stran Kvarnerja do marine Bunarina pri Puli.







Prav malo časa nam je ostalo, da se postavimo na startno linijo...

Sam start pa je bil kar pester, ker se nismo uspeli nanj dobro pripraviti. Tako smo sproti iskali pravo taktiko jadranja, prava jadra in prav kurz proti cilju.

A na koncu se je vse lepo izšlo. Jadrnice smo po zaključku in razglasitvi rezultatov odpeljali vsako v svojo marino, kjer bodo čakale na naše nove proste dni, na nove plovbe in nova doživetja.



nedelja, 12. december 2010

Velika planina

Izhodišče: Stahovica pri Kamniku
Čas hoje : okoli 6 ur skupaj



Pričela sem hoditi že v temi in pri cerkvici Sv.Primoža me je spet pričakal  vedno znova in znova čarobni sončni vzhod.














Mimo Pasjih pečin je bila pot prav lepo uhojena. In snega je bilo bistveno manj kot sem ga pričakovala glede na to, kolikor ga je bilo včeraj na Pokljuki in bližnji okolici.






















Kadar se podajam v planine sama, izbiram bolj varne in lahke poti sredogorja; še posebej v zimskem času.





















Ampak vedno me mika višje in višje, posebno ko mi pogled obstane na Grintovcu in ostalih Alpah, ki so se prav lepo belo svetile v modrini neba in seveda vabile, vabile....Saj bo, tudi to bo še to zimo!













Toda tudi na Veliki planini sem našla stezico, ki je bila uhojena samo od  mojih stopinj. Ker sem rada samotni popotnik, sem v teh jutranjih urah in po robu planine uživala sama.





















Pogled  na meglene doline me vedno prevzame. Tokrat sem opazovala dolino z roba Velike planine in sem pomislila, da tudi mogočni dimniki tovarne Lek, nikoli ne bodo mogli proizvesti takšnega zdravila, ki bi pozdravil bolezni današnjega časa kot to lahko naredi lek v planinah, ki se mu reče gorski zrak in prekrasni občutki visoko nad dolinami. Samo malo se je treba potruditi in vstati iz mehkih foteljev tople sobe in če to narediš v zgodnjem jutru si poplačan s čudovito jutranjo svetlobo v planinah, ki je vedno drugačna od popoldanske ali celo dolinske svetlobe.



Velika planina je vedno izredno hvaležen objekt za fotografiranje in upam, da bodo slikice spodbudile še koga, da se bo podal malo ven iz toplih izb, na gorski zrak.












Po robu planine sem se povzpela do najvišjega vrha Gradišča(1666m) nato dalje proti Zelenemu robu, mimo samotne planine Konjščice proti planini Dol in Konju. Pot je bila lepo uhojena, sicer z malo stopinjami ampak bila je. Občasno pa malo pomrznjena.











In nato zopet nazaj mimo planinskih domov .




















Sonce je že lepo pogrelo poti, tako da niso bile več pomrznjene in palic nisem  potrebovala. Prav hitro sem se spet mimo Pasjih pečin spustila v dolino.















Prelepa sončna dneva sta minila, slikice in občutki pa so ostali zabeleženi v duši zame ter tudi v digitalni obliki, da spodbudijo še koga za pohode v prelepe planine.

sobota, 11. december 2010

Planina Klek

Izhodišče: Rudno polje na Pokljuki
Čas hoje: okoli 5 ur





Vremenska napoved je obetala dva prekrasna sončna dneva, zato sem jih morala izkoristiti seveda zopet za pohode po planinah. Tokrat smo se odpravili malo dlje od doma, to je na Gorenjsko. Na Pokljuko.

Za vojaškim objektom na Rudnem polju smo zavili po poti proti Blejski koči na Lipanjci ter sledili smučini.














Med mogočnimi smrekami je tu in tam prismučal tekač na smučeh malo dalje pa so nas sledi turnega smučarja vodile dalje in dalje.




















Toda kmalu smo ugotovili, da smer ni ravno prava za Blejsko kočo, vendar smo pot v sončnem zimskem vremenu lepo nadaljevali.
Hoditi s krpljami v snegu, ki se malo udira, je prekrasno. Toda jaz sem bila "peš" brez krpelj in to pomeni, da sem krepko zaostajala za ostalimi.







Turni smučar, čigar sledem smo sledili je povedal, da hodimo v smeri Planine Klek.(1556 m)
Ker tam še nismo bili, smo v čudovito lepem dnevu, lepo hodili (gazili, vsaj jaz) dalje.



Ampak to ni motilo mojega doživljanja zimske idile v globokem snegu na Pokljuki ter čudovitih pogledov na Stol.













Po dveh urah hoje smo prispeli do planine Klek.Idilična planina pod Klekom,  je v globokem snegu  samevala.




















Samotni popotniki smo se seveda odločili za nadaljevanje našega pohoda s tem, da poiščemo markacije proti Blejski koči na Lipanjci.





















Ves čas smo hodili po robu gozda pod Debelo pečjo.
















Ko smo že hoteli obrniti nazaj pa so nam nasproti prisopihali uživači na tekaških smučeh, ki so prav korajžno hodili s smučmi po pokljuških gozdovih gor in dol. Sledili smo njihovim smučinam skozi gozdove.

































In po nekaj urah prelepega toda že kar napornega gazenja v  snegu sredi gozdov, smo zagledali table z napisi smeri poti.























Oli, prijazni moj sopotnik se je držal kar mene, najšibkejšega člena v družbi krpljašev, ki so drseli po vrhu snega sem in tja med smrekami , zelo dobro iskali prehode in mogoče kakšno markacijo. Bilo je prav prijazno mi občutiti, da me je Oli tako sočutno in zaskrbljeno pogledoval in čakal, ko sem vztrajno gazila za sledmi krpelj.


Nato še malo gor in dol med mogočnimi smrekami na Pokljuki in konec koncev smo zaključili naš pohod, seveda s pomočjo GPS-a, ki nas je usmeril čez strme grape nazaj proti Mrzlemu studencu,  na naše izhodišče kjer smo pustili avto.
V petih urah smo prehodili lep kos poti, celo bili blizu Blejske koče ter občudovali prelep zimski dan.

nedelja, 5. december 2010

Menina planina

Izhodišče: Gornji grad mimo Primoža
Čas hoje: 4 ure

























Iz temne doline sva se v kar lepem mrazu  okoli minus 13 stopinj,zgodaj zjutraj odpravila proti Menini planini(1453 m). V Gornjem gradu je še vse spalo, midva pa lepo navzgor proti razgledni točki cerkvice Sv.Primož.



 Tukaj sva pričakala prve prekrasne jutranje barve sončnega vzhoda.



 Kaj mraz in kaj če zebe v roke ko fotografirava, prečudovito jutranjo barvitost sončnega vzhoda.




 Sonce naju še ni doseglo, je pa obsijalo Rogatec in vrh Lepenatke.














Midva sva še morala krepko gaziti, da sva dosegla sončne žarke.















Od kmeta Semprimožnika v gozd lepo navzgor.


































In pogledi na Kamniško - Savinjske Alpe so bili prekrasni, iz sanj naravnost v realnost.














 Ob poti so naju pozdravljali takile možici.

Sončni žarki so bili za naju še malo bolj navzgor. Snega je bilo vedno več in bolj in bolj sva se bližala zopet enkratni zimski pravljici.




















In sva dosegla sončne žarke ....



ampak tudi veter, ki je kar lepo dvigal sneg in risal prekrasne motive v drevesa.

In tako dalje čez Ovčje stane...




































Čudovita belina z modrim ozadjem in zelo malo človeških sledi, še  najina gaz je bila taka, da je večinoma skoraj ni bilo...



















In nato pogled proti koči na Menini planini, kjer je tudi  veter pojenjal. Koča je odprta ob vikendih in tudi danes se je lepo kadilo iz dimnika, kar pomeni, da naju že čaka topla krušna peč, vroč čaj in vse kar zraven spada...

In res je v koči bilo vse kar sva potrebovala.Toplota se nama je razlezla po kosteh in prijetna družba se je večala z vsakim trenutkom, kajti za nama so prihajali vsi tisti, ki tudi niso hoteli doma prespati lepega dneva, ki je bil nekako vtaknjen v serijo deževnih in sneženih dni. Naši pogovori so se seveda sukali okoli planinskih poti, lepih dogodkov v hribih in načrtih za prihodnje ture.

A zimski dnevi so kratki in treba je bilo zapustiti družbo, da preostanek dneva ne mine brez naju.




















Škoda, da je treba že spet v dolino; ker pa je to nuja, sva tokrat za spremembo oddričala dol po strmi poti čez Borovnico do Gornjega Grada.
Ozirala sva se okoli, kje bi se dalo prihodnjič najlepše odsmučati v dolino, pa zaenkrat še s progo nisva zadovoljna; bo treba najti drugo varianto.









In še veliko takih sončnih barvitih dnevov, si želiva.....