nedelja, 22. avgust 2010

Rinke,Turska gora,Brana

Okrešelj (1396m), Savinjsko sedlo, čez Križ, Rinke(2374 m), Turska gora(2251 m), Brana(2252), Kamniško sedlo(1884 m), Okrešelj.
Takole sva naredila en krog.

Proti Okrešlju sva začela hoditi v jutranjem svitu. Nad gorami so se dvigovale megle in začela sem dvomiti v vremensko napoved, ki je obetala sončen dan z malo oblaki











Pri izviru Savinje sva napolnila čutarice z vodo in že hodila proti Savinjskemu sedlu. Ob desni strani sva opazila lep sneženi, začasni naravni most, posut s kamenjem.











Pred vrhom Savinjskega sedla sva vstopila v Kriško steno, ter nato samo še navzgor.











 Pri izstopu s Kriške stene so se odprli spet čudoviti razgledi na Dolgi hrbet ter navzdol do Kranjske koče na Ledinah in na Češko kočo.











Seveda sva opazila kamnite "rinke" in kar lepo je pihljalo skozi njih.

Vrh Štajerske Rinke je bil meglen in tudi na poti navzdol je bila Skuta vsa v megli. Zato sva spremenila plan; spustila sva Skuto in šla lepo proti Turski gori.

V daljavi na zeleni zaplati trave sva opazovala kozoroge, ki se niso nič premaknili zaradi bližajočih ljudi, kot bi vedeli, da jih bo že naslednji trenutek zakrila meglica, ki jo je veter pognal iz doline.
Nato vrh Turske gore in malica na zeleni ravnici pod vrhom in s pogledom proti Brani in Kamniškemu sedlu.



Spust s Turske gore je kar zabaven, nekaj klinov, skozi Kotliče malo dol in nato gor. Za nama je bila že dolga hribovska pot a sva kljub temu prispela na vrh Brane v 30 minutah med tem ko je rdeča tabla obljubljala še 45 minut hoje. Na vrhu  pa zopet prekrasno s čudovitimi razgledi na vse vrhove v bližnji okolici.


Na vrhu Brane pa je toplota sonca prispevala, da je mnogo planincev poležavalo in uživalo v razgledih. Tudi naju je to pritegnilo za nekaj časa, potem pa je bilo treba naprej.



Seveda, ko takole hodiva se spomniva dni, kar daleč nazaj, ko sva hodila še skupaj z otroci po hribih. Prehodili smo veliko slovenskih planin in takšna fotografija je nastala  pred kakšnimi 20 leti  na poti proti vrhu Brane.





Takle naravni skalnjak je bil ob poti in že je postal za malo časa moj.

Nato naju je čakala samo še pot navzdol. Seveda je pogled na kočo na Kamniškemu sedlu nudil radost za oko s svojo zeleno barvo trave, belimi oblaki ter modrimi nebom.

 Prekrasni utrinki za uživanje, ki ji lahko doživiš le v naravi, nudijo  tudi odlične motive za dobre fotografije, ki ti tudi kasneje, ko jih doma pregleduješ, spravijo nove užitke do možganov. Pred kočo sva srečala tudi zadovoljne člane najine matične planinske sekcije, ki so tudi osvojilli Brano kakšno uro pred nama in so se ravno pripravljali na spust v Kamniško Bistrico.


Seveda se je na zeleni ravnici na sedlu prilegel počitek in trava je kar sama vabila v svojo zeleno posteljo. Kakšno uro sva nabirala sončne žarke na zalogo, ki bi morala zadostovati, da preživiva delovne dni do naslednjega vikenda.

Na poti navzdol od Kamniškega sedla sva premišljevala, da sva prehodila kar lepo planinsko krožno pot z štirimi vrhovi Križ, Rinka, Turska gora, Brana. Do kamniškega sedla sva hodila okoli 7 ur, nato pa še navzdol do avta pri Koči ob Slapu Rinka približno dve uri . Prvih 7 ur sva hodila v dosti hitrem tempu, zato ni čudno, da sva bila prijetno utrujena, ko sva pri avtu v Logarski dolini sezula gojzare. Masažo bosih nog sva zato izvedla takoj s spustom v strugo z osvežujočo Savinjo, kjer sva opravila poleg tega vso potrebno aklimatizacijo. 
Nato je sledil še najin večerni  piknik, za katerega sva iskala primeren prostor. Našla sva ga ob Savinji v parku ob Lučah, kjer sva použila še ostanek doma pečenega pehtranovega kruha ter hrano in pijačo, ki naju je čakala v hladnem avtu. In dan je bil zaokrožen v popolno celoto.








četrtek, 12. avgust 2010

Omišalj

Sidranje čez noč ni kar tako. Čez noč je namreč bila vremenska napoved, da bo tiho in mirno, kar pomeni brez vetra ali rahel burin. No ravno, ko sva se odpravljala spat, tam okoli 22h pa je zapihalo nekaj srednje močnega podobno tramontani,  naravnost v zaliv. Začela se je znana muzika tuljenja vetra okoli jambora in vrvi in čez nekaj časa se je slišal tudi vžig motorja na eni od sosednjih jadrnicah, kar pomeni, da so se morali na novo sidrati. Neglede na vremensko napoved je varno sidranje zelo pomembno.

Tale Kvarnerč je  prav zanimiv ali je toliko vetra, da se takoj dvignejo kar lepo visoki valovi in takrat seveda ni fotografiranja ali pa se zgodi, da ni vetra  in je potrebno odmotorirati .
In zjutraj sva tako odmotorirala v Kvarnerič, da narediva še zadnjih 40 milj. Tam sredi Kvarneriča pa sem pomislila , da je kar čuden občutek, ko pomisliš kako sam si sredi morja, npr na vzhodu daleč okoli ničesar, le rahlo meglen Rab v daljavi, na zahodu enako, le gorata obala Cresa, pod teboj okrog 100 m globine in nad teboj - zopet nič oprijemljivega.


 
Kako se le počutijo tisti pomorščaki,ki so tam sredi Atlantika ali Tihega oceana čisto sami. Tam pa je praznine polno vse naokoli njih.











Ko sva preplula Kvarnerič,  je za rtom Tarej prišel na vrsto še Kvarner. Tu je obala Cresa najbližje Krku.











Še malo pogleda proti Cresu in naseljem, ki so visoko v hribu Cresa in praktično sploh nimajo dostopa do morja, ker je obala Cresa tu tako strma.










Na drugi strani pa je obala Krka kar položna s precej majhnimi plažicami, ki pa so dostopne le z morja.

In do Omišalja sva tokrat premotorirala še zadnjih 40 milj. Vetra pa ni bilo. Pa kaj - vseeno nama je na morju vedno lepo.













Naslednji dan pa sva se poslovila od Tabite, ki je bila najin plavajoči dom skoraj tri tedne.












Na plovbi z Dubrovnika sva naredila točno 300 milj, skupaj tja in nazaj 580 milj, vse na okroglo po številkah. Domov  naju je vreme pospremilo z nevihtami.

sreda, 11. avgust 2010

Silba, Cres

Zadnje dneve opazujeva le sončne vzhode, sončnih zahodov, ko sonce tone v morje, pa nisva videla. Predvsem zato, ker se zvečer zasidrava v zalivih odprtih nekako proti jugu.

V tem dnevu sva opazila zopet nekaj novega. Kot prvo v prelivu med otokoma Rivanj in Sestrunj je bil tako močan tok, da je potisnil najino jadrnico s hitrostjo 7,3 vozla. Torej je hitrost toka tukaj kar okoli 3 vozle, medtem ko je ob celotni obali vzhodnega Jadrana tok samo 0.5 vozla proti severu.! To si velja zapomniti, da ne bi slučajno zjutraj pluli tu v nasprotno smer, to je proti jugu.

Nato je bilo brezvetrje in morje gladko kot zrcalo, ko sva naenkrat priplula v nekakšen krog, kjer je morje izgledalo  kot da bi vrelo. Vetra skorja nič,  morje pa je kipelo kot, da bi se nekaj dogajalo spodaj na morskem dnu. Nato sva priplula ven iz tega kroga, ko se je pred nama pojavila še ena taka vrela juha. Ni najbolj dober občutek, ko ne veš kaj se dogaja tam spodaj. Pojava si nisva znala logično razložit, bilo pa je kar zlovešče.






In že je bila pred nama Silba. Krasen otok z rajskimi plažicami in turkiznim morjem. Tudi temperatura morja je bila končno taka, da se je dalo zaplavati sproščeno v vodi in se tudi nastaviti malo soncu. Bila sva v zalivu Sv.Ante, ki je priljubljen med nautiki zaradi lepote in edinega varnega zavetja ob Silbi pred burjo .
























Lahko pa izgleda tudi takole, ko v času neverinov privihra tramontana točno v zaliv, kot se je to zgodilo pred parimi dnevi na bližnjem otoku Olibu. Petim jadrnicam ni uspelo pravočasno zapustiti nevarnega priveza. Tri jadrnice so potonile, dve pa sta bili močno poškodovani.
V tej noči, 5.-6.avgusta je bilo tudi na Kornatih nekaj poškodovanih plovil, medtem ko sva se midva pred orkani umaknila na Lastovo, kjer smo 'bili promašeni od neverina', kot nama je razložil izkušen domačin.



Petak, 06 Kolovoz 2010

Image


Že sva pri Cresu na Punta Križi, kjer so naju iz prvega zaliva Baldrin odpodile ose, pa ravno sva se spraševala zakaj v tem zalivu ni zasidranih nobenih plovil.



                                       






Odplula sva in okoli rta Damjan sva se namenila dalje proti najinemu zalivu.








Tako sva za sidranje izbrala zopet najin zaliv ob rtu Kolorat z enakim imenom.

torek, 10. avgust 2010

Veliki in mali Paranak

Če bi ta dva otočka  iskal na pomorski karti, bi ga težko našel. Sta majhna otočka na JZ strani Sestrunja in ker se je bližal mrak in ker je kapetan Tabite kar naenkrat imel dovolj jadranja v veter, sva tu spustila sidro. Razgled je sicer čudovit na Ugljan, Dugi otok , Zverinac in na ostale otoke ampak to pomeni, da bova spala v ne zelo zaščitenem zalivu, pa še trajektna linija gre tu mimo, sva ravno ugotovila. No seveda trajektni promet ni tako gost kot cestni promet tako, da ta ne bo moteč.


Sem pa sva priplula po mirnem Murterskem morju mimo prelepih jutranjih Kornatih.










Zjutraj je bilo morje gladko kot zrcalo, v dopoldanskih urah pa se je začel dvigovati veter, kar se je opazilo na rahlo skodrani morski gladini. Takih morskih utrinkov letos tudi še nisva videla, ker je bilo ponavadi morje že zjutraj rahlo vzvalovano od severozahodnika.







V Zaglavu na Dugem otoku sva želela natankati še nafto, vendar je bila čakalna vrsta plovil zopet nemogoče dolga tako, da sva uredila zadevo kar na klasičen način in to v pol ure.



Nato pa zopet  hitro na pot, ker seveda ne smeva zamuditi nobene sapice, ki se dvigne nad morjem. Zapihal je zmeren severozahodnik in tako se zopet nisva ustavila v krasnem modrem zalivu pri Krknati, seveda je tudi morje kar hladno zadnje dneve, tako da naju tudi kopanje v morju ni mikalo.
In tako sva zopet preorcala skoraj cel kanal ob Dugem otoku in zvečer, ko sva imela dovolj, pa sva se ustavila pri otočkih Paranak.

Zvečer je kapitan še napisal obvezen ladijski dnevnik in tako se je dan dopolnil in počasi je prihajala noč.
Danes sva preplula 49 morskih milj.

ponedeljek, 09. avgust 2010

Tijat - Tijaščica




Nečujam sva zapustila zgodaj zjutraj. Ob sončnem vzhodu sem že opravil obvezno jutranje plavanje z osvežilnim razgibavanjem, potem je sledil le še jutranji čajček, na katerega sva povabila še Vladota s sosednje barke, ki je tudi bil na jutranji plavalni rekreaciji. Ko smo se poslovili, sva dvignila sidro, odpela oba krmna veza in motor je po mirni gladini gnal barko vetrovom naproti.










Po vzhodni strani Šolte še ni bilo vetra, zato sva vozila tik ob obali in si ogledovala znane in neznane zalive, ki so počasi drseli mimo naju.






Z odprtega morja so se vračali ribiči, ki so očitno imeli dober ulov. To je potrjevala jata galebov, ki jih je spremljala in se hreščeče spopadala za ničvredne ribe, ki so jih ribiči odmetavali čez krov.














Ampak potem je pišel veter! Jadra takoj gor! Pa se je začelo ta luštno in pestro. Šele pozno popoldan sva jih spustila in zložila v zalivu Tijaščica na nenaseljenem otoku Tijatu.

In že potekajo priprave na jutrišnji dan. Upava na ravno prav vetra, kajti zadnje dneve je premočan in iz napačne smeri, kar nama otežuje vračanje proti severu, dnevov dopusta pa je vse manj.

Vseeno pa je lepo biti pomorščak na dobri ladji in z odlično posadko! Je na svetu še sploh lahko kaj lepšega?

nedelja, 08. avgust 2010

Šolta - Krušica in Nečujam

Veliko rose je padlo v mirni noči na najino barko, zato sva to božjo danost izkoristila za čiščenje palube; ko namreč pobrišeš vso roso po palubi, je vse počiščeno - ni več drobtinic kruha, soli in drugega 'morskega prahu', ki se med jadranjem nabere in noče samo nazaj v morje, kamor spada.

Potem pa se je zopet začela naslednja etapa vračanja v domačo luko. Seveda pa to ne gre tako naglo kot po kopnem - še bo trajalo nekaj dni, da barko priveževa na domači vez.

Napotila sva se proti Splitskim vratom; to je prehod med Šolto in Bračem in ker je bil na razpolago zopet za naju neugoden NW veter, je šlo bolj počasi, kot bi si želela.

Tu v splitskih vratih pa je vedno gužva. Umikati se je potrebno trajektom in vsem večjim plovilom, čeprav pomorsko pravilo pravi, da imamo tisti, ki plovemo s pomočjo vetra absolutno prednost pred vsemi plovili na motorni pogon. A v praksi se seveda manjši raje izognemo večjim in ne izsiljujemo svojih pravic.
Mislim, da bi težko uveljavljal svojo pravico po trčenju s trajektom...


Pred Splitskimi vrati je še otoček s hecnim imenom Mrduja, zadaj pa gorovje Biokovo nad Splitom.











Ko sva se prebila skozi množico različnih plovil in zaplula mimo Mrduje,  sva se napotila v Milno na Braču, kjer sva zadostila najinim civilizacijskim in bivanjskim potrebam, potem pa sva takoj odrinila na svobodno morje nazaj.



 Že prej sva vzpostavila vezo z najinima prijateljema, ki sta se s svojo jadrnico ravnokar vrnila z 'ribarske fešte' na Komiži na Visu. Dobili smo se v Uvali Krušica na Šolti in kasneje proti večeru skupaj odjadrali v najboljši zaliv - Nečujam.












Tukaj, v mirnem zalivu, je Breda pripravila na Tabiti  za vse nas skupno večerjo ob svečah  v zelo prijetnem ambientu in v krasnem vzdušju. Ob dobrem vinu z Visa in Lastova je beseda tekla o naših morskih prigodah odkar se nismo videli in obudili smo tudi  mnogo prijetnih in zabavnih spominov iz preteklih let. Pa načrti za prihodnost so dobivali nove oblike in dimenzije bolj se je noč globila. Nebo je bilo prekrito z milijoni zvezd in v takih nočeh se hočeš nočeš zaveš svoje majhnosti v tem neskončnem času in prostoru...

sobota, 07. avgust 2010

Hvar - uvala Velika Graška

S težkim srcem sva zapustila Lastovo, saj ne veva, kdaj ga bova spet videla; nama pa je tako zelo prirasel k srcu...

Ozirala sva se nazaj, ko sva jadrala preko lastovskega kanala vse do takrat, ko nama ga je zastrla Korčula. Značilna trdnjava nad mestom Lastovim je postajala vse manjša in manjša, midva pa sva iskala najbolj ugodno pot proti severozahodniku, ki nama je pihal nasproti.







Jadrala sva mimo Vele Luke na Korčuli, potem pa sva si privoščila še nov lastovski sadež, Kivano, ki so ga prinesli domači izseljenci z Nove Zelandije in se je na Lastovu udomačil in prav čudovito uspeva.
Zaposlena z jadranjem in sladkanjem s to novo lastovsko dobroto sva preplula še korčulanski kanal in začela iskati sidrišče za prenočit, kajti dan se je prevesil v tih večer.

Varno zavetje sva našla v malem zalivčku blizu mesta Hvar. Utrujena od napornega dneva, sva kmalu legla h počitku, še prej pa sva seveda opravila vse potrebno, da je bil dan zaključen kot se šika.