Boskovec

Krožna pot: vrhnja postaja nihalke Golte - Isteje - Boskovec - Rastočka planina - Javorca - nihalka
Razmere: meter in več suhega snega, zameti, orkanski veter

 Na poti proti Istejam so bile še rahlo vidne sledi motornih sani a jih je veter že skoraj zapihal.

Pogled proti sedlu Isteje je nakazoval malo modrine neba a ne za dolgo.

Na Istejah sem krenila desno proti Boskovcu. Tu ni bilo več nobenih sledi. 

Sveža belina samo zame!

 Snega je bilo ogromno. 

Na prejšnih pol metra snega je tokrat zapadlo vsaj še toliko, če ne več. 

Smuči so se mi precej ugrezale v puhli sneg, ko sem vrezovala svojo smučino.

Snežni prizori pa so bili zato čudoviti ...

... sonce ...

... naslednji trenutek pa je orkanski veter pripodil oblake in dvignil sneg s smrek ...

Vrh Boskovca je bil prav lepo zabasan s snegom kljub dejstvu, da ga je večino odpihnilo.

Sledila je uživaška toda kratka smuka navzdol proti Rastočki planini. 

Tako lepo še nikdar tu ni šlo, saj je ponavadi manjkalo snega, 

da bi prekril vso kamenje, malinovje in druge ovire. Tokrat ni bilo vidnih zaprek.

 Pri koči na Rastočki planini je bilo na trenutke zelo idilično.

 A že v naslednjem hipu se je slika drastično spremenila v snežnem metežu.

 Že tako orkanski veter se je krepil in ni bilo kaj za čakati. 

Hitro, kolikor se je le dalo, sem se začela umikati proti Javorci in Mozirski koči. 

V globokem snegu in vetru pa to ni bilo enostavno, zato je trajalo precej časa.

Pravi zimski dan z ekstremnimi snežnimi razmerami je bil to. 

Divji ples vetra, snega in mraza je nedvoumno pokazal, 

da je stvarstvo narave še vedno naš gospodar.

____________________

 

Travnik

Izhodišče: kmetija Dežnik, Primož nad Ljubnim ob Savinji

Čas: 6 ur

Razmere: snežne in odlične

Takoj na začetku meteorološke zime je v hribih zapadlo ogromno snega. 

V zadnjih letih se to sploh ni dogajalo, pa tudi v preteklosti je bilo kaj takega zelo redko. 

Kakorkoli že :  juhuhu sneg je tu.

 Najprej sva zarezala smučino po cesti, ki še ni bila splužena.

 Snega je bilo čedajle več, pa tudi poležanih in podrtih dreves čez  cesto. 

Tule pa avtomobili do pomladi ne bodo vozili ... krasno

 Neokrjena belina daleč naokrog, kljub sobotnemu popoldnevu sva bila prva 

in edina v tej sneženi tihoti in pravi zimski pravljici. Nisem mogla verjet.

Kmalu sva bila pri lovski koči, kjer je bilo že bistveno več snega.

 Pod kočo je velik pašnik s pastirskim stanom in že sva načrtovala, kako ga bova tokrat presmučala.

Pogled na Komen, ki so ga ovijale meglice je bil ob vsakem pogledu drugačen a vedno zanimiv.

Ko planjave pokrije sneg, nastane v hribih posebna tišina, ki jo slišiš. To je nekaj posebno lepega.

Zopet sva zarezala smučino po eni grapi navzgor, snega pa je bilo že blizu metra in pol. 

Prekrasen začetek zime je bil to. Biti del tega, je nekaj prekrasnega.

 Okrog in okrog pa tolikooo puhastega snega.

 Smuči sva obrnila navzdol v gozdu tik pod vrhom Travnika.

Ura je bila že pozna, midva pa nisva hotela zamuditi uživaške smuke navzdol. Pa ne po temi. 

Do pastirskega stanu sva prismučala ravno ko so Komen obsijali zadnji žarki.

 Sonce je zašlo, pojavila se je luna in nastopil mraz, 

pa se je tudi po temi dalo prav lepo odpeljati navzdol do avta.

 Užila sva čudovito sobotno popoldne z vrhunskimi razmerami, kar se snega tiče. 

In odprla sva turno - smučarsko sezono tako zgodaj kot še nikoli doslej. Naj traja!

__________________________________

 

C

Lanež, še tretjič

Izhodišče: nekaj km pod planino Vodol
Višinska razlika: okoli 1000 m
Razmere: zelo vetrovno, ponekod ledena podlaga ali trd sneg, ki se popoldne ojuži, pa ne preveč

Cesta iz vasi Struge je bila skoraj kopna do odcepa za Travnik. Od tu dalje pa je bilo dovolj snega, 

da je nadaljevanje bilo mogoče s smučmi.(z avtom pa ne, čeprav so nekateri najini predhodniki tudi to neuspešno poskušali...). 

Planina Vodol tokrat ni bila več čisto pokrita s snegom.

Na južnih pobočjih nad planino ni bilo več snega, pomlad se je pokazala tudi tu.

Višje gori, tam nekje nad 1200 m pa je bilo snega še dovolj za tudi za smuči.

Pot na Lanež sva zopet izbrala čez planino Javorje. Sledil je strm spust po ledenem in trdem pobočju do markirane poti za Durce. 

Nato pa je šlo naravnost gor po lepi grapi.

Mrzel severni veter je razpihal oblake in poskrbel za čisto ozračje in čudovite razglede daleč naokoli.

Zaradi močnega vetra sva hitro zapustila vrh Laneža in se spustila po najini grapi z Durc nazaj proti koči na Loki. 

Tam pa je bilo veselo, saj je koča bila odprta, oskrbnik je ravnokar spekel veliko potico in pod toplim soncem 

se je dalo uživati v nedogled.

Bo sezona smučanja res kmalu končana? Seveda, naj bo pomlad z vsemi svojimi čari.

_________________________________

Bistriška špica

Izhodišče: ob državni meji na koncu doline Koprivna, pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 1000m
Razmere: cesta v Koprivno je bila snežena; v dolini je kakšnih 20 cm snega, na pobočjih Pece in po vrhovih pa čez meter in pol. Sneg je bil suh pršič.

V dolini pri nas je prejšnje dni deževalo, zato nisem mislila, da je na Koroškem lahko tolikooo snega. 

Dolina Koprivne je bila pravljično zasnežena in tudi cesta je bila snežena. 

Zato sva pustila jeklenega konjička kar ob cesti in oprtala nahrbtnika!

Namesto z avtom, sva navzgor po cesti že uživala na smučeh!

Že kaj kmalu se je cesta prelevila v idilično smučino, ki je vodila mimo spodnje planine Luža. 

"Tu pa bi jaz bil z veseljem doma", sem naenkrat zaslišala.

Po strmih in gozdnatih pobočjih Pece sva v preteklih letih že iskala primerno traso za spust s smučmi. 

Zaradi najinih trdih izkušenj in prostranih gozdov na strmih pobočjih Pece, sva se tokrat zatrdno odločila, da se bova tokrat vzpenjala brez bližnjic in samo po gozdni cesti vse do planine Zg.Luža. 

Potem bova pri spustu samo sledila lastnim smučinam. 

Pa se tudi tokrat ni zgodilo tako kot sva načrtovala.  

Zato željo po lepšem smučanju z vrha Pece še vedno nosim v srcu ...

Kaj kmalu naju je namreč premamila bližnjica z lepo smučino skozi krasen gozd. 

Brez oklevanja sva  zapustila lepo gozdno cesto in res sva hitro dosegla idilično planino Zg.Luža.

Od tod je sicer bila spet vidna cesta navzgor, pa ji spet nisva sledila ampak sva se odločila, 

da slediva smučino predhodnikov skozi strm gozd.

Zasnežene smrekice so bile res balzam za oči, hrepenenje po čudoviti belini je bilo spet nahranjeno.

Kot v lepi beli pravljici je bilo. 

Seveda za nas, ki nosimo naravo v srcu in se vračamo k njej neprestano z željo, biti delček nje. 

Kdo drug bi v tem početju mogoče videl samo matrarijo pri hoji navzgor. 

Marsikdo bi tu tudi opazil strma pobočja in ogromno nakopičenega snega, ki lahko vsak trenutek splazi. Kljub mrazu je lahko tu pošteno vroče, saj je smučina vrezana v ostrih zavojih strmo navzgor

Po dobrih dveh urah vzpenjanja se nenadoma pred teboj odpre zimsko obarvani planinski raj. 

Naporni vzpon je takoj pozabljen, um in srce pa se napolnita z neizmerno lepoto.

Čudovit pogled na zasnežena prostranstva Pece je bil pred nama. 

Nizko ruševje je bilo večinoma pokrito z debelo snežno oddejo. 

Meglice so delno zakrile pogled na dolino, ki je ždela globoko daleč pod nama. 

Hej, od tam dol sva prišla! Kako visoko sva!

Na teh pobočjih je bilo blizu dva metra dokaj svežega snega. 

To pomeni tudi gaženje do pasu, če si "peš"!

Pomeni pa tudi velik napor, da vstaneš iz belega objema, ko s smučmi padeš in se potopiš v mehko belino.

Skozi meglice, ki so ovijale greben Pece sva opazila značilni vrh Bistriške Špice - 2134 m. 

Je drugi najvišji vrh Pecinega masiva. Tišina okoli naju je bila nadvse prijetna.

Zahodni veter se je vse bolj krepil in zaganjal meglo na pobočja Pece. 

Postalo naju je strah, da bo potrebno v megli odsmučati navzdol. 

Kaj bo, kako bova našla pot, če se hudo zamegli?

Nenadoma so se megle razkadile, prikazala se je jasna slika pobočja. 

Na izbiro sva imela, da spust opraviva po poti vzpona, 

da slediva smučini treh predhodnikov pred nama ali pa poiščeva lastno pot.

Odločila sva za drugo možnost in upala, da ti pred nama vedo kaj delajo in da poznajo dobro pot navzdol.

Še en pogled sva namenila vrhovom, tokrat tudi na Veško kopo, zadnji zahodni vrh na pobočju Pece.

Juhuhu, sedaj pa korajžno navzdol! Vedela sva, da naju čaka zopet nov strm spust. Res je bilo tako. 

Po začetnem uživaškem smučanju čez prostrano planino so sledi najinih predhodnikov zavile v neko 

(za naju novo) ozko strmo grapo. Iz te grape smo smučali po strmih pobočjih gozda navzdol, 

pa počez, pa tudi malo navzgor, pa spet dol med smrekami, grmovjem in vejevjem ... 

Postalo je jasno, da najini predhodniki nimajo pojma kje je treba odsmučati dol. 

Takrat sem si rekla, da je tokrat res zadnjič da smučam po teh gozdnatih strminah.

Nisva več sledila nezanesljivim sledem in sva po svoje smučala proti dolini. 

Bilo je bolje in lepo skoraj do konca, ko je bilo potrebno narediti še doskok čez skalovje 

v mehek sneg na gozdno cesto.  

Tako sva kar obsedela na udobnem prostoru pod skokom. 

Krepko zaslužena malica in počitek sta končno le prišla na vrsto!

Zatem je sledilo le še prijetno smučanje po gozdni cesti do najinega izhodišča - planine Luža. 

In konec luštnega.

Turna smuka je nekaj res krasnega. Nikoli ni enako; vedno se prigodi kaj novega, nepričakovanega. 

Iskanje prehodov in orientacija sta vedno vznemirljiva. 

Snežne razmere so pogosto daleč od idealnih, neznan teren se pojavi kljub temu, da si že bil tu.

Neprecenljiva je svoboda v naravnem okolju. 

Sem se bova še gotovo vrnila, toda tokrat zagotovo poiščeva najboljšo traso za navzdol, 

s čimmanj smuke med smrekami in po preozkih strmih grapah. 

In seveda veliko smuke po odprtem svetu. 

Vendar v tej zimi ujeti poldrugi meter mehkega snega pa tudi ni dano vsakomur!