Rastočka planina

Pot: Šmihel nad Mozirjem - Konečka planina - Rastočka planina - in nazaj
Razmere: zelo zimsko;  z 80 cm snega na vrhu
Čas: 6 - 7 ur
Višinska razlika:  800 m

Ujeti sneg v tej zimi 2015-2016 je prava tombola, se bi lahko reklo. 

V noči na soboto je tudi dolino pobelil sneg. Ceste so bile še zasnežene in zato ni kaj lepšega 

kot zapustiti avto skoraj v dolini in se pognati skozi belino pokrajine v novim prigodam naproti.

Meglice v dolini in osamljena drevesa sredi tišine.

Čudoviti prizori zime so se kar ponujali. Kaj je še kaj lepšega kot puhek bel sneg, ki pobeli pokrajino. 

Prav lepo bi bilo, ko bi lahko pobelil v čisto mišljenje tudi nas ljudi. Ampak to za stalno.

Ta predel razpostranjenih Golt ni nikoli pretirano obiskan, kar je za moj okus zelo dobro. 

Sončne planjave na Konečki planini so samevale, ni bilo videti sneženega odtisa človeka,

 tudi sledovi živali so bili sila redki.

Deja vu...pa menda ja ne.

Snega je bilo nad 1000 m vedno več in urezati smučino v neokrjeno belino je posebno doživetje.

Zdelo se mi je, da se je tudi tale smrekica poklonila zimi.

Koča na Konečki planini je obiskana le takrat ko zapade sneg, 

sva izvedela v naslednjem dnevu od njenega lastnika.

Toplo sonce je pričelo topiti sneg na drevesih.

V sneženem drevoredu gremo dalje v neokrjeno belino.

Smrekice takole obložene s snegom ter obrušene z vetrom je možno videti samo na tej planini. 

Veter piha ravno v pravo smer in takole obrusi smrekice. Ob  pogledu na takšne umetnije narave, se mi vedno pričara v misli sladoledna kupa .

In ne gre in ne gre mi iz glave, dokler ...

Pod vrhom Boskovca (1588 m) - najvišjega vrha Golt, se razpostira vedno prekrasna Rastočka planina - 1482 m.

Iz doline so se dvigovale meglice in se razblinjale v toploti dneva.

Čeprav je bilo tu okoli 80 cm snega, vrh Boskovca še ni bil čisto pokrit s snegom.

Snežni raj na planini pa lepo sameva v bleščečem soncu.

In sedaj še spust proti dolini, juhuhu ...

Pa še en pogled na čarobno planino preden jo zapustim.

Smučina me je popeljala navzdol, samo še navzdol ...

Nad Šmihelom so se preganjale meglice ampak kaj bi to, spust je bil eno uro in pol dolg, dan čudovit!

Peca

Izhodišče: spodnja postaja smučišča Petzen

Čas: 7 ur
Razmere: snežna oddeja se prične na okoli 1800 m, povsem zimske razmere so nad 2000 m
Višinska razlika: 1500 m

Smučišče Petzen je lepo urejeno, tako smo mnogi turni smučarji danes izbrali to izhodišče za naš vzpon, saj so nam to sezono snežne razmere drugje zaenkrat še manj naklonjene.

V dolinah so se bohotile megle, nad 1000 m pa naju je pozdravilo sonce, ter razkošen razgled
po vseh okoliških hribih. V ozadju je vidna Uršlja gora, ki jo je občasno preplavil oblak.
Predvidevala sva, da po vrhovih že piha močnejši veter.

Smučarska proga je večinoma zelo strma in poledenela, zato je bilo vzpenjanje s smučmi ob robu umetno zasnežene proge precej naporna dogodivščina.
Veliko dela so tokrat opravile tudi roke, ki so s palicami podpirale smučarje, da so se pomikali navzgor. Občasno je komu zdrsnilo nazaj, kar vedno zbija moralo...

Po dobri uri vzpenjanja naju je že grelo tudi sonce, ne samo toplota telesa zaradi napora.
Nekateri si pot olajšajo tako, da se gor odpeljejo z gondolo in se tako izognejo vsaj triurnemu vzpenjanju.
Do vrha je potem le še dobra urica.

Najlepše se zato prične na vrhu urejene smučarske proge, ko ostanemo le še turni smučarji in pohodniki,
ki smo zazrti na  zasneženi greben Pece visoko nad nami.

Nad smučiščem se nato povzpneš gor na Kniepsovo sedlo, od tam pa lahko izbiraš smeri levo na Kordeževo glavo
ali pa desno na Končnikov vrh ali celo dalje proti Bistriški špici.

Snega pa tokrat na žalost še ni bilo dovolj, da bi pokril vse skale in borovce.

Postalo je še bolj mrzlo, pričelo je pihati in megla je pokrila vrhove Pece.
Odločila sva se za spust v temperaturno bolj ugodno področje.

Tura je bila naporna, prave uživancije tudi pri spustu ni bilo, ker je proga v dolino zbita in poledenela.
Je pa bilo vsaj nekaj smuke za otvoritev turnosmučarske sezone.
Najine turne smuči sva torej vseeno očistila prahu in jih pripravila za nove preizkušnje,
če nama bo zima še kaj naklonjena. Juhuhu.

Groser Speikkogel - Koralpe

   Izhodišče: Waldrast - 1500 m

      Snežne razmere: pobočja na vrhu spihana, snega je premalo, tam kjer sneg je, je trdo in ponekod ledeno.Zaradi  pomankanja snega in neustreznih snežnih (beri ledenih, spihanih pobočjih) razmerah na naših planinah sva si poiskala lahkoten cilj v bližnji soseščini. Tokrat v Avstriji.

Na pobočju Golice naju je sonce že precej segrelo.

Ko hodiš, se kaj hitro da opaziti vrh Groser Speikkogla - 2140 m nadmorske višine. Je najvišji vrh Golice.
Takale "kugla" na vrhu je že oddaleč vidna in zelo markantna, tako da se nisva mogla odreči večkratnim posnetkov z vseh koncev.

 Če opazuješ samo planine na vrhu, se ti zdi takale tura zelo lahkotna. Pa ni tako zelo enostavna.

Vmesni del poti se je postavil precej pokonci.

Te Lavanttalske Alpe so zelo prijetne za nas s turnimi smučmi. Kopasti travnati vrhovi z ne preveč izrazito strmino (lahko pa jo seveda tudi najdeš) segajo na okoli 2000 m nadmorske višine.

Ples vetra, ledu, snega in ledenega mraza ustvarja na izpostavljenih skalah
čudovite kristalne tvorbe pravljičnih oblik.

Bi jih kar gledal in občudoval.

Vzpon je potekal gladko in brez nekih dodatnih težav ali presenečenj, saj sva turo že poznala od prej.

Vrh pa se nama zdi še vedno tako simpatičen kot prvič. Je sicer lahko pristopen, saj se na drugo stran spušča obsežno urejeno smučišče.
Če torej ne poznaš drugih pristopov, se lahko vzpneš kar ob robu smučišča.

Ravno zaradi dobrega dostopa je vrh pogosto obiskan v vseh vremenskih razmerah
in iz različnih delov dolin v okolici.

Tokrat je bila snežna oddeja tudi tu bolj pičla. Ampak sva se takšni situaciji v zadnjih letih že privadila.

Čisto na vrhu pa je izgledalo tako.Smuči je bilo potrebno pustiti nekaj metrov nižje pod skalami.

Zmeren veter je vseskozi priganjal in odganjal meglice čez vrh sosednjega Moschkkogla.

Vzpon časovno ni bil dolg, kakšne dve urici in pol počasi, tako da sva imela še obilo časa.

S smučmi sva se spustila na drugo stran, kar ob robu smučišča, drugod itak ni bilo dovolj snega. V koči Koralpenhaus se nisva ustavljala.

Pač pa sva bila odločena najti še kak drug pristop na vrh Golice, kar pa pozimi,
 ko so označbe poti in poti same, zasnežene, ni  enostavno.

Večkrat je potrebno poskusiti  da najdeš pravo pot. To pomeni "pancerje" obuti, smučke pripraviti za vzpon, ko pa ugotoviš da pot ni prava, pa zopet pancarje sezuti, smuči pospraviti v avto in iskati dalje.
Taka telovadba se ponovi tolikokrat dokler ne najdeš prave poti in končno zarežeš v smučino.

Tako sva tudi midva v tretjem poskusu našla dobro smer za vrh Golice mimo Groshollerhutte uber Wasserfall. Pot  poteka po zelo slikoviti grapi in po gozdni cesti, ki je bila tokrat precej poledenela.

Slap je bil seveda zamrznjen toda dobro označen.

Na vrhu planjav Koralp sva obstala in seveda občudovala pogled nazaj na Grose Speilkkogel
s svojima dvema "kuglama".

Tu je sonce še grelo, v dolino pa se je že počasi plazil mrak.

Vrhnji travniki so še bili nekako za odsmučat, bilo je namreč trdo, nato mehko, nato napihan sneg.
No ja, smuka je pa le bila. Pred 15 leti bi nama to bilo še zabavno, sedaj pa ne več.
Imava rajši bolj ugodne razmere.

Čakala je naju še občasno strma ledena ozka cesta v dolino. Hm, tu pa sva zopet bolj čuvala kosti in
"sehr langsam und ziher" odsmučala v dolino.

Prigodil se je nama zopet en krasen dan v najbolj  sončnem tednu te naše zime. Priporočava to turo!