Sveta Nedelja (Hvar)

Pot: vas Sveta Nedelja (otok Hvar), votlina Sv. Nedelja, vrh Sv. Nikola 

 Kaj še obiskati, ko si več dni na Hvaru? 

Med zanimivostmi Hvara sodijo gotovo tudi slikovite ulice Starega grada

 ter starograško polje poleg mesta.

 

Kar je pri tem vzpodbudno je to, da se ne počutiš kot da si v mestu na Kitajskem. 

Za naju super, za koga drugega pa mogoče ne.

 

Že v starih grških časih je polje bilo prepredeno s kamnitimi zidovi, ki so se ohranili do danes.

Prepredenost zidov se menda opazi tudi s satelitov.

 

 

  Ker pa sva bolj hribovsko orientirana, naju je zanimala tudi vas Sv.Nedelja na JZ strani Hvara. 

Ta je res nekaj posebnega.

 Leži vse od morske obale pa se razteza visoko v strm breg pod goro Svetega Nikole.  

Do nje se pripelješ skozi ozek 1,4 km dolg kamnit predor Pitje, ki je visok le 2.20 m in širok 2.4 m. 

Predor je mračen, neobzidan in malo vegast levo in desno pa gor in dol tudi.

Ko sva ga prečila tja in nazaj obakrat brez prask, sva si zelo oddahnila...

Izredno strma pobočja nad vasjo so pokrita z vinogradi,

 nad njimi pa se razprostira mogočna stena vrha Sv. Nikola.

 

Strme stene segajo skoraj povsod do morja, 

kot geološka zanimivost pa je, da so iz rahlo rdeče breče. 

Mimo strmih vinogradov vodita vsaj dve planinski poti na vrh Sv.Nikola. 

Za vzpon  potrebuješ  približno uro in pol.

Pod steno je velika votlina Svete Nedelje, ki je bila naseljena že v neolitiku. V XV. stoletju je bil v njej zgrajen augustinski samostan, ki je deloval do leta 1787 in cerkvica posvečena Mariji snežni, ki je delovala do leta 1823, ko je bila spodaj v vasi zgrajena nova.

Večina poslopij je v ruševinah, razen cerkvice in vodnjaka s pitno vodo.

 

Pred votlino se odcepi pot na ferate ter plezalne smeri do vrha Nikole. 

Naju tokrat niso pritegnile.

 

Za votlino pa vodi pot do vrha Nikole. 

Nikola je s svojimi 626 m  najvišji vrh otoka Hvara in tretji najvišji vrh jadranskih otokov.

Na njegovem vrhu je slikovita kapela in kamnit križ.

Nekaj dostopov ima tudi s severne strani iz vasi Vrisnik in Dol.

 V oblačnem dnevu med dvema deževjema sva se hitro povzpela na vrh pogorja 

in poslikala mogočno steno, ki se je spuščala vse do morja.

 

V večernem mraku sva še ozrla pogled na Paklenske otoke ...

...ter pogled navzdol na vasico Nedelja.

 

Nato pa sva sestopila zopet navzdol...

...opazila staro še prevozno sredstvo, ki edino zmore vzpon na strme vinograde.

In se na koncu še pozabavala z silnimi vzdihi morja. 

Če to slučajno slišiš kje v borovem gozdičku, ponoči, ko kampiraš, 

po mojem hitro pobegneš med varne zidove hiše.

VKLOPI ZVOČNIK!!!

 

                     Dan sva končala polna lepih vtisov, ki gotovo ne bodo kmalu zbledeli.

 

_______________________

 

 

Napoleon (Hvar)

  

 Pot: zaliv Zarače, Milna, Velika glava, Napoleon, trdnjava Fortica, mesto Hvar ter nazaj zaliv Zarače

Otok Hvar v zgodnji pomladi je bila kar dobra odločitev za majhno prekinitev 

vsakodnevne delovne rutine. Dalmacija v zgodnji pomladi ponuja več, 

ni veliko obiskovalcev, samotni zalivi s kristalno modrim morjem. 

Ni vroče, rajši še malo bolj hladno, ter obilo cvetočega rožmarina ter ostale cvetoče makije.

 

Cvetočega rožmarina je povsod veliko in na njem je bučalo od marljivosti pridnih čebel.

Do prehoda v kak lep zaliv sva si morala tudi malo poširiti cestni prehod.

 Mačeta se je spet izkazala kot učinkovito orodje. 

Od zaliva Zarače do vrha Napoleon večinoma vodi označena steza, malo se hodi tudi po cesti.

Na vrhu je stara trdnjava, ki so jo leta 1972 obnovili češki in hrvaški astronomi 

in zdaj je to observatorij. 

Kljub temu da je vrh le 228 m nad morjem, je bila pot do tja dolga okoli 10 km, 

nazaj pa še malo daljša.

Razgled z vrha Napoleona razkriva mesto Hvar, Paklene otoke ter v ozadju še otok Vis.

Razgled je bil res lep tudi nižje, ko sva se bližala trdnjavi Fortici, 

ki nadzira staro mestno jedro Hvara.

Z vrha je naju pot vodila do mesta Hvar ter njegovih znamenitosti ...

... ter nato ob obali mimo številnih bleščeče turkiznih zalivov. 

Zgoraj je zaliv Pokojni dol.

 

Zaliv Mekičevica je dostopen le vztrajnim pohodnikom.

Morje je kristalno modrozeleno, voda je vabljiva, midva pa sva bila malo zmrzljiva, 

ko sva potopila prste vanjo. Rahlo je bila še prehladna za najino kopanje. 

Prisodila sva ji le hladnih 12 stopinj.

Prelepi zalivi so si sledili en za drugim, vmes je bila obala malo negostoljubna, ampak kljub vsemu nisva mogla, da se ne bi včasih izognila stezi in šla malo po svoje.

Časovno je bilo poti za cel dan, po kilometrih pa za okoli 24 km, 

no višinskih metrov pa ni bilo veliko, malo gor in dol in nabralo se jih je verjetno za okoli 400 m.

____________________

Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti

Čas: okoli 5 ur

Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 

in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.

Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 

da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.

Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 

čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.

 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 

čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 

da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.

Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.

Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 

Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....

Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,

potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 

sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.

Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 

Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 

če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 

Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).

Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).

Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.

Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 

ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 

Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.

Tokrat gledava proti severu Korčule.

Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.

Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?

Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.

Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.

Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.

Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________