Kornati, Telaščica in Žut

Vsake toliko se spodobi, da obiščemo Kornate in Telaščico tudi v turistični sezoni, 

ko je v tem akvatoriju množica plovil: od kajakov, kanujev do jadrnic in velikih jaht. 

Kljub temu je lepo s palube ogledovati panoramo, ki se spreminja hitreje kot jo utegnemo dojet.

Lepo se je povzpeti tudi nad mogočne klife in se zazreti v daljno modrino, 

ki se izgublja nekje za obzorjem.

Vedno je potrebno tudi nekaj ustvariti v tihi dolini polni skulptur. Možica, grad, viadukt ali piramido. Če bo zgradba trdna, jo bomo mogoče videli spet, ko se naslednjič tukaj ustavimo.

Ni si enostavno zamislit kaj unikatnega, kajti zgleda, kot da je vse že narejeno.

Ko se spusti mrak, pa je treba oditi nazaj domov.

Jutri pa nov dan in vse je spet drugače.

Nov otok in nova doživetja.

Razgledi z vrha Žuta nimajo konkurence. Pogled lahko zajame otoke daleč naokrog.

Vzeti si je potrebno dovolj časa, da lahko užiješ vse kar ti razgled nudi.

Ko pride nov dan, se prične nova zgodba.

Morja pa ni nikdar dovolj. 

Znova in znova jadramo, da potešimo našo željo po svobodi gibanja.

_________________

Krk - Punat

V mirni puntski luki počiva zimsko spanje nepregledna množica jaht in luksuznih jadrnic.

Ko bo mraz popustil, se bo flota spet razpršila povsod po morju; po bližnjih in daljnih otokih, plažah in in samotnih zalivih. 

_________________________________________

XXIX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 7. - 10. 12. 2016

Leto je naokrog in spet smo se zbrali v 

Vrsarju na XXIX - tem Predbožičnem jadranju.
Tokrat smo iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, tako smo menda prvič do zdaj 

na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak. 

Cel popoldan smo imeli čas, da se psihično in fizično pripravimo na start prve etape preko Kvarnerja do Premude.

Tudi ostale posadke so se skrbno pripravljale. 

Včasih je potrebno kakšno malenkost popraviti tudi na jamborih in gor zlezejo seveda le najbolj spretni.

Vremenska napoved je tokrat obetala za nas mirno morje s šibkimi NW do NE vetrovi vse naslednje dni,
zato nas je vse skrbelo brezveterje. Mislim da veliko bolj, kot so nas  v preteklih letih skrbele napovedi orkanske burje.
Smo res malo čudni mi zimski jadralci ...

Ob devetih zvečer smo po pričakovanju startali s šibko burjo, ki je preko noči parala živce in moči dežurnim krmarjem. 

Nas je jutranja zarja tokrat zalotila na začetku Kvarnerja, 

ko je naš spinaker poskušal loviti vse morebitne sapice pojenjajočega severozahodnika.

"Odkod to sploh piha in kaj piha!?", se je jezil naš barba, ko ga nista več ubogala niti spinaker niti krmilo.

Kvarnerja pa ni in ni bilo konca. Tudi večine ostalih jadrnic ni bilo videti nikjer na obzorju.
Le kje so? Zadaj ali spredaj?

Še tako pridna in marljiva posadka lahko v takšnih razmerah podleže monotoniji svoje službe. 

Tudi nam se je to občasno dogajalo.

Kljub vsem peripetijam na krovu smo v regularnem času tudi mi prijadrali do cilja in se varno privezali v mandraču v Krijalu na Premudi.

Sledilo je večerno druženje pri Celestinu, kjer smo med drugim spoznavali tudi tiste, ki so se nam letos na novo pridružili.
Nekateri so prav obetavni. Še posebej smo bili veseli mladih in zagnanih novincev,
ki so pokazali da so iz pravega jadralskega testa.

Jutranji pogled proti Grebenom za Premudo nam je obetal še en vetrovno miren jadralski dan.

Tudi pogled dol na našo jadralsko floto je razkrival, da se veter še ni odločil kaj bo danes počel.

Vse je bilo mirno in spokojno in nič še ni kazalo, da zna biti kaj drugače.

Bližala se je ura starta in najbolj neučakani so zarezali prve brazde v mirno morje.

Zadnje minute pred startom so se pojavili tudi poslednji manjkajoči člani posadk, 

da smo lahko vsi še pravočasno krenili proti startni liniji.

Tudi veter se je končno zbudil. Rahla burja, kot je bilo napovedano.

Naš cilj je bil Susak, še prej pa je bilo potrebno objadrati otoček s svetilnikom - Grujico. 

Ko smo jo končno dosegli, je začel pihati rahel severozahodnik in ponovno smo jadrali v orco kot prej do Grujice. 

Tu se je ponovno pokazalo, katere jadrnice gredo dobro v veter in katere posadke znajo jadrat.

V zgodnjih večernih urah so tudi zadnji dosegli cilj druge etape. 

Ostalo nam je še veliko časa za druženje in debate -  na primer  o tem, kako bi bilo treba jadrat in zakaj nismo tako :-).

Tudi naslednje jutro je bilo morje mirno in tišino otoka ni ničesar zmotilo, če odštejemo jutranji katamaran in nekaj ribičev, 

ki so zgodaj zjutraj odrinili do svojih pošt.

V miru smo opravili vse naše jutranje aktivnosti, pa še je ostalo časa do začetka tretje etape.

Tudi Susak počasi a zanesljivo izgublja svoj čar, ki smo ga vajeni iz preteklih let. Izginjajo blatne peščene ulice, načrtuje se širitev luke ... Skratka tudi tukaj nikoli ne bo več tako kot je bilo. Turizem jemlje povsod svoj davek.

Na startu je bilo tokrat malo več vetra kot v preteklih dveh dneh.

Tako smo se kar hitro oddaljili drug od drugega, saj je bila zopet orca, kar je pomenilo, 

da bo treba poleg znanja imeti tudi malo sreče, saj je bil severozahodnik nestanoviten in je muhasto pihal še malo z leve ali desne.

Kmalu smo bili sami samcati in le redko smo s kakšno jadrnico sekali kurs.

Ko smo ugotovili, da nimamo več realnih možnosti da prijadramo pravočasno do cilja, smo odstopili.

Zvečer smo se zbrali v Bunarini in po prigrizku razglasili še rezultate našega jadranja.

Bolj ali manj smo bili vsi zadovoljni, zato je velika verjetnost, da se prihodnje leto spet vidimo.

 ___________________________________________________________

Burja ne popušča

Že drugi dan ob hrvaški obali piha močna burja.

 Vročinski val je izginil takoj po prvih sunkih burje, ki je ponekod orkanske moči; 60 do 90 vozlov piha.

Tudi na Krku je težko najti zaklon pred njo.

V Šilu udarja s celo močjo preko Vinodolskega kanala, kjer se rojeva.

Na rtu Sv. Maraka je burja še močnejša.

Plaža ob kempu sameva, če odmislimo redke sprehajalce psov, ki so tukaj po čutu dolžnosti.

Morje se peni in zaganja moker veter daleč v notranjost otoka.

 Če želiš ostati suh, ni dobro hoditi preblizu obale.

Sredi rta so ostanki prastare cerkvice, verjetno iz V. ali VI. stoletja.

V Vrbniku pa burja udarja res z vso silo.

Zadovoljna sva, da sva to burjo doživela na kopnem in ne nekje sredi morja,

 kot je bilo že nekajkrat v preteklih letih.

Burja očisti misli in srce. To pa ima ceno.

______________________

Obzova in Veržinica

Obzova je najvišji vrh otoka Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti s Punta in Stare Baške, pa tudi z druge strani, z Baške, se da povzpeti gor.

Iz zanesljivega vira sva izvedela, da so tam tudi plezalne smeri. In res stene Obzove so lepe, prijetne in zanesljive, kajti skala je trdna in drži. 

Med dvema stenama ovešenima z rekreativnimi plezalci sva opazila strmo razpoko, ki naju je vabila. Izgledalo je zelo mikavno; izhod iz nje se sicer ni videl, vendar sva računala, da nama bo uspelo tudi isplezat - tako ali drugače; kot vedno doslej.

Seveda sva jo šla brez pomišljanja raziskat. Kmalu sva na vrhu stene tudi uspešno izplezala in vstopila na strmo skalnato pobočje v čudovit svet snežno belega krša in sanjsko lepih kamnitih skulptur.

Burja je tod lahko tudi orkanska, ko zares zapiha. 

Piha pa pravzaprav vedno vsaj malo. Očiten dokaz za to so drevesca, zapihana proti jugozahodu od izrazito pogoste burje.

Kamen pri kamnu, kamorkoli pogledaš in čudovit občutek bivanja je tu. Pokrajina je nabita z mirom in poživljajočo energijo.

S kamnite pokrajine je bilo potrebno najti še pot navzdol. 

Tule nekje sva si jo zamislila in seveda upala, da ne bova obtičala pri kakšnem skalnem skoku, ki bi bil za sestop preveč nevaren.

Samotni vrh med potjo navzdol je tudi bilo potrebno osvojit. Je bilo nujno pregledat, če je tam gor vse lepo in prav. 

Izkazalo se je, da se za njim skriva  čudovita s travo poraščena krnica. Prelepo! Pa takole nepristopno je izgledal od daleč!

Dan je bil še na višku, do večera je manjkalo še nekaj ur pa sva šla pregledat  še pobočja nad campom Buncaluka pri Baški. 

Tokrat sva našla celo označeno pot. Nasproti naju se je bleščal otok Grgur.

Steza je vodila še kar dalje in dalje proti Veli in Mali luki kot je pisalo na smerokazih. Prepozno je bilo, da bi šla še tja in nazaj. 

Zato sva se odločila za spust v kanjon Veržinica.

Pravi pravcati kanjon je to, sva navdušena ugotovila, ko sva plezala preko skalnih skokov in suhih slapov navzdol. 

V primeru nenadnega naliva bi naju tu verjetno hitro odplavilo do morja, 

zato priporočava obisk samo v suhem obdobju.

Kanjon je dolg 2.5 km, tako je pisalo na smernih tablah. 

Šele proti koncu se razširi v slikovito dolinico, ki se konča na čudoviti plaži.

Osamljena drevesa na markantnih točkah kar vabijo poglede občudovanja. Med skalami so trdno usidrana in se uspešno upirajo negostoljubnim razmeram suše, vročine in vetra.

 Vseh teh lepot je nama bilo počasi dovolj, tako da sva še pred mrakom le  dočakala izhod iz kanjona.

In kakšen je bil ta izhod iz kanjona? 

Ob sončnem zahodu sva uzrla usupljivo lep prizor.

Čudovita osamljena plaža ... naju je skoraj namamila, da bi še malo zaplavala. Pa tokrat nisva, a ni dosti manjkalo.

S pogledom na Senjska vrata in odprto morje za vrati se je dan poslavljal.

Sem še prideva, prav kmalu ...

... pogledat če kamni še stojijo na svojih mestih.