Začela sva v veliki bonaci, zato naju Kvarnerič ni utrudil, čeprav sva bila na morju od jutra do večera.
Motor je tiho predel, dokler ni vstal veter, da je najina Tabita končno dobila svoja bela krila.
Krk, Plavnik,Cres,Ilovik, Premuda in Škarda so za nama,
mi pa s polnimi jadri mimo 'Sfinge' proti Istu in Molatu.
Dobrega vetra ne kaže zapostavljati, zato se ustaviva šele v Panteri;
slikovitem zalivu na gornjem koncu Dugega otoka.
Večerni pohod po nizkih grebenih nama popestrijo prizori,
ki pričajo o brodolomih prejšnjih in sedanjih časov.
Pa tudi zabava se najde v divjini, kjer le valovi pojejo svoj neutrudni refren.
Že se pokaže svetilnik na Velem ratu, kamor sva se odpravila po svež paradižnik,
ki ga goji svetilničarjeva družina.
Na poti nazaj se sonce že počasi poslavlja.
Malo ga zaustaviva, da bova še po svetlem doma.
Vseeno se počasi poslovimo v tišini utrujenega dneva.
Naslednji večer sva že na vrhu Žuta, najinega priljubljenega otoka,
od koder ležijo kot na dlani razpotegnjeni Kornati.
Igra svetlobe, barve in senc naju vedno znova očara v času, ko sonce začne zahajati za otoki.
Toliko lepote je na enem mestu, da enostavno ne veš kam in kaj bi gledal.
Mala Proversa, Katina, Vela Proversa, Telaščica ... Kornat.
Slovo od sonca je na teh otokih vedno posebno doživetje, ki trajno ostane zapisano v spomin.
Znova in znova rada gledava ta veličasten prizor.
Murtersko morje, Žirje in Komiža so za nama. Poslavljava se tudi od Biševa, ki še spi v jutranji sparini.
Kar ne moreva se odlepiti od slikovite obale južne strani Visa,
ki niza filmske prizore vsako prepluto miljo posebej.
Še tale zaliv je treba pogledat, potem pa zopet na odprto morje. Kurz Lastovo!
Ampak veter je bil bolj ugoden za jadranje proti Sušcu, zato sva jadrala tja.
Bolj sva se mu bližala, bolj mogočen je postajal svetilnik na visoki skali.
Res krasna utrdba na nedostopni prepadni steni. Verjetno bi prenočila tukaj če ...
Zato pa sva nadaljevala do Lastova, dopolnila zalogo goriva v Ubliju in se malo pred trdo nočjo zasidrala v Jurjevi luki. Zjutraj je bilo povsem logično, da se povzpneva še na Jurjevo goro.
Potem sva jadrala še do Sapluna, ki pa je imel tokrat preveč obiskovalcev da bi se kopala na tamkajšnji beli peščeni plaži. Sva raje odjadrala nazaj do Skrivene luke, kjer sva se kopala, pa tudi prenočila.
Nato se je iznenada v morsko idilo vrinilo veliiiiiiko domotožje, pa sva obrnila proti domu.
Otoki in zalivi so prihajali in odhajali v nasprotnem vrstnem redu
in kmalu sva sidrala na južnem delu Dugega otoka v mirnem zalivu Čuščice.
Zjutraj sva kot po navadi poskušala osvojiti še vrh nad zalivom,
pa nisva našla primerne poti skozi trnje in makijo.
Tokrat sva se ustavila še na Rabu, ker že dolgo nisva preverila kaj je tam novega. Ja, se dogaja. Bo treba večkrat tudi tja. Mesto naju znova in znova očara z lepo arhitekturno zasnovo v belem kamnu, ki mu leta in stoletja ne morejo odnesti svežine.
Še mimo Plavnika in Krka in Tabito sva privezala v domačo luko.
Pa sva spet doma. Tabita čaka na novo jadranje, midva pa na nove proste dneve.
________________________
Objave
