Peca - Kordeževa glava

Pot: Pikovo, čez Štenge, koča pod Peco, Kordeževa glava, pa še nazaj

Čas: 8 ur 

Razmere: sončno,  vetrovno ter trd zglajen sneg proti vrhu

Koča na Pikovem je v jutru samevala, 

le najini koraki so delali stopinje po gozdni stezi proti znani Karavli - na spodnji sliki.

Malo pred Kočo pod Peco se prične snežna oddeja z višino opazno debelit, 

toda stezica je bila lepo zgažena, pa zato vzpon ni predstavljal posebne težave.

Koča je bila tokrat odprta in kar nekaj planincev je uživalo v njenem toplem zavetju. 

Takoj iznad koče pa so sunki vetra že pričeli kazati svojo moč.

Proti vrhu je bila trda in zglajena snežna podlaga,

 kar je zahtevalo dodatno previdnost - še posebej pri sestopu.

Sunki mrzlega vetra na vrhu - Kordeževa glava (2126 m) so bili precej močni, 

zato  so čisto na vrhu vztrajali le redki.

Precej bolje se je bilo umakniti v delno zavetje nekaj metrov nižje. 

V ozadju je Uršlja gora.

Pogled proti ostalim vrhovom Pece: Končnikov vrh, Bistriška špica, Veška kopa.

Ozračje je bilo zelo čisto in se je med drugim videl tudi naš očak.

Pogled proti Raduhi in ostalim njenim sosedom.

Ko sva se spustila kakih dvesto metrov nižje, sva našla prijeten prostor, 

kjer sva se dalj časa zadržala in dopolnila zaloge vitamina sreče.

Pa je prekmalu nastopil čas, ko je bilo potrebno spet vzeti pot pod noge,

 da naju ne prehiti tema dneva.

 Tako sva se spustila nazaj proti koči ter nato takoj navzdol proti dolini. 

Na Pikovo pa sva res prispela šele ob prvem mraku.

Dobro razpoložena po lepem zimskem dnevu.

_______________________

Olševa

Pot: Sp.Sleme, Lepi vrh, Visoka peč, Olševa, Obel kamen in nazaj.

Čas: okoli 8 ur

V lepih  dnevih je ta prelepa pot še lepša zaradi barv jeseni.

Gozd pod grebenom Olševe je sicer takole neprehoden toda sama steza pa je očiščena.

Kmalu sva na grebenu.

Pa še en utrinek.

Na Lepem vrhu.

Visoka peč je že za nama.

Vrh Olševe sameva.

Z vrha Olševe greva še dalje proti Oblemu Kamnu.

Z vrha Olševe se je potrebno spuščati in tam kjer vodi pot še bolj navzdol, 

greva midva kar po vrhu grebena.

Malce zračen je in znova sva ugotovila, da je brez plezalne opreme za naju neprehoden.

Pa sva šla dol pa gor in zopet dol.

Pogled nazaj proti vrhu Olševe, ki se že oddaljuje.

Na najini poti je bilo tudi nekaj travnate strmine.

Pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Pogled na nebo. Vedno več prometa je tam zgoraj.

Malo pred Oblim Kamnom sva obrnila in se vračala po lepem grebenu Olševe nazaj.

Kot kralja po planini visoki.

Lepi občutki naju obhajajo vedno ko se sprehajava tu gori.

Pogled proti Logarski dolini tokrat ni jasen. Nič hudega.

Prekmalu je sledil tisti strm spust preko porušenega gozda. 

Jesenske pravljice je bilo konec.

____________________________________

Peca - Kordeževa glava

Izhodišče: Rudnik v dolini Tople

Čas: okoli 7 ur

Višinska razlika: okoli 1110 m

Tokrat sva se odločila za pot na Peco preko Knipsovega sedla. 

Že dolgo nisem hodila tod, pa sem čisto pozabila, da se pot kar strmo vije navzgor.

Ponekod so bili snežni zameti, zato je bilo dobro, da je nekdo pred nama že naredil stopinje.

Pogled na severno stran Pece je bil precej zamrznjen ampak slikovit, 

saj sva lahko opazovala veliko čredo gamsov, ko so spretno dirjali navzdol.

Nepozabno doživetje!

Bistriška špica, predzadnji vrh grebena Pece v ozadju, je tudi sameval v tem vetrovnem dnevu.

Kordeževa glava je bila že pred nama, na njej pa nikogar.

Kmalu nama je bilo jasno, zakaj ni nikogar na vrhovih Pece. 

Mrzel in  močan veter je tudi naju hitro pregnal nižje, kjer sva bila varna pred ohladitvijo.

S te perspektive je Uršlja gora vedno privlačna za oko.

Na avstrijski strani se je nakazovalo, da bo sonce pregnalo oblake z neba.

Z vrha sva se spustila po običajni poti čez Malo Peco do koče. Ta pot je bila precej shojena in posledično drseča. Obiskala sva še kralja Matjaža, da preveriva, če bo kaj kmalu ukrepal.

Do njegove votline tokrat ni bilo zgaženo, zato je obisk zahteval malo več truda kot običajno.

Votlina je  bila tokrat z ledenim novoletnim okrasjem, Matjaž pa še kar naprej spi.

Nastopil je čas, da se vrneva v dolino.

Spustila sva se navzdol po označeni poti v dolino Tople.

Pot je bila spolzka in mokra. Vije se strmo navzdol po pobočjih Pece. 

Ker so bile markacije večinoma zakrite s snegom, je nama bilo zelo v pomoč, 

da je nekdo že naredil stopinje navzdol. 

Na pobočjih Pece sva pozimi že velikokrat "ustvarjala" svoje lastne variante za sestop, 

tokrat pa nama je bilo to prihranjeno. Zelo dobro, saj se je dan že prevešal proti mraku.

 V mislih sem se že spraševala ali imam kašno svetilko s seboj.

Na poti je veliko podrtega drevja, ki ga je potrebno nekako obhoditi, prelesti ali se skozenj preriniti.

 Pot preči tudi zaledenel potok ali hudournik.

V glavnem talne gimnastike v zimski razmerah na tej poti ne manjka.

Pot pa se zaključi na lepem travniku, med macesni, 

ki so tokrat še obdržali nekaj svoje zlato rumene barve.

Zadovoljna z doživetjem sva zapustila lepo zimsko pokrajino.

___________________________

Dovška baba

Pot: vas Dovje - Dovška baba in nazaj malo po svoje

Čas: okoli 7 ur

S Karavank je pogled na Julijce prekrasen. Triglav je bil zavit v meglice.

Dovška baba - 1891 m in Kepa sta zadnja višja vrhova v Karavankah.

 Pot z Dovjega poteka res strmo navzgor do planine Dovška Rožca.

Na južni strani so pašniki, na severni strani pa značilno prepadni predeli.

Zadaj je Kepa, zadnji dvatisočak v Karavankah.

Sedaj pa navzdol. Pot se je zdela preveč enostavna, pogledala sva na karto, 

našla črtkano varianto levo proti Kepi in sva se spustila povprek po brezpotju v čudovit hudourniški potoček. Take poti se pogosto končajo s prekrasnimi skritimi kotički naše dežele. 

Vedno sva nagrajena s prekrasnimi pogledi, pogosto pa tudi z gorniškimi izzivi in nato dolgim pešačenjem po cesti nazaj do izhodišča. To zadnje nama je bilo tokrat prihranjeno.