Stol, Roblek, Prevala, Zelenica

 Pot: sestop s Stola - Tinčkova koča - Roblekov dom na Begunjščici - Prevala - Zelenica
Razmere: vroče

Pričakala sva prelep sončni vzhod na 2000 m...

Pa še en posnetek...

Najprej sva lepo sestopala po markirani stezi, ker pa je bilo preveč enostavno sva zavila levo na neoznačeno lovsko stezico, ki naj bi prav lepo prečila pobočje Stola. 

Celo na planinski karti je bila črtkano označena.

 Začelo se je lepo, se srečala s čredo konjev, katerim sva se seveda midva umaknila v breg.

Nato... pa se je stezica izgubila - tega sva že vajena, občasno sva jo zopet našla, tako da sva sestopala po svoje, iskala prehode, malo ali več gor pa spet dol, med ruševjem dalje...

... spusti niso bili vedno enostavni..., končno sva sestopila do zopet večje neoznačene steze, pa naju je spet potegnilo navzgor na drugo stezo in tako dalje, da so noge imele dovolj kilometrine.

Rešil je naju studenec ob Tinčkovi koči in ko sva se odžejala, je bil svet takoj lepši. Ampak spust s Stola je bil enkraten, čudovit in neponovljiv. Duša se je nasitila gorskega sveta.

 Sledil je strm vzpon do Robleka, vmes sva gledala najin Stol na drugi strani in ugotavljala 

kod sva se spuščala in katere grape sva prečila.

Roblekov dom je bil poln planincev vendar se je še našla prazna miza in stol za utrujene noge.

Tudi jadralna letala soimela svoj dober dan.

Utrinek...

Sledil je sestop na Prevalo, kjer imajo okusno hrano. 

Midva sva izbrala kislo mleko z obilno smetano. Njammmm ...

Nato pa zopet pot pod noge in po prijetni stezici skozi Bornove tunele nazaj na Zelenico. Nič se niso spremenili v 30 letih, kar sva bila tu, le pot je bolj prehojena in bolj varovana.

Dva dni v gorskem svetu je minilo, noge so naredile veliko kilometrov in veliko višinskih metrov, menda je to sedaj moderno, če se meri ampak kaj bi se s tem ukvarjali, 

svet je tudi brez tega še vedno čudovit.

_______________________

Od Zelenice, prek Vrtače, pa do Stola

Pot: Ljubelj - Zelenica - Vrtača - Svačica - sedlo Belščica - Stol - Potoški Stol - Prešernova koča na Stolu

Čas: 8 ur 

Razmere: krasne

Koča na Zelenici je bila v zgodnjem jutru že obsijana z soncem. 

Najin današnji cilj - Stol, je še daleč.

Hm, ali bo vrh zamegljen, ko bova prispela tja gor?

Na vrhu Vrtače so se oblaki za nekaj časa razmaknili.

Zopet sem lahko občudovala greben Na možeh, ki smo ga prehodili pred leti.

Vrh Vrtače - 2181 m.

Redke planike so tudi tu krasile pobočje Vrtače.

Sledil je spust in prečenje melišč proti sedlu Belščica.

Pot sicer ni označena ne v naravi ne na mojem zemljevidu, je pa dobro sledljiva, če ni megle.

Še tjale gor na Svačico je bilo potrebno skočit, če sva že tukaj. Kdove kdaj bova naslednjič tu?

Utrinek ob poti na Svačico. Pot vleče naravnost gor - nič ovinkov za počivat.

Pogled z vrha na Celovško kočo in Kozjak ( Ovčji vrh ) v ozadju.

Vrh Svačice - 1953 m.

Pogled nazaj na prehojeno pot od Vrtače.

Sledil je vzpon na Mali Stol.

Gor pa Prešernova koča. Na odlični razgledni točki.

Na Velikem Stolu ( 2236 m ) je križ podrt. Premočan veter?

Greva še proti Potoškemu Stolu in Vajnežu.

Oblaki so še vedno nakazovali, da bi radi spustili kakšno kapljo dežja a se nisva dala odgnati.

Pogled nazaj proti Malemu Stolu tudi ni bil več čist in jasen.

Sestopila sva s Stola kar povprek ob grebenu. 

Sestop s V. Stola na sedlo in zopet gor na Potoški Stol. ( 2014 m ).

Pogled nazaj na Stol kamor se morava še vrniti. Za danes sva prehodila pravzaprav več kot dovolj.

Morda celo preveč.

Gorski utrinek.

Napis, da ne zgrešiš vrha?

Čudovit sončni zahod se nama je obetal.

In res sva ga užila.

Kmalu je ostalo le še malo svetlobe na obzorju.

 Načrti za nasledni dan?

Pogled v dolino.

Oblaček pohajaček nad meglicami.

Tihožitje ob koči.

Za ta dan se je nabralo kakšnih 2500 prehojenih višinskih metrov,

 zato bo spanec krepko zaslužen ampak kratek.

Jutri naju čaka zgodnje vstajanje in zanimiv sestop s Stola.

_____________________

Olševa - vzhodni del

Izhodišče: Sp.Sleme - Lepi vrh - Gladki vrh - Visoka peč- Olševa in nazaj
Višinska razlika: okoli 700 m
Čas: 6 - 7 ur

Olševa je za naju prijetna domača gora, ki jo vedno z veseljem obiščeva. 

Zdaj že nekaj časa nisva bila tukaj, pa sva se dolgo odločevala kje in kako bova  tokrat hodila gor. Izbrala sva grebensko pot s Spodnjega Slemena, ki sva jo pri velikem spodmolu zapustila in zavila desno pod previsno steno ter navzgor, da raziščeva kaj se tukaj skriva.

Ovinek z označene steze stran in naporen vzpon se je obrestoval.

 Kaj kmalu sva lahko  občudovala veliko okno. 

Ker ta divjina ni pogosto obiskana, so tukaj tudi ptičja gnezdišča v naravnih vdolbinah v steni.

Pokukala sva tudi skozi okno na drugo stran ter ugotovila, da na drugi strani ni "stopničk", 

ampak  nekaj metrov gladke navpične stene do strmega gozda.

Skozi okno torej ne moreva nadaljevati vzpona, zato sva se povzpela po steni in nato ob steni navzgor, 

če bo mogoče tukaj nadaljevati pot po grebenu.

Tu se pride do gozdnatega grebena, ki nudi dober razgled na Sp.Sleme. 

Temu grebenu z neizrazito potko lahko slediš v levo in zopet prideš do  markirane steze za Olševo. Naslednjič bo potrebno raziskati greben še v desno ... zna bit, 

da tam mogoče prideš do Sp.Slemena. To pustiva za kdaj drugič.

Vrh stene je razdeljen v skalnate peči, med njimi pa mostovi iz rumenih macesnov. 

Lahko le gledaš in se čudiš. Le kdo je vse to načrtoval in uredil?

In že sva na Lepem vrhu, nato sledi Gladki vrh (1850 m  ). 

Oba nudita tudi prekrasne razglede na vse strani.

Vrh Olševe se je nama že dal videti. Ni več daleč.

Pogled navzdol na Macesnikovo domačijo je bil malce meglen,

 kot da se v dolini zbirajo rahle meglice.

Tri kraljevske doline so pred Savinjskimi Alpami: Robanov kot,
Logarska dolina in Matkov kot.

Na grebenu Gladkega vrha so bile vse smrekice takole obrušene. Torej se ve zakaj ima tako ime.

Tale pogled na Visoko peč ( 1849 m ) je vedno veličasten. Masiv Olševe je razgibano divji. 

To je  gora z nešteto spodmoli, okni, škrbinami, jamami in prepadi. 

Vedno najdeš kaj novega ali takega, kar si do zdaj spregledal zaradi preobilja razgibanega terena.

Čisto na vrhu Olševe je Govca ( 1929 m ).

 Tu je naju pričakala  vedno lačna kavka, ki je vreščala na naju,

 kaj se tako obirava in se že ne spraviva k malici. 

Sva jo takoj ubogala in se spravila jest v prijetno toplo travnato kotanjo.

Pogled z vrha na osončeno Peco je razodel, da tudi ta nima več skoraj nič snega, 

le snežne zaplate so ponekod, kot tukaj na severni strani.

Pogled v dolino je potrdil vremensko napoved, da bo popoldan manj ali celo brez sonca.

Nič hudega. Sva že dobila najino dnevno dozo D vitamina.

Markacisti nam pogosto s svojimi domislicami popestrijo označene poti. 

Ta puščica nama je pokazala kam morava, da prideva nazaj domov.

Nobenih stranpoti več - ni časa, bo kmalu tema.

Kljub temu  sva ujela še zadnje sončne žarke pred pooblačitvijo 

in zadovoljna zaključila potep po naših prelepih gorah.  

_________________________