Vajnež, Potoški stol, Stol

Izhodišče: Valvazorjev dom pod Stolom
Čas: 9 ur
Razmere: sneg se prične na okoli 1600 m, nad 1800 m je do 20 cm snega z zameti, ponekod je sneg trd in zapihan; zelo vetrovno, težje zimske razmere
Višinska razlika: okoli 800 m

Našo planinsko turo smo pričeli v jutranjem mraku izpred Valvazorjevega doma  v smeri kažipota do Pristave.

Z gozdne ceste smo kmalu zavili levo na neoznačeno stezico, ki vodi proti vrhovom Belščice. V gozdu smo presenečeno zagledali dve ovci, ki sta se očitno namerno ali nenamerno izgubili in skupaj z nami občudovali Julijce, 

ki so zažareli v jutranji svetlobi.

Kakšna ura hoje navzgor  skozi gozd je bila potrebna, 

da smo dosegli pas ruševja in prvih trat.

Kmalu smo bili na zasneženih planjavah pod Belščico. 

Ubrali smo jo mimo starega bivaka, ki je našim graničarjem služil v zavetje preden smo ukinili mejni nadzor.

Gorski svet je bil tokrat pobeljen s prvim snegom prihajajoče zime. Pobočja so se bleščala v jutranjem soncu, mi pa smo v tišini dneva srkali vse te ledene lepote.

Razgledi so bili odstrti vsenaokrog. V ozadju desno se bohoti Golica, ki je presenetljivo še brez snega, levo pa je Dovška baba.

Povzpeli smo se na greben Belščice in po njem stopili na Mali vrh ( 2017 m ). Nato smo se usmerili nazaj proti masivu Stola.

Pričel je pihati močan JZ veter, ki je v sunkih dosegal do 90km na uro. 

Kljub močnemu vetru je bilo doživetje zime na grebenu enkratno.

Razmere so bile povsem zimske. Ponekod smo zagazili v snežne zamete, drugod pa previdno stopali po trdem, zglajenemu snegu in ledu.

Zamislili smo si pot povsem po grebenu in naslednji dvatisočak 

je bil Vajnež ( 2104 m ).  Bliskovit poteg rokavic z rok, 

kakšna fotografija ali dve, potem spet hitro in previdno naprej, 

da nas hud veter ne bi pometal dol z grebena.

Kljub mrazu, ki je ogrožal naše kosti smo znali uživat v zimski idili. 

Razpršena svetloba je oblivala naš greben, zasnežene vršace  

in pokrajino okrog nas.

Na vrsti je bil Potoški Stol ( 2014 m ), ki smo ga hitro zapustili.

Sledil je grebenski vzpon na Stol. Strmina proti vrhu je bila res huda, tako smo tudi ocenili, ko smo našo pot kasneje opazovali od Prešernove koče 

s sosednjega, Malega Stola.

Na vrhu Karavank, Stol ( 2236 m ).

Hitro fotografiranje na vrhu je bilo izvedeno v orkanskem vetru; 

Tudi nekateri fotoaparati so nam zatajili poslušnost zaradi mraza. Sledil je hiter  sestop proti Malemu Stolu, kjer smo si našli zavetje ob Prešernovi koči.

Od tod smo v miru opazovali dogajanje v dolini in tudi našo prehojeno pot.

Sledila je izdatna okrepčilana malica, ki nam je prav vsem teknila.

Sestopili smo mimo Finžgarjeve skale preko Zabreške planine nazaj do Valvazorjevega doma. Pred nami se je tokrat razprostrirala Begunjščica.

Krog je bil zaključen, zadovoljstvo nam je vsem sijalo z obrazov.

  Letos smo nepričakovano hitro, že v začetku oktobra, okusili prave zimske razmere. Če bo zima v gorah še naprej tako velikodušna, 

si obetamo še obilo zimskih radosti v beli tihoti. 

______________________________

 

Bistriška špica

Izhodišče: ob državni meji na koncu doline Koprivna, pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 1000m
Razmere: cesta v Koprivno je bila snežena; v dolini je kakšnih 20 cm snega, na pobočjih Pece in po vrhovih pa čez meter in pol. Sneg je bil suh pršič.

V dolini pri nas je prejšnje dni deževalo, zato nisem mislila, da je na Koroškem lahko tolikooo snega. 

Dolina Koprivne je bila pravljično zasnežena in tudi cesta je bila snežena. 

Zato sva pustila jeklenega konjička kar ob cesti in oprtala nahrbtnika!

Namesto z avtom, sva navzgor po cesti že uživala na smučeh!

Že kaj kmalu se je cesta prelevila v idilično smučino, ki je vodila mimo spodnje planine Luža. 

"Tu pa bi jaz bil z veseljem doma", sem naenkrat zaslišala.

Po strmih in gozdnatih pobočjih Pece sva v preteklih letih že iskala primerno traso za spust s smučmi. 

Zaradi najinih trdih izkušenj in prostranih gozdov na strmih pobočjih Pece, sva se tokrat zatrdno odločila, da se bova tokrat vzpenjala brez bližnjic in samo po gozdni cesti vse do planine Zg.Luža. 

Potem bova pri spustu samo sledila lastnim smučinam. 

Pa se tudi tokrat ni zgodilo tako kot sva načrtovala.  

Zato željo po lepšem smučanju z vrha Pece še vedno nosim v srcu ...

Kaj kmalu naju je namreč premamila bližnjica z lepo smučino skozi krasen gozd. 

Brez oklevanja sva  zapustila lepo gozdno cesto in res sva hitro dosegla idilično planino Zg.Luža.

Od tod je sicer bila spet vidna cesta navzgor, pa ji spet nisva sledila ampak sva se odločila, 

da slediva smučino predhodnikov skozi strm gozd.

Zasnežene smrekice so bile res balzam za oči, hrepenenje po čudoviti belini je bilo spet nahranjeno.

Kot v lepi beli pravljici je bilo. 

Seveda za nas, ki nosimo naravo v srcu in se vračamo k njej neprestano z željo, biti delček nje. 

Kdo drug bi v tem početju mogoče videl samo matrarijo pri hoji navzgor. 

Marsikdo bi tu tudi opazil strma pobočja in ogromno nakopičenega snega, ki lahko vsak trenutek splazi. Kljub mrazu je lahko tu pošteno vroče, saj je smučina vrezana v ostrih zavojih strmo navzgor

Po dobrih dveh urah vzpenjanja se nenadoma pred teboj odpre zimsko obarvani planinski raj. 

Naporni vzpon je takoj pozabljen, um in srce pa se napolnita z neizmerno lepoto.

Čudovit pogled na zasnežena prostranstva Pece je bil pred nama. 

Nizko ruševje je bilo večinoma pokrito z debelo snežno oddejo. 

Meglice so delno zakrile pogled na dolino, ki je ždela globoko daleč pod nama. 

Hej, od tam dol sva prišla! Kako visoko sva!

Na teh pobočjih je bilo blizu dva metra dokaj svežega snega. 

To pomeni tudi gaženje do pasu, če si "peš"!

Pomeni pa tudi velik napor, da vstaneš iz belega objema, ko s smučmi padeš in se potopiš v mehko belino.

Skozi meglice, ki so ovijale greben Pece sva opazila značilni vrh Bistriške Špice - 2134 m. 

Je drugi najvišji vrh Pecinega masiva. Tišina okoli naju je bila nadvse prijetna.

Zahodni veter se je vse bolj krepil in zaganjal meglo na pobočja Pece. 

Postalo naju je strah, da bo potrebno v megli odsmučati navzdol. 

Kaj bo, kako bova našla pot, če se hudo zamegli?

Nenadoma so se megle razkadile, prikazala se je jasna slika pobočja. 

Na izbiro sva imela, da spust opraviva po poti vzpona, 

da slediva smučini treh predhodnikov pred nama ali pa poiščeva lastno pot.

Odločila sva za drugo možnost in upala, da ti pred nama vedo kaj delajo in da poznajo dobro pot navzdol.

Še en pogled sva namenila vrhovom, tokrat tudi na Veško kopo, zadnji zahodni vrh na pobočju Pece.

Juhuhu, sedaj pa korajžno navzdol! Vedela sva, da naju čaka zopet nov strm spust. Res je bilo tako. 

Po začetnem uživaškem smučanju čez prostrano planino so sledi najinih predhodnikov zavile v neko 

(za naju novo) ozko strmo grapo. Iz te grape smo smučali po strmih pobočjih gozda navzdol, 

pa počez, pa tudi malo navzgor, pa spet dol med smrekami, grmovjem in vejevjem ... 

Postalo je jasno, da najini predhodniki nimajo pojma kje je treba odsmučati dol. 

Takrat sem si rekla, da je tokrat res zadnjič da smučam po teh gozdnatih strminah.

Nisva več sledila nezanesljivim sledem in sva po svoje smučala proti dolini. 

Bilo je bolje in lepo skoraj do konca, ko je bilo potrebno narediti še doskok čez skalovje 

v mehek sneg na gozdno cesto.  

Tako sva kar obsedela na udobnem prostoru pod skokom. 

Krepko zaslužena malica in počitek sta končno le prišla na vrsto!

Zatem je sledilo le še prijetno smučanje po gozdni cesti do najinega izhodišča - planine Luža. 

In konec luštnega.

Turna smuka je nekaj res krasnega. Nikoli ni enako; vedno se prigodi kaj novega, nepričakovanega. 

Iskanje prehodov in orientacija sta vedno vznemirljiva. 

Snežne razmere so pogosto daleč od idealnih, neznan teren se pojavi kljub temu, da si že bil tu.

Neprecenljiva je svoboda v naravnem okolju. 

Sem se bova še gotovo vrnila, toda tokrat zagotovo poiščeva najboljšo traso za navzdol, 

s čimmanj smuke med smrekami in po preozkih strmih grapah. 

In seveda veliko smuke po odprtem svetu. 

Vendar v tej zimi ujeti poldrugi meter mehkega snega pa tudi ni dano vsakomur!

Uršlja Gora

Dan je lepši, kadar se povzpneš vsaj malo višje nad vsakodnevno dogajanje v dolini.

Najin popoldanski potep sva pričela pri simpatični koči na Naravskih ledinah 

do koder sva se pripeljala z avtom.

Po dobri uri vzpenjanja skozi bogat gozd sva se že močno približala najinemu cilju.

Obsežna kraška planota na vrhu Uršlje gore se je kmalu odprla v vsej svoji razpostranjenosti.

Razgledi v okolico niso bili briljantni, vseeno pa sva kljub ostremu mrazu 

lahko gledala dovolj daleč naokrog.

Če v dolini pogrešamo zimo, jo je tukaj gori več kot dovolj.

Proti vrhu je mraz še bolj strupen, saj mu pri jakosti pomaga še oster veter.

Vseeno sva pogledala tudi proti domu. V Šoštanjski termoelekrarni TEŠ-6 dobro kuri, zato orientacija pri iskanju domače lokacije ni nikoli pretežka.

Pogled na avtrijsko stran nama razkrije, da tudi na Koralpah (Golici) ni veliko snega.

  Na vrhu se nisva dolgo zadrževala, saj je veter rezal v kosti. Zavetje sva poiskala ob koči, 

kjer sva si privoščila vroč čaj in okusno malico.

Nato pa še hiter spust do doline.

 Še malo igračkanja, potem pa domov do toplega kamina.

_____________________