Prikaz objav z oznako Julijske Alpe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Julijske Alpe. Pokaži vse objave

torek, 24. avgust 2021

Vogel in Šija, 1.dan

Pot:  izpod planine Suha (nad Bohinjsko Bistrico), planina Suha, Vratca, Vogel, Vratca, Šija, planina S uha
Čas:okoli 8 ur
Višinska razlika:  1100 m

Svet na tej strani Bohinjskega jezera še ne poznava pa sva šla pogledat tudi ta del gora.
Iz Bohinjske Bistrice sva se zapeljala po makadamski cesti proti planini Suha. 
Kakšno uro hoda pod Planino sva zapustila avto.
Planina Suha na 1350 m se nama je zdela tiha, idilična toda da bivajo tod sva opazila, 
ker so lične pastirske kočice nekako spremenjene v sodobne hiške za bivanje.
Nad planino naju je zajel kar močan veter, ki je bil najin spremljevalec nato cel dan.
Na robu grebena sva prispela na označeno pot, levo je vodila na Rodico, desno pa proti Šiji in Voglu.
Takole izgleda travnati greben proti Šiji  (najvišji vrh levo na sliki).
Pot na Vogel je bila kar obljudena, saj so se priključili tudi tisti,
 ki so se gor zapeljali z žičnico ter se nato napotili sem na Vogel. Večinoma so bili to tujci.
Na vrhu Vogla (1922 m) sva uživala v razgledu proti Tolminskemu Kuku
 in ostalim zgornje bohinjskim vrhovom, ki pa sva jih že prehodila.
Sedaj pa nazaj, gor in dol na Vratca  in še gor na Šijo (1800 m) ter nato nazaj proti planini Suha. 
Na zgornji sliki je pogled čez Šijo in do Vogla.
Pa še en pogled na prehojene gore, čisto zadnji je nekako na sredini zgornje slike je Tolminski Kuk, 
predzadnji nekako na sredini pa Vogel in spredaj najvišja Šija.
Preden sva se s grebena spustila nazaj na planino Suha, sva pogledala še dalje proti Rodici (na zgornji sliki). 
To pa je zgodba že  za naslednji dan najinih pohodov.
Na planini Suha pa sva se malce oddahnila od precej močnega vetra, ki je naju danes spremljal cel dan. 
Nato pa po lepi potki nazaj proti Bohinjski Bistrici.

_____________________




 

sreda, 18. avgust 2021

Škrlatica, 1.dan

Pot: Vrata, bivak IV, Škrlatica, bivak IV, Vrata
Čas: 10 ur s postanki
Višinska razlika: 1800 m
Na Škrlatici sva bila samo enkrat pred leti, pa se zopet odločiva zanjo. 
Pa še žig nama je manjkal s tega vrha. Aljažev dom je že daleč spodaj, megle vsepovsod, 
čeprav je meteorolog napovedal razjasnitev že zjutraj in odlične razmere v gorah. 
No na terenu ni bilo tako.
Do bivaka IV se nama pot kar vleče, čeprav ugotoviva, 
da sva še vedno hitra kljub letom, megli in zdrizastim skalam. Ali naj sploh greva dalje?
Lojze je odločen: Greva! In sva že pri prvih klinih.
In tako dalje...

..v upanju...
... da se megla razkadi.
Pa se ni; samo malo redkejša je občasno postala.

Vršni greben, dalje pa se ni videlo...
Proti vrhu in nato vrh Škrlatice (2740 m).
Ob zasluženi malici na vrhu so se še megle malo razkadile..
...in ponudile pogled navzdol na Veliko Dnino...
Ker ni bilo jasnih razgledov sva kar hitro odšla navzdol.
...pa zopet malo plezanja...

,,,izgledalo je, da se megle razblinjajo...


Zaradi megle sva se odrekla Dolkovi špici tako da bo potrebno vse zopet ponoviti....
..na koncu stene še malo melišča...
...ko sva prišla s stene se je pričelo dokončno jasniti.



Pogled na drugo stran proti Triglavu.
In pričeli so se ponujati prelepi razgledi po naših gorah.
Samo en takšen pogled in že veš, da je prekrasno biti tu gor.
Še čez planinski travnik...
...še mimo bivaka IV in tu je pogled navzdol na dolino Vrat.
In še ena slikica in pogled še na drugo stran, ko so se megle razkadile. 
Sicer malo pozno za naju, da bi občudovala razglede z vrha Škrlatice. 

Pa nič zato; planinska tura je bila lepa zopet sva se preizkusila v steni in ugotovila, 
da prav lepo gre, torej bova še šla....

_____________________

















 

petek, 11. september 2020

Visoki kanin



Pot: D postaja na Kaninu, Visoki Kanin, Dom Petra Skalarja na Kaninu, D postaja.
Čas: okoli 8 ur
Višinska razlika: okoli 600 m
Za zadnji dan najinega potepanja po Julijcih sva izbrala manj naporno pot, 
saj naju je še čakala vožnja domov. 
Pripeljati sva se dala s kaninsko gondolo na D postajo na kaninske pode.
S kaninskih podov se že razpre lep razgled daleč naokoli.
Vsa pot je res lepo označena. Sicer v megli bi to še kako prišlo prav, zlasti če si prvič tu.
Meglice so sicer res ustvarjale lepo podlago za dobre fotorafije, 
vendar so obenem pomenile tudi grožnjo, da bodo vrhovi kmalu v oblakih.
Pot je enostavna, z nekaj klini, dobro označena in res lepa.

Vzpenjala sva se po grebenih Kaninskih podov. 
Razgledi so  bili čudoviti, dokler se niso priplazile meglice tudi na vrhove. 
Zato pa so fotografije bolj impresionistične, kar nama tudi veliko pomeni.
Pogled navzdol po kaninskih obronkih razkriva večne kamnite sklade, ki dajejo vtis mogočne lepote.
Zopet nekaj čednega v našem stvarstvu....
Proti vrhu...
... in kmalu stojiva tam, kjer sva si želela:  na vrhu Visokega Kanina - 2572 m 
In dala sva se slikati, ker sva tam našla družbo.
Na poti navzdol sva se napotila preko čudovitih kaninskih podov do Doma Petra Skalarja- 2260 m,
 ki pa je bil zaprt. Odkar ga upravljajo jamarji, planinci in drugi izletniki tukaj ne morejo več pričakovati zanesljivega gostoljubja.
Tale pot je bila res uživaška, ne težka, lepo označena in zelo razgledna. 
Spodaj na sliki je Dom Petra Skalarja ter zraven bivak, ki pa je na eni strani poškodovan.
Še enkrat prelepi in širni kaninski podi, čeprav v meglicah.
Ko sva se vrnila nazaj na postajo D kaninske gondole, so se megle razkadile, pa se je prikazalo še sonce. Zato sva ostala še dolgo na prikladnih ležalnikih in dopolnjevala zalogo vitamina sreče.
 
______________________