Rombon

Pot: vas Zavrzelno pri Bovcu, pl.Goričica, Čukla, Rombon, speleološki bivak, Rupa, Zavrzelno.

Čas: okoli 11 ur

Višinska razlika: okoli 1700 m

Z vasice Zavrzelno se pot vzpenja kar navzgor in navzgor ...

...mimo zaraščene planine Goričica, do znamenite Čukle z mnogimi ostanki - bunkerji iz 1.sv.vojne.

  Na vrhu Rombona - 2208 m pa so se ponudili čudoviti razgledni na Julijce.

Ker sva bila zadosti hitro na vrhu sva se odločila še za nadaljevanje poti proti Černelski špici. 

Na sliki spodaj je v ozadju znamenita Čukla.

Prečenje vrhov proti Črnelski špici ponuja veliko lepih razgledov na Mangart ter Soško dolino.

Zelo razgledna pot je sicer bila davno nekoč označena, 

toda markacije so zdaj tako redke in zbledele, da sploh niso več omembe vredne. 

Hodiš torej tako kot da ni označene poti.

Takšnih razglednih točk je bilo kar nekaj na tej prečnici. Na drugi strani navzdol pa ni bilo dolgo nič. Daleč spodaj se je videla ena od prelepih soških  dolin - Možnica.

Na spodnji sliki je del smeri od Rombona do speleološkega bivaka, ki sva jo prehodila.

Pri speleološkem bivaku sva se spustila na pot v Rupo. Pot je resnično "rupasta".

V zgornjem delu je to lepa pot z mnogimi jamami in udori...

...v spodnjem delu pa močno zarasla z visokimi travami in posameznih lukenj in jam sploh ne vidiš.

Po dolgem sončnem dnevu sva se spet znašla v prijetni senci gorskega gozda. 

Tukaj sva se spet priključila stezi, po kateri sva hodila zgodaj zjutraj.

Zadovoljna, da se je lepo izšlo.

In zopet je bila za nama ena izmed lepših poti v gorskem svetu.

__________________________________

 

Triglav in Cesar

Pot: dolina Krme čez Kurico,  Kredarica, Triglav, Kredarica, Velo polje, Cesar, Verner, Bohinjska vratca, dolina Krme

Čas: okoli 18 ur v dveh dnevih

Čudovita jesen je tudi dolino Krme obarvala v žareče barve. 

Zlasti macesni so žareli v vsej svoji oranžni lepoti.

Tokrat sva prispela do Kredarice v dobrih treh urah in se že spogledovala 

z znanim in lepim grebenom Malega Triglava.

Pot je zavarovana bolj kot kjerkoli drugod v naših gorah.

Na grebenu pred vrhom je že več časa za razgledovanje; še posebej, ker sva sama.

Pogled navzdol nama vedno prija in prinaša tisto zadovoljstvo, ki se ga ne da opisat.

Rž, Rjavina, Cmir...čudovite gore so to.

Na vrhu - 2864 m je seveda obvezno slikanje.

Nisva pogosto tu gor, zaradi  množične obiskanosti. Tokrat nas je bilo tukaj malo.

In ker sva redko tukaj gor, se res spodobi, da narediva nekaj več fotografij.

Pa še vreme nama je naklonjeno.

Pogled proti zahodu.

Približno deset nas je bilo tokrat tu gor, kmalu so vsi odšli, pa je na koncu bil vrh le najin. 

Res lep občutek.. Sledil je sestop po znanem grebenu.

Večer pa je bil kar hladen, kljub toplemu jesenskemu dnevu.

Sončni zahod sva še počakala, potem pa v kočo. 

Prespala sva na Kredarici in zato ne gre zamuditi čudovitega sončnega vzhoda v naslednjem dnevu. 

Res je čudovito, že zaradi takšnih sončnih vzhodov se splača biti tu gor. 

Jutranja žareča stena najvišjega.

Pogled na vetrnice kaže, da bo tudi danes na Kredarici dovolj elektrike.

S Kredarice sva odšla proti Velemu polju, ker sva imela namen, da se povzpneva še na Cesar in Verner., ( na sliki spodaj, vrhova v grebenu.)

Vzpon na Cesarja -2098 m ni bil težak, ne orientacijsko  in tudi ne v plezalnem smislu. 

Sicer pa pot ni označena.

Vrh Cesarja pa je lep, tako kot se spodobi,  nekak kamniti prestol je na vrhu, 

zlasti če domišljija silno deluje.

Pogled nazaj na Kredarico.

Pogled na kočo na Planiki.

Takle pa je Cesar sam brez samooklicanega prestolonaslednika.

Sestop je pa - strm, a ne?

Sledil je Vodnikov dom. Velja si zapomniti, da ima lepo urejeno zimsko sobo

 ter okusno tekočo vodo pred domom.

Nato zopet gor do Bohinjskih Vratc.Z najine strani levo se je strmo dvigoval Verner.

Pot gor je neoznačena, izredno strma  in izpostavljena. Nič niso mikavna ta strma travnata pobočja.

Zaradi izpostavljenosti in močnega vetra sva vrh Vernerja izpustila, mogoče pride drugič na vrsto.

Razgledi pa so bili veličastni: Adam in Eva, Ogradi, Prevalski Stog in še drugi..., 

vse to sva prehodila pred dvema letoma. Dober občutek je to.

Sestop do Bohinjskih Vratc je potekal previdno in počasi.

Z Bohinjskih vratc -  1979 m,  sva sestopila nazaj v dolino Krme. Pot navzdol je tako, tako. 

Prečiš nekaj strmih melišč, zato ne veš ali bi se kar spustil po njih navzdol v Krmo

 ali pa lepo pešačil med kamenjem.

No v glavnem zapuščala sva prelep gorski svet pod Triglavom in se vračala po lepo jesensko obarvani Krmi nazaj proti avtu. 

V jesenskih dneh se res splača obiskati ta visokogorski svet; še vedno je čez dan toplo, lepi razgledi so tu in ni več veliko ljudi..Le dnevi so krajši ampak zato toliko lepši.

_____________________

Vrtaško Sleme

Pot: Mojstrana, Vrtaška planina, Vrtaško Sleme, Votlo Sleme, Mojstrana

Čas: okoli 8 ur

V planinah okoli Mojstrane še nisem hodila pa sem si izbrala Vrtaško Sleme. 

Z Mojstrane se prične strma pot navzgor. Strmina popusti pri Vrtaški planini.

Nad planino se pričnejo čudoviti razgledi na drugo stran doline Vrat.

Na pašnikih nad Vrtaško planino strmina dokončno popusti.

 Na tej planini  markirana pot preči pot PP2, ki pa jo je treba malo poiskati.

Čudovit je pogled na severno steno Triglava.

Na vrhu Vrtaškega Slemena - 2077 se odpre pogled na Kukovo Špico in Špik v ozadju.

Pogled na Karavanke - Kepo je takšen - prelep.

Ponoven pogled na čudovit Triglav.

Po grebenu z vrha sem šla še na Votlo Sleme - 2029 m.

Na Votlem Slemenu je pogled na ozadje Kukove Špice še lepši.

Sedaj pa navzdol na še vedno zelene planine.

Pot navzdol med macesni.

Vrtaška planina in zadaj Vrtaški vrh. Na tej čudoviti planini se velja ustaviti 

in uživati v razgledih na Triglav, na drugo stran do Karavank, ter vrhove okoli Kukove Špice. 

Res je čudovito tole Vrtaško Sleme.