Velebit: Stap

Pot:  Veliko Rujno, Stap, Kamena galerija, Veliko Rujno

Čas: okoli  10 ur

Od Damjana in Janje ( Njun Blog !!!  ) sva dobila namig, 

da naj si ogledava ogromno kraško polje Veliko Rujno. Menda so Hrvati imeli idejo, 

da bi tu naredili veliko letališče. Vtis Velikega Rujna je res tak, da bi tu lahko bilo kar nekaj letališč.

Veliko Rujno je obsežno kraško polje z nekaj hišicami v začetku polja,

 nato sledi skoraj neverjetna ravnina s  čredami konj in krav, ki se tukaj svobodno pasejo.

Hoditi po takem polju ter vse to opazovati je bilo nekaj zelo prijetnega. 

Tri dneve sva bila sama v tej divjini. 

Podnevi in ponoči. Tri spokojno tihe noči polne žarečih zvezd..

Seveda pri nama ne gre brez hribov, zato sva za prvi dan izbrala dolg pohod do Stapa ali Stapine,

 kot sva tudi dobila dober predlog od Janje.

Skozi Veliko Rujno vodi sicer označena pot, Premužičeva staza, ki preči celoten Velebit. 

Tudi tokrat sva se poskusila držati teh markacij.

Do Stapa naj bi bilo 6 ur hoje, vsaj tako piše v priročniku.

Uspela sva pot skrajšati na dobre štiri ure, ko sva prišla do teh čudovitih skulptur, 

ki sva jih videla že od začetka poti.

Zgoraj na sliki je vznožje Stapa, v ozadju Vaganjski vrh, najvišji vrh Velebita, ki naju še čaka.

Pogled s Stapa do morja. (južni del otoka Paga).

Še pogled na Stap z južne strani.

Vrh Stapa (1125 m) je dostopen le opremljenim plezalcem, 

tako sva se midva morala zadovoljiti z osvojitvijo manjšega Stapiča v njegovi neposredni bližini.

Težko je odvrnit pogled od tega mogočnega in markantnega monolita.

To kamnito čudo sva poslikala iz vseh strani nato pa se začela počasi vračati nazaj.

Vmes naju je še čakala Kamena galerija.

Kamena galerija je naravna zbirka božjih kamnitih umetnin, skozi katero vodi nevarno lepa krožna pot. 

Velika Zlatna vrata.

Mali kanjon pred galerijo Ostrih nožev.

Skozi bridka rezila ostrih nožev je potrebno skrajno previdno!

Tudi po robu zmajevega hrbta je pot nevarno ostra.

Do vrha Kamene galerije zato napredujeva zelo počasi in previdno ( v ozadju se vidi Stap)

Pot se je nato razdelila v dve smeri.

 Na oznaki piše : izberi  Ljepše ili Lakše.

Seveda sva izbrala Ljepše.

Ne vem sicer kako je na poti Lakše, ampak varianta Ljepše je bila neprekosljiva.

Tako sedaj pa nazaj na Veliko Rujno.

Če ne bova (spet) zgrešila poti, bo naju čakalo še dobre tri ure pešačenja čez polja gor in dol.

Pokrajina  "stapov" se je oddaljevala od naju.

...malo sva seveda zgrešila pot, kot po navadi...

...preplašila velebitskega gada on pa naju..

...našla še večerjo ravno ob pravem času...

...in se tako zvečer malo pred mrakom vrnila v "najino" samotno Veliko Rujno.

In zopet je bilo prelepo, nepozabno, samotno. Čudovito je bivati v naravi in biti del nje.

________________________

 

Velebit: Vidakov kuk

Pot: cesta na Veliko Rujno, Mirile, Vidakov kuk, cesta na V. Rujno 

Čas: okoli 8 ur

Na Vidakov kuk vodi steza in markirana pot iz Velike Paklenice,

Po navadi izbereva malo daljšo pot in tudi tokrat sva storila to.

 Na cesti za Veliko Rujno sva zapustila avto in se preko kamnitih gričev spustila v dolino. 

In naletela na Mirile. Kaj je že to?

Zanimiv opis in tudi kraj je vreden postanka in temeljitega ogleda.

Nato pa le greva dalje...

...po treh urah vroče hoje sva prispela do tistega...

...pravega Velebita...

...in pred sabo sva zagledala Vidakov kuk v vsej njegovi markantnosti in skrivnostni lepoti.

Pristop je tudi zanimiv in z veliko možnostmi, da se popneš na svoj in edinstven način...

...pogled nazaj pa prelep.

Vmesni detajli nudijo svojevrstne užitke in skušnjave...

...še malo...

...in sva gor; na Vidakovem kuku.

Pogled proti morju prija med toplimi skalnimi balvani...

Res je prelep. 

Vidakov kuk se splača obiskati, zaradi same poti, razgledov ter posebnosti velebitskih skal.

Še en pogled nazaj na preostale velebitske kuke...neverjetni so.

Nisva prehodila vseh, ki so na voljo. Se bova še vrnila sem - ko naju bo pot morda spet peljala tod.

_____________________

 

Cetina - kanjon

V času najinega bivanja v Omišu je dva dni pihala zelo močna burja, pogosto celo orkanska.

V takih razmerah ni ne prijetno, ne priporočljivo hodit po tamkajšnjih grebenih, zato sva se umaknila raziskovat kanjone Cetine, ki sva jih prejšnje dneve opazovala le mimogrede z vrhov gora.

Marsikje kanjon ni dostopen drugače razen s plovilom.

So pa ponekod označene ali neoznačene stezice s pristopi na razgledne točke pa tudi do same Cetine,

 ki je ponekod krotka, drugod pa polna brzic in skrivnostnih tolmunov.

Stezica naju je vodila gor in dol.

Včasih je bilo potrebno tudi del poti preplezati.

Drugič je najino pozornost pritegnila kakšna razpoka ali jama.

Se je dogajalo tudi, da sva morala narediti dolgo pot naokrog, 

preden sva se lahko spet približala kanjonu.

Ponekod ni bilo prav nobene poti, pa sva si jo morala izmisliti.

Dostikrat nisva vedela, kako bi nadaljevala.

Pričakovala sva, da bova imela danes en kratek in lažji sprehod, pa se je kmalu izkazalo tako kot že večkrat, da nama pogosto rata, da tudi iz običajnih poti iztrživa težjo avanturo.

Spet sva naletela na skalno razpoko, ki je obetala, da bi lahko postala tudi jama.

Najina jamarska preteklost in preostala jamarska strast se ob takih srečanjih vedno znova prebudi

 in se znava hitro preleviti iz pohodnika v jamarja. 

Kako prijetne so te temnozelene globine. Zelo pritegnejo.

Vsaka reka ima svojo barvo. Cetina je za najin okus gotovo ena najlepših.

Se bo treba kdaj poleti ustaviti tukaj in se okopati v njenih tolmunih. 

Sva ugotovila, da tudi v novembru ni prav nič hladna.

Kam pa zdaj? Čas je, da se spet spustiva dol.

Ob reki sva kmalu naletela na predel, kjer je okoli naju zelo prijetno dišalo. 

Pravi lovorov gozdiček poln lepega in popolnoma zdravega lovorja.

Kaj gozdiček, cel lovorov gozd je bil pred nama! Nekaj lovorja je kmalu skupaj z nama nadaljevalo pot. Spet bodo pozimi okusne juhce in prikuhe ob katerih se bom vsakič spominjal Cetine.

Tele gobe pa že zelo dolgo nisem nikjer videl. Sem mislil, da je že iztrebljena, 

kljub temu, da ni užitna. Srečala sva torej tudi Navadno mrežnico.

Na najinem zemljevidu je bila označena tudi ena jama. 

V naravi pa do nje ne vodi nobena tabla ali označena potka, zato je zjutraj nisva našla. 

Ko sva se proti večeru vračala do avta, pa sva se bolj potrudila in jo tudi našla.

 Preden sva zapustila Cetino, je bilo že proti koncu dneva 

in zelena voda je že dobivala temnejše odtenke.

Midva pa sva bila polna vtisov, ki sva jih nabrala ob bistri reki.

_________________________