Komen

 

Pot: Grunti nad Ljubenskimi Rastkami, Planinc, koča Goba, partizanska bolnica, Komen, Bezovec, 

Grunti 

Razmere: zimske,  nad 1000 m snežna višina preseže 40 cm.

Čas: 6.30 ure s počitkom

Najino pot sva pričela nad vasjo Rastke, 

mimo domačije Planinc ter občudovala še vedno lepe balkonske rože; cvetele so kot sredi poletja.

Tako kot velikokrat zimsko cestno službo je tudi naju presenetila snežna odeja, 

ki je kmalu segala do kolen. Gazila sva sneg kot prva.

V lepi zimski pokrajini sva se trudila z gaženjem v strmino mimo partizanske bolnice.

Kljub večjim zametom sva vztrajala. Pogrešala sva najine turne smuči.

Za letošnjo zimo je to bilo verjetno prvo in zadnje gaženje.

Na cesti proti sedlu Hlipovec pa so naju razveselile sledi štirih mladcev, ki so nama malo olajšale pot. 

Na sedlu sva jih tudi dohitela in prehitela.

Po štirih urah gaženja v svež sneg sva dosegla vršno pobočje Komna, 

ter naletela na nove sledi, ki so do vrha Komna(1684 m) vodile z južnega grebena.

 Zato sva še midva šla po njih in pokukala še na koroško stran, ki pa je bila  prekrita z meglo.

Sneg na vrhu je bil spihan, ostali pa so prelepi svetleči zmrznjeni kristali na travah. 

Že zaradi takih pogledov se splača priti sem gor.

Po uživaškem spustu z vrha Komna je končno sledil počitek, 

zaslužena malica ter klik za prvopristopnika s strani partizanske bolnice.

S strani Planine na Komen je bila torej gaz že narejena;

 izkoristila sva jo in tiste dve uri lepega spusta je hitro minilo, kjer sva zaključila najin krog.

Sledilec je pokazal 10 km poti ter 850 m višinskih metrov.

Zima je torej tu, juhuhu...

Olševa

 

Pot: vasica Sv.Duh, Lipševa vrata, Obel kamen, Govca, Potočka zijalka, Lipševa vrata , Sv.Duh.

Zopet je bil na vrsti skupinski pohodniški izlet. 

Kar devetnajst nas je bilo v skupini! 

Ko hodiva po tej poti, greva vedno najprej pogledat velika Lipševa vrata. 

Pot do vrat je sedaj prav lepo očiščena padlih dreves, ki so bila med žrtvami hudega vetra pred par leti. 

Od Lipševih vrat gre strmo navzgor neoznačena pot  do Oblega kamna ( 1911 m) , 

prvega vrha v masivu Olševe. Od tod gre pot lepo po grebenu vse do najvišjega vrha, Govce.

V tem času smo vsi prišli na vrh Govce (1929 m), 

večina po običajni markirani poti, nekateri pa po grebenu.

Po počitku na vrhu Govce smo se lepo v vrsti odpravili navzdol do Potočke zijalke, 

ki so jo nekateri  lepo raziskali..

Nato pa še enkrat do prelepih Lipševih vrat ter zopet nazaj do izhodišča.

Moj sledilec je pokazal za dobrih 9 km  in 911 višinskih metrov poti.

______________________

Kordeževa glava (Peca)

 

Pot:  parkirišče pod kočo, koča pod Peco, po zahtevni poti na  Kordeževo glavo, Mala Peca. ter nazaj

Tokrat je bila na vrsti skupinska pohodniška pot...

..potrebovali smo žig s Kordeževe glave...

... preizkusili smo se na zahtevni poti...

... in .se obilo smejali v dobri družbi.

Pred napovedanimi popoldanskimi plohami smo z vrha pobegnili na martinčkanje 

pod žgočim soncem,  pri koči pod Peco...

...pokukali v votlino, če kralj Matjaž še spi ali že kaže znake prebujanja, 

da bi končno naredil red v naši deželi. 

Nič ne kaže , da bi mu bilo kaj do delanja reda..

... zato smo šli nazaj v dolino.

 Uživali, se pogovarjali in se smejali: Nejc, Nada in Gusti, Marjan in Darja in mi2 (Breda in Lojze)

(fotografija: Nejc z dronom  ) 

In kljub vsemu smo prehodili  761 višinskih m ter 9 km poti.

_____________________

Velika (Koroška baba)

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Velika baba, Ledinski vrh in nazaj po isti poti 

Na izviru Savinje smo se oskrbeli z vodo saj je bil napovedan vroč sončen dan.

Vzpon na Savinjsko sedlo je bil v tem ponedeljkovem jutru že kar pošteno vroč.

Razgledi pa pa so bili jasni, le daleč v Julijce so jasnino motile meglice v ozračju.

Na vrhu Velike babe ( 2148 m) je bil pogled na bližnje Savinjske Alpe popolnoma pregleden.

Še skok na sosedo Malo babo...

...in nato navzdol ter po neprijetnem melišču navzgor in še na Ledinski vrh.

 Po poti nazaj na Okrešelj je sicer pihal rahel vetrič, ki pa ni zmogel ohladiti naših razgretih teles,

zato smo se vsi zopet razveselili hladne vode na izviru Savinje.

Prava ohladitev nam je uspela šele po kopanju v prijetnem tolmunu v Logarski dolini 

Po isti poti gor in dol in se je nabralo 1600 višinskih metrov ter skoraj 11 km poti.

_____________________

Samarske Stijene, južni in zahodni del

 

Pot: 13.km ceste Jasenak - Mrkopalj, Ratkovo sklonište, Južne Samarske stijene, Zahodne Samarske stijene,  13.km ceste

Tretji dan najinega pohodništva so bile na vrsti Južne in Zahodne Samarske stijene.

 Najprej skozi gozdnati predel navzgor...

...do Dvorca, skozi prelepe prehode.

Pogled z vrha Dvorca v sotesko.

Nato je sledilo nekaj gozdnate poti, gor in dol v vrtače in mimo vrtač, skozi Dolino miru. 

Ime dolince pove, da tukaj ni gor in dol in ni ozko ter špičasto,

 ampak se noge in glava odpočijejo in umirijo. 

Ko sva se že vpraševala , kje so tiste stene, so se pričele. 

Nekaj metrov navzgor, nato navzdol,

...nato skozi ožine in zopet dol. 

Aplikacija za sledenje na mojem telefonu nama ni mogla slediti. 

Na posnetku sva kasneje videla le ravne črte med posameznimi višinskimi točkami.

Na vsakem težjem odseku po teh Stijenah,  je tudi lažji obvoz.

 Midva sva izbirala samo tiste težje variante mimo Razbijenega vrha (1285 m).

Tudi do Amfiteatra vodi težji del.

Dva odseka sta presenetljivo težka za spust, eden je celo rahlo previsen, klinov ali jeklenic ni. 

Za ta težji del nisva imela volje za slikanje ampak sva bil z mislimi izključno pri plezariji.

Na vrhu Amfiteatra še ni bilo pravega teka za malico.

Amfiteater, pogled navzdol...

Na vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva bila že pošteno utrujena. 

Pot so nama krasili šopki planik, ki so rastli v vdolbinah pobeljenih sten.

Proti vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva se večkrat ustavila in uživala v razgledih.

Ko sva izplezala iz Amfiteatra in se že vračala, sva najino težko pot našla takole opisano:

OPASNO a vendar COOL

Se popolnoma strinjava z opisom.

Sledilo je vračanje s sten po spodnji poti...

...z lepimi kraškimi oblikami...

...mimo ogromnega brezna. Tudi nekaj manjših sva opazila na poti.

Vračanje po spodnji poti izgleda takole gozdnato kot je na spodnji sliki 

ampak vseeno z vmesnimi  skalnimi detajli gor in dol.

Pol dneva je bilo še na razpolago zato sva se odločila še za nadaljevanje na Zahodne Samarske stijene. 

Ob poti so bila razgledišča ( vidikovci ), nato pa je sledil zopet težji obvoz in sicer na Zlatni vrh. 

Tokrat sva ga izpustila.in šla raje mimo Velikega kanjona.

 Sledila je Dolina suza, Faraonova dolina s Piramido...

... in spet nekaj Vidikovcev.

Sledile so Stjepenice, pa skozi Dolino Vila (nisva videla vil). 

Vse do najvišjega vrha Samarskih stijen (1302) ni bilo več nobenega presenečenja z opasno-cool varianto.

Zaslužen počitek in malica na vrhu zahodnih Samarskih stijen, sta potekala že v popoldanskem času. 

Tu  je tudi najvišja točka vseh teh stijen.

Sedaj pa še samo navzdol bolj kot ne,  na najino izhodišče na 13.km ceste.

 Poti so lepo označene. Tu in tam te preseneti leseni kažipot z besedo : cesta.

 Ko prehodiš te prelepe stene pogorja Velike kapele, ti postane jasno zakaj kažipot usmerja na cesto. 

V teh soteskah, vrtačah in kanjonih bi se lahko le izgubil in taval kot kak pozabljeni faraon ali vila.

Gps sled lepo pokaže ravne črte med točkami, ker sateliti niso mogli slediti 

številnim skokom gor in dol ter sem in tja. 

Spodaj so Južne Samarske stijene, obhodila sva vse. 

Zgornja pentlja pa prikazuje Zahodne Samarske stijene, kjer sva obhodila težji skalni del,  

izpustila pa lažji gozdni del. 

In bilo je zopet lepo, predvsem pa nepozabno.

Je za ponovit. Enkrat ko naju spet zanese tja pot.

___________________