Smrekovec

 Pot: enkrat od Kugovnika nad Ljubenskimi Rastkami, drugič iz Štajerske Kramarice - od Lukata in še kaj...

Višinski metri: 500 oziroma 800 - 1000 m , kar je seveda boljše

Smrekovec (1577 m) je priljubljen vrh v naših krajih in zato je zelo obiskan. 

Najbolj popularen dostop je od  kmetije spodnji Brložnik, ki pa se mu midva izogibava. 

Manj poznani in manj obiskani so dostopi iz ljubenske smeri in vse tiste variante iz Belih vod. 

Z vrha Smrekovca se odpre res lep pogled na Šaleško dolino, ki ga vedno krasijo izpuhi iz TEŠ 6. 

Tudi smučišče na Golteh se da nadzorovat z vrha Smrekovca. (spodaj).

 Raduha zgleda tako lepo, da jo bo potrebno kmalu spet obiskat, kajne?

Tudi Olševa in Obir naju verjetno že nestrpno pričakujeta. 

Savinjske Alpe so prav vse mično pobeljene!

Smrekovec je tudi priljubljeni turno smučarski cilj.

In ob lepem vremenu je lahko spust čez smrekovške planjave takole idiličen.

V megli in vetru pa je lahko turobno a vseeno prijetno.

Včasih pa je tako skrivnostno ...

...da komaj najdeš pravo smer za spust.

Kakorkoli že, december 2021 nam je nasul dober meter snega v hribih. 

Ker upoštevava nekatera smiselna priporočila zdravstvene stroke, večino časa preživljava v naravi.

Zato sva v decembru dobro izkoristila snežne razmere in večino dni preživela na smučeh. 

Tako je tudi Smrekovec doživel nekaj najinih obiskov, 

kajti nisva čutila potrebe, da bi se odpravljala kam daleč, 

če pa je v domačih hribih poskrbljeno za prave zimske užitke.

_____________________

Turnovka

 

Pot: vas Planina nad Ljubenskimi Rastkami, Veliki Travnik, Turnovka ter spust nazaj

Čas: 6 do 8 ur odvisno od količine snega in ostalih zimskih okoliščin

Takole, nepričakovano menda, je sneg tu....

...in to v prvih dneh decembra..

...in to tisti tapravi, snežni puhec.

Seveda sva šla takoj preverit koliko ga je...

Bila sva prva radovedneža; pogosto je to tako.

Tam nekje okoli enega metra snežnega puhca je nametalo, sva nekako odmerila in ocenila.

Nato je snežilo še en dan in naslednjič, ko sva zopet obiskala ta zimski raj,

 ga je bilo že okoli metra in pol na višini 1600 m.

Koča na Velikem Travniku je samevala in belo tihožitje je bilo samo najino, vsaj pri prvem obisku. 

No v naslednjih dnevih, ko sva večkrat ponovila to lepo pot,  pa je bila koča odprta 

in tudi nekaj motornih sani je pridrvelo in odbrzelo. 

Na srečo niso dolgo smradili lepe in tihe snežne predstave.

 Z Velikega Travnika  do Turnovke (1637 m) ni daleč, 

ampak tam gor je bilo snega še več kot en meter in pol.

Nato pa je sledilo tisto najslajše..., juhuhu navzdol.

Mimo snežnih skulptur...

... spust kakšno uro in pol nazaj do izhodišča.

Belina, ki prekrije vse v čudovito mehkobo, vsaj tu gor nad dolinami, je nekaj prelepega. 

Sneg prekrije tudi vse zvoke in tišina, ki jo tu kar slišiš vleče znova in znova nazaj v gorski raj.

__________________

Prokletije: Maja Buni i Thores

Pot: vas Boge, vas Theth , Maja Buni i Thores

Vreme nama ni bilo hudo naklonjeno,

 pa sva za cilj izbrala nižji vrh v nama še nepoznanih Prokletijah v Albaniji.

Albanija se silno razvija v smeri turizma in v slikoviti gorski vasici Theth

vidimo moderne turistične koče ob starih kmečkih hišah.

Megle so visele nizko in zakrivale okoliške vrhove, ki so visoki med  2000 do 2600 metri.

Označenih poti na vrhove je tu zelo malo ali skoraj nič. 

Označene so le poti iz ene doline čez prelaz v drugo dolino. 

Na prelazih pa je potrebno najti neoznačeno pot do vrha, če obstaja .

Imena vseh vrhov v albanskih Prokletijah se pričnejo na Maja:  Maja ta in ta, Maja tisti in tisti....

Zaradi slabše vremenske napovedi sva izbrala le manjši vrh Maja Buni i Thores 1776 m.

Skozi zelo idilično gorsko dolinico, kjer so številni tradicionalni pastirski stani, sva poiskala pot dalje.

Skromna zunanjost in notranjost stanov priča o težkem pastirskem življenju.

Malo pod vrhom Maja Buni i Thores sva uživala v razgledih ter nato obrnila nazaj, 

kajti neke uporabne poti naprej ni bilo. 

Iskanju in plezanju pa sva se odrekla. Saj sva bila tokrat le na ogledu. 

Se bova zagotovo še vrnila sem nekega dne v bližnji prihodnosti.

Na visoki gorski cesti je spomenik geologu , ki je v letih okoli 1900 raziskoval ta predel.

Tudi gorski predel Albanije se bliskovito razvija. 

Tradicionalni pastirski stani na pašnikih in novi hoteli ob cesti so tu normalno doživetje.

Za Prokletije si bo potrebno vzeti več časa.in to v lepšem vremenu. 

Nadelanih poti je malo, še manj označenih, gore pa so visoke in vabljive.

Torej: Gora nama nikakor ne bo nikoli zmanjkalo. Toliko lepote je najti povsod kamor greš.

_____________________

Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti

Čas: okoli 5 ur

Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 

in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.

Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 

da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.

Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 

čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.

 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 

čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 

da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.

Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.

Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 

Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....

Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,

potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 

sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.

Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 

Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 

če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 

Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).

Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).

Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.

Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 

ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 

Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.

Tokrat gledava proti severu Korčule.

Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.

Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?

Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.

Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.

Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.

Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________