Lučki Dedec

Pot: Podvežak, Korošica, Lučki Dedec, Vodostečnik, Podvežak

Razmere: sončno in vetrovno, večinoma trda podlaga, potrebna je zimska oprema

Čs: okoli 7 ur

 S ceste proti Podvežaku se vedno odpira lep pogled na sosednji Rogatec. 

Tokrat je imel rdeče, jutranje spremstvo. Na planini Podvežak pa je bilo v tem jutru vse tiho.

 Prvi pogled na Ojstrico pokaže.

 Pot proti Korošici je bila ponekod zapihana, ponekod pa pa je bila trda, snežena podlaga. 

Potrebno je bilo nadeti dereze in v roko vzeti cepin.

 Tjale gor greva, na Dedca.

 Veliki vrh in velika Zelenica sta ostala že zadaj.

 Vzpon na Dedca ni bil pretirano težak. 

Nekajkrat se je sicer ugreznilo čez kolena in še dlje, ponekod pa je bil sneg trd ko beton.

 Prvi pogled z vrha Dedca ( 2030 m) na Ojstrico.

 Planjava levo  in Lučke Babe v čudoviti belini.

  Na vrhu Dedca je bila bela, trda in ledena ravnina, 

ki je dajala občutek da si v osrčju belih visokih gora, daleč od človeškega vrveža.

 Veliki vrh in Velika Zelenica v ozadju.

Pogled proti ljubljanski kotlini preko Konja in Velike planine.

Ojstrica v vsej svoji beli lepoti. Videla sva gornika, ki se je previdno spuščal z vrha.

V ozadju Planjava in Lučke Babe.

Vršiči in Vežica, vrhovi proti Presedljaju.

Spust z Dedca. Takrat je bilo že južno in toplo, pa sva si res dobro pogrela prepihana telesa.

 Pod Dedcem sva zavila proti Vodostečniku. 

Jezero je bilo seveda zaledenelo, mala kočica ob njem pa ni samevala. 

Nekdo naju je z daljnogledom opazoval kako se prebijava med ruševjem proti pobočju Deske.

 Spust s pobočja Deske , nazaj do Podvežaka je zopet zahteval pozornost.

 Nazaj do planine Podvežak sva prispela v zadnjih sončnih žarkih.

Tudi tukaj so ljubljanski najemniki že nekaj dni uživali samoto.

 Hodila in zelo uživala v pikanju po trdem snegu in ledu sva ...

In še statistika poti:

___________________________

Olševa

Pot: Sp.Sleme, Lepi vrh, Visoka peč, Olševa, Obel kamen in nazaj.

Čas: okoli 8 ur

V lepih  dnevih je ta prelepa pot še lepša zaradi barv jeseni.

Gozd pod grebenom Olševe je sicer takole neprehoden toda sama steza pa je očiščena.

Kmalu sva na grebenu.

Pa še en utrinek.

Na Lepem vrhu.

Visoka peč je že za nama.

Vrh Olševe sameva.

Z vrha Olševe greva še dalje proti Oblemu Kamnu.

Z vrha Olševe se je potrebno spuščati in tam kjer vodi pot še bolj navzdol, 

greva midva kar po vrhu grebena.

Malce zračen je in znova sva ugotovila, da je brez plezalne opreme za naju neprehoden.

Pa sva šla dol pa gor in zopet dol.

Pogled nazaj proti vrhu Olševe, ki se že oddaljuje.

Na najini poti je bilo tudi nekaj travnate strmine.

Pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Pogled na nebo. Vedno več prometa je tam zgoraj.

Malo pred Oblim Kamnom sva obrnila in se vračala po lepem grebenu Olševe nazaj.

Kot kralja po planini visoki.

Lepi občutki naju obhajajo vedno ko se sprehajava tu gori.

Pogled proti Logarski dolini tokrat ni jasen. Nič hudega.

Prekmalu je sledil tisti strm spust preko porušenega gozda. 

Jesenske pravljice je bilo konec.

____________________________________

Greben Krofičke

Pot: Logarski kot,  Klemenča jama,  Strelovec, Bivak pod Utami, greben Krofičke in vrh, označena pot do Klemenče jame, Logarski kot

Čas: okoli  8 ur

Višinska razlika: okoli 1200 m

Iz Logarskega kota sva tokrat izbrala pot skozi tunel in običajno stezo na Klemenčo jamo. 

Nikamor s poti nisva zavila, kot sva storila večkrat poprej in posledično končala pot čisto drugje 

kot sva zjutraj nameravala. 

Od Klemenče jame zaviješ na strmo pot proti Strelovcu ter pred Strelovcem ostro desno za Ute. Neoznačena pot naju vedno preseneti, ker ni tako enostavna. Tista vrv za varovanje na enem delu je taka, da ne veš ali bi se je oprijel ali pa ne. Raje se je nisva.

Po kakšnih dveh urah hoje od Klemenče jame prideva do čednega bivaka - hotel pod Utami 

in z neverjetno puščico na steni, ki kaže proti bivaku.. Vedno jo pogledava, če je še tam...

Oblaki so se začeli spuščati in tako  zakrivati začetni greben- slika zgoraj, 

tako da sva omahovala ali naj nadaljujeva ali ne.

Tokrat sva šla levo mimo Konja (pot je malo izpostavljena), po strmem travniku navzgor

 in na greben. Slika spodaj, levo je Konj.

Na začetnem delu grebena so bili malo okrnjeni razgledi, pa vseeno dovolj jasni,

 da sva občutila radost višine.

Z Robanovega kota so se megle dvigovale in spuščale in nama občasno zakrivale greben. 

Na sliki spodaj je še smer pred nama po grebenu do vrha Krofičke.

Pogled nazaj na prehojeni del. Prav lepo sva pohajala po grebenu in se izogibala borovcem.

Utrinek z meglicami je vedno lep za ujeti na digitalni zapis, ko si tam gor pa srce ni ravno mirno, 

ker ne veš ali boš tipal po megli ali pa bo korak bolj jasen in zanesljiv.

Na grebenu Krofičke, še vedno imava lep kos poti do vrha.

Pogled proti Ojstrici ni razkril njene veličine.

Pogled nazaj na del prehojene poti.

Na vrhu Krofičke je zapis v vpisno knjigo obvezen.

Pogled proti Ojstrici in ostalim hribom tam čez Škrbino.

Tihožitje na vrho Krofičke - 2083 m.

Sestopila sva po običajni markirani poti s Krofičke. 

Še vedno se mi zdi šodrasto drseča in nič enostavna.

Sva že na gozdni meji in zopet stopava navzdol mimo velikega starega macesna 

in do Klemenče jame, kjer se je nabralo že kar nekaj pohodnikov.

Tale pot po grebenu Krofičke je vedno zanimiva tako, da jo bova večkrat ponovila, 

vsaj rekla sva tako.

_____________________________________