Olševa

Pot: Sp.Sleme, Lepi vrh, Visoka peč, Olševa, Obel kamen in nazaj.

Čas: okoli 8 ur

V lepih  dnevih je ta prelepa pot še lepša zaradi barv jeseni.

Gozd pod grebenom Olševe je sicer takole neprehoden toda sama steza pa je očiščena.

Kmalu sva na grebenu.

Pa še en utrinek.

Na Lepem vrhu.

Visoka peč je že za nama.

Vrh Olševe sameva.

Z vrha Olševe greva še dalje proti Oblemu Kamnu.

Z vrha Olševe se je potrebno spuščati in tam kjer vodi pot še bolj navzdol, 

greva midva kar po vrhu grebena.

Malce zračen je in znova sva ugotovila, da je brez plezalne opreme za naju neprehoden.

Pa sva šla dol pa gor in zopet dol.

Pogled nazaj proti vrhu Olševe, ki se že oddaljuje.

Na najini poti je bilo tudi nekaj travnate strmine.

Pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Pogled na nebo. Vedno več prometa je tam zgoraj.

Malo pred Oblim Kamnom sva obrnila in se vračala po lepem grebenu Olševe nazaj.

Kot kralja po planini visoki.

Lepi občutki naju obhajajo vedno ko se sprehajava tu gori.

Pogled proti Logarski dolini tokrat ni jasen. Nič hudega.

Prekmalu je sledil tisti strm spust preko porušenega gozda. 

Jesenske pravljice je bilo konec.

____________________________________

Greben Krofičke

Pot: Logarski kot,  Klemenča jama,  Strelovec, Bivak pod Utami, greben Krofičke in vrh, označena pot do Klemenče jame, Logarski kot

Čas: okoli  8 ur

Višinska razlika: okoli 1200 m

Iz Logarskega kota sva tokrat izbrala pot skozi tunel in običajno stezo na Klemenčo jamo. 

Nikamor s poti nisva zavila, kot sva storila večkrat poprej in posledično končala pot čisto drugje 

kot sva zjutraj nameravala. 

Od Klemenče jame zaviješ na strmo pot proti Strelovcu ter pred Strelovcem ostro desno za Ute. Neoznačena pot naju vedno preseneti, ker ni tako enostavna. Tista vrv za varovanje na enem delu je taka, da ne veš ali bi se je oprijel ali pa ne. Raje se je nisva.

Po kakšnih dveh urah hoje od Klemenče jame prideva do čednega bivaka - hotel pod Utami 

in z neverjetno puščico na steni, ki kaže proti bivaku.. Vedno jo pogledava, če je še tam...

Oblaki so se začeli spuščati in tako  zakrivati začetni greben- slika zgoraj, 

tako da sva omahovala ali naj nadaljujeva ali ne.

Tokrat sva šla levo mimo Konja (pot je malo izpostavljena), po strmem travniku navzgor

 in na greben. Slika spodaj, levo je Konj.

Na začetnem delu grebena so bili malo okrnjeni razgledi, pa vseeno dovolj jasni,

 da sva občutila radost višine.

Z Robanovega kota so se megle dvigovale in spuščale in nama občasno zakrivale greben. 

Na sliki spodaj je še smer pred nama po grebenu do vrha Krofičke.

Pogled nazaj na prehojeni del. Prav lepo sva pohajala po grebenu in se izogibala borovcem.

Utrinek z meglicami je vedno lep za ujeti na digitalni zapis, ko si tam gor pa srce ni ravno mirno, 

ker ne veš ali boš tipal po megli ali pa bo korak bolj jasen in zanesljiv.

Na grebenu Krofičke, še vedno imava lep kos poti do vrha.

Pogled proti Ojstrici ni razkril njene veličine.

Pogled nazaj na del prehojene poti.

Na vrhu Krofičke je zapis v vpisno knjigo obvezen.

Pogled proti Ojstrici in ostalim hribom tam čez Škrbino.

Tihožitje na vrho Krofičke - 2083 m.

Sestopila sva po običajni markirani poti s Krofičke. 

Še vedno se mi zdi šodrasto drseča in nič enostavna.

Sva že na gozdni meji in zopet stopava navzdol mimo velikega starega macesna 

in do Klemenče jame, kjer se je nabralo že kar nekaj pohodnikov.

Tale pot po grebenu Krofičke je vedno zanimiva tako, da jo bova večkrat ponovila, 

vsaj rekla sva tako.

_____________________________________

Ojstrica po Kopinškovi poti

Pot. Klemenča jama, Ojstrica po Kopinškovi poti, navzdol čez Škarje in nazaj.
Čas: okoli 6 ur

Vremenska napoved je bila tako - tako, kot že celo poletje, 

pa sva se zato odločila za običajno pot na Ojstrico.

Ko sva vstopila na Škrbino so se že začele pojavljati temne gmote oblakov nad gorami.

Midva sva še bila v soncu, vrhove pa so megle povsem zakrivale.

Tudi takšne slike so prav impresionistične, vendar le za gledanje od daleč.

Na vrhu Ojstrice je bilo pa megleno kot včasih na ljubljanskem barju.

Ni bilo ničesar za občudovati, razen megle.

Pa sva hitro sestopila in ogledovala tiste skalne skulpture, ki jih drugače mogoče ne bi.

Tale skalnati nos je tudi zanimiv.

Edino takšne in drugačne rožice so popestrile najino pot, ter seveda še najina prijatelja Matej in Mirjam, ki sva ju srečala ob povratku na Klemenči jami.  

Od srca smo se razveselili našega srečanja po dolgem času in obudili nekaj skupnih spominov, 

ki ne bodo nikoli zbledeli.

Zadovoljna sva zaključila najino megleno dogodivščino.

___________________________

Velika (Koroška) Baba

Pot: Dolina Belske Kočne na avstrijski strani, Jenkova planina, po grebenu do Bab, Savinjsko sedlo, dolina Belske Kočne.
Višinska razlika: okoli 1200 m
Čas: okoli 10 ur

Iz doline v Belski Kočni vodi delno zaraščena pot na Jenkovo planino. 

Steza nekajkrat preči lepo na novo urejeno makadamsko cesto, ki vodi do tamkajšnje koče. 

Glede na to, da je cesta tako lepa in nova , sva pričakovala neko lično kočico tam gor. 

 No, kočica je res čedna vendar je planina precej zaraščena z visoko travo in opuščena, 

le bela lepa cesta se blešči na njej in kar naenkrat tudi konča.

Pogled z Jenkove planine na naše Savinjske Alpe je vredno malo dalj opazovati.

Skozi gozd z debelimi smrekami sva hodila navkreber do tam,

kjer se kar naenkrat prične pas ruševja, ki vodi do grebena.

 Greben je ponekod zračen, ko hodiš gor in dol kakšno uro ...

Pogled navzdol na Jezersko tokrat ni tako jasen, da bi se prepoznale podrobnosti krajine.

Kmalu prideva do vrha Male Babe.

In gledava na vrh Velike (Koroške) Babe, ki pa je tokrat že zaseden. 

Zato smo lahko fotografirali drug drugega in si kasneje zamenjali fotografije. A ni fajn?

 Z vrha Velike (Koroške) Babe - 2127 m sva kmalu gledala nazaj tja, 

kjer sva maloprej puščala najine stopinje. Vmes je namreč samo malo večja grapica.

 Razgled je bil dovolj razkošen:  Kočna (desno), Grintavec in Dolgi hrbet pa v nadaljevanju.

 Tu smo imeli vsi trije kratko malico med katero nama je punca iz Opatije povedala  zelo doživeto zgodbo s plezanja skozi Žrelo, kjer je pot bila zaprta.

 Pogled na Matkovo kopo, Krničko goro in Mrzlo goro ( z leve) je obudil najine spomine. Lep je občutek, ko veš, da si tam že bil. Vse tri gore so namreč precej težko dostopne. Matkova Kopa in Krnička gora sta pa sploh dva dragulja Matkovega kraljestva.

Še enkrat Krnička gora ob Mrzli in novi spomini nanju.

 Pot navzdol z Bab do Jezerskega sedla je pa kratka in sladka. 

V ozadju so se prikazale Rinke s Križem na čelu.

Pri vračanju z Velike babe je bil nujno potreben še skok na Ledinski vrh - 2108 m. 

Vendar te nuje nisva čutila oba, zato se je eden ta čas sončil. Uganeš kateri?   

 Storžek ...

 Na Savinjskem sedlu je sonce lepo grelo.

Pogled nazaj na obe Babi...

 Utrinki gorskega cvetja ob poti.

S Savinjskega sedla vodi označena pot nazaj v dolino Belske Kočne mimo studenca, ki nama je še predobro znan s lanskega pohoda na Krničko goro. Tudi tokrat sva se ga razveselila. 

 Prav tako tudi te stare lovske koče na zaraščenem malem travniku.

Dan je šel h koncu. Bil  je spet eden tistih, ki dolgo ostanejo v spominu.

___________________________