Steska

Veliko vode je v vseh teh tisočletjih priteklo s Savinjskih alp po strugi naše lepotice Savinje, ki se še vedno bolj ali manj neukročeno vijuga po svojih dolinah vse od slapa Rinke pri vrhu Logarske doline, pa do Zidanega mosta, kjer s svojimi vodami okrepi Savo, ki se tu znatno poveča.

Na nekaterih mestih na svoji poti daje Savinja vtis, da se je le stežka prebila skozi skalnati masiv 

in nadaljevala pot proti jugu.

Eno takšnih mest je tudi Steska, skozi katero je poleg reke vrezana le še ozka asfaltna cesta 

na njenem levem bregu in še ožja steza na njenem desnem bregu,

Tukaj postane živahna Savinja za kakšnih sto metrov bolj lena in napravi nekaj globjih tolmunov, ki so v vročih poletjih zelo osvežilni za mnoge domačine od blizu in daleč, saj se na tukajšnji plaži počutijo vsaj tako dobro kot na morju, če ne še bolje.

Zelenilo v bistri vodi pa je privlačno tudi za ribe in posledično seveda še za ribiče. Za tiste športne, 

ki so organizirani v ribiških družinah in za one druge nešportne, ki si lastijo ribičijo po tisti prastari,

 nepisani pravici, da človek lahko gospodari z živalskim svetom zaradi zvišenega položaja, 

ki ga ima po božji milosti že od pamtiveka.

Naju seveda ni zanimalo ne kopanje, ne ribarjenje, sva pa si kot vedno, med drugim pozorno ogledovala mineralno strukturo obalnega proda, če morebiti ni vmes kakšne dragocenosti za najino zakladnico.

Savinja pa ob velikih deževjih postane nevaren hudournik, ki z veliko močjo odnaša vse, 

kar se preveč približa njenim obalam. 

Takrat je dobro, da jo opazuješ daleč stran z dovolj visoke vzpetine.

Še bolje je, da si takrat doma in čakaš, da se reka umiri in postane spet prijazna lepotica 

s smaragdnimi tulmuni in prosojnimi brzicami.

Jutri bo tako zelo verjetno Savinja že visoka, kajti deževje se še ne bo končalo. 

Narasla bo vse do roba te poti ali pa še višje. Blatna bo in motna. 

Midva pa bova doma ob toplem kaminu čakala, da postane spet gostoljubna in prijazna. 

___________________________

Škrubov potok

Na en lep deževen dan, poln lepih načrtov, ki so ravno zaradi dežja padli v vodo, sva odšla do najine najljubše slaščičarne, da si posladkava turoben dan. Peš. Pa ne ravno po najbližji poti, ki je sicer dolga samo dobrih šest kilometrov, ampak preko Slatin in naprej po obronkih med Šmarskim kotom in Savinjsko dolino. Vse dokler se nisva spustila v nama neznano sotesko, 

ki je vsaj v začetku obetala, da vodi v pravo smer. Pa ni.

  Stezica je prehajala z ene strani potoka na drugi, občasno izginila v strugi, oziroma jo ni bilo najti.

To naju ni motilo, saj sva vajena hoditi tudi po nemogočih poteh, ki pa jih običajno res ne ponavljava.

Iz dveh razlogov. Ali so tako težavne, da je enkrat bilo dovolj ali pa so tako nedefinirane, da jih ni moč ponoviti.

Ta spust je bil sicer enostaven, pa vseeno dvomim da ga bova kdaj ponovila. Ali pač?

Res pa se nama ni nikamor mudilo, zato sva opazila marsikaj zanimivega, 

kar je bilo vredno kratkih postankov.

Ko se je grapa začela odpirat, sva vedela, da bo samotne poti kmalu konec. In tako je tudi bilo.

  Potovala sva več kot tri ure do slaščičarne in dve dobri uri nazaj domov. Zadovoljna, ker je bilo vse tako, kot mora biti, pa naj bo dež ali poletna vročina. Kaj nama mar.

___________________________

Na vzhodu je rdeče

Vremenska napoved je bila megla z dežjem...Zato je bilo potrebno opraviti hiter vzpon in spust - po možnosti še pred dežjem.

Na samem terenu pa ni kazalo tako, ko sem opazovala nebo s pobočja gore Oljke.

Sobotno jutro je zopet presenetilo in pričaralo rdečo-oranžne barve na vzhodni strani. 

Nezasluženo darilo Najvišjega za zgodnje vstajanje in jutranji tek med oblake.

Monodrama z enim in edinim igralcem se je začela. Zame. 

Verjetno res samo zame, kot edinemu gledalcu barvnega spektakla.

V naslednjih minutah je bila vsa dolina zavita v spekter toplih barv, 

ki so se bliskovito prelivale od rumenih do vijoličnih nians in z oblaki se je dogajalo enako.

V dolini so se tudi tiste najbolj sive meglice barvale v škrlatne barve in zažarele kot Feniks, 

ki se je dvignil previsoko v nebo.

Take trenutke bi rada dalj obdržala, zato jih je potrebno vsaj fotografirat. In podeliti še s kom.

Predvsem s tistimi, ki jim ni dano zgodnje jutranje vstajanje in s tistimi,

 ki še niso odkrili skrivnih lepot narave.

Kakšno prednost ima ta starka z razkošno krošnjo in vsi njeni prebivalci, 

ki dan za dnem uživajo toploto prvih jutranjih žarkov.

_____________________________________________________

Pred dežjem

Nič naju ne more ločiti od ...  jutanjega vzpona visoko med temne oblake.

Še malo, pa se bo ponovno stemnilo, dež bo in midva bova sama v gozdu...

Zato : http://www.youtube.com/watch?v=npiYxFJzbzU
 

In svet postane lepši, kaj naju briga če bo dež ...

 

____________________________

 

Dina - Janaf

V času tranzicije se dogaja marsikaj zanimivega. 

Tisto, kar mediji iz dneva v dan ponujajo razdraženemu ljudstvu,

pa tudi tisto, kar se dogaja potihoma, daleč stran od oči.

Tako umira tudi veliki petrokemijski gigant,

 ki je dajal kruh mnogim, še večim pa onesnaževal morje in zrak.

Ljudje, ki so ostali na cesti, so se počasi sprijaznili in si našli nove zaposlitve, 

ali pa so ugotovili, da delo za sramotno nizke mezde nima smisla. 

Morje pa se ne da. Jemlje si nazaj, kar mu pripada.

Človeško delo zgubi vrednost v trenutku, ko višji interes preveč zniža kriterije dopustne blaginje.

Čas bo v nekaj letih zabrisal sledove vseh človeških neumnosti, ljudski spomin pa je itak kratkega roka.

Vreme se bo zjasnilo, kot vedno doslej. Novemu rodu zgodovina ne bo pomenila nič.

Takrat ko mineva eno obdobje, se že porajajo zametki novega.

Najprej sramežljivo, 

nato pa vedno glasneje in odločno, 

se bo razvila ideja novopečenih lastnikov obljubljene obale...

_________________________________________

Kostanjev piknik ob polni luni

 

 

 Ko se čas kratkih jesenskih popoldnevov združi s časom dozorelega kostanja

in sladkega 'tolkeca' je vzdušje zelo prijetno v toplini domačega ognjišča.

 

Preden nastopi čas za kurjenje in peko kostanja, pa je po navadi že mrak,

zato so najlepši tisti večeri, ko že zgodaj vzide luna.

Takrat se grozeča tema spremeni v pravljično srebrno svetlobo, ki se igra z odsevi plapolajočih ognjenih zubljev ob katerih se pečejo sočna domača jabolka z bližnjih dreves.

In peče se kostanj in pije se domač jabolčnik, ki še oplemeniti okus vročega kostanja.

Pogovor teče o lepih stvareh, o dobrih ljudeh in nočne ure minevajo v moči ognja

in miru ter svežini, ki prihaja od svetle lune.

Te urice ob ognju vedno prehitro minejo, zato jih venomer ponavljamo.

 

____________________________

 

 

 

Javorca ali ujeti sonce..

Čas: 2 uri
Razmere:  slana na stezi
Izhodišče: Golte

V gozdu je bilo temno toda polna luna je nežno osvetlila stezo proti vrhu Javorce.

Veliko ljudi me sprašuje zakaj fotografiram sončne vzhode in ne zahodov kot se  pogosto dogaja?

 Razlogov je več.

 Najprej je to, da si je zjutraj zelo enostavno "ukrasti čas", ki ga čez dan med raznovrstnimi opravili pogosto ni in priložnost za "zlesti" malo višje je takoj na dlani.

Pa čeprav se je najprej potrebno potrudit za zgodnje vstajanje in nato še hoditi

po gozdnih stezah v temi, kar pa vseeno daje tudi svojevrsten čar vsemu temu početju.

 Z vzponom na hrib ob odhodu noči ter prihodu dneva nekako prehitim dnevno dogajanje.

Nato pa se seveda zvrsti predstava nanovo prebujajočega se dneva.

__________________________________________

Zvrstijo se posebne jutranje tople barve zarje. Približno eno uro pred sončnim vzhodom  se na obzorju pričara tanka črta rdeče barve zarje. 

Ta črta bolj ali manj žari ter se debeli pač odvisno od vremenskih razmer,

oblakov, vetra, čistosti ozračja.

  Nato zarja obledi in ponovno oranžno rumeno zažari pol ure pred sončnim vzhodom.

Zarja potem še drugič obledi, nebo pa zažari ponovno ob prihodu sonca;

 tokrat v rumenih odtenkih.

Prihod sončne krogle pričara vedno raznoliko predstavo oblakov ter nebesnega svoda

 v modrih ter rdečih in nato v oranžno rumenih odtenkih barv.

Ob tem prizoru se dan nezadržno prične in prinese čar nove energije,

priložnosti ali cilje za prihajajoče trenutke časa.

In ravno ob takih trenutkih je prijetno ujeti dan in ga malo zadržati v dlani. Višje nad meglenimi dolinami se to dogaja, bolj je vznemirljivo ter ves trud zgodnjega vstajanja je poplačan.

Prvi sončni žarki so takole obsijali dolino ter planine okrog naju.

Na južni strani pa je dolina še vedno čakala na prve sončne žarke,

ki bodo postopoma razkrojili meglen pokrov

Na zahodni strani neba pa se je od naju poslavljala polna luna, ki nama je ponoči obilno razsvetljevala pot. Zahajala je s soncem obsijana 

in dajala prostor aktivnemu delu dneva.

In hitro se je rojeval nov dan ter nama odkrival zlate jesenske barve.

Sončni žarki so takoj začeli topiti drobne ledene kristalčke na drevju in s slano pokrito travnato rušo.

Tudi macesni so bili že odeti v prvo jesensko paleto svojih zlatorumrnih barv.

Kot po navadi sva obiskala še Janezov bivak in dopolnila zaloge pijače,

ki ga skriva za svoje izbrane goste:

 

http://svetpodlahkimikoraki.blogspot.com/2013_02_19_archive.html 

 

Sončni žarki še niso mogli ogreti mrzlega jutra....

...zato sva kar hitreje kot običajno zapustila prijetno zatočišče in se odpravila novemu dnevu nasproti.

Dan se je pričel  - dolina se je prebujala, midva pa sva se potopila v njen vsakdan, kot da se ni še v tem dnevu ničesar zgodilo.

 

_________________________________________