petek, 9. februar 2024

Gremo v Maroko!

 
 Pred meseci smo se pogovarjali o možnostih za potovanje z našimi kombiji po Maroku in Zahodni Sahari. Kmalu je postalo jasno, da je ideja realno izvedljiva, zato so stekle priprave. 
V veselem pričakovanju je hitro tudi nastopil čas za odhod. 
S trajektom iz Genove do Tangierja (Maroko) bo naša ekipa štela tri člane, 
v Marrakechu pa se bodo pridružile še dve članici, ki bosta prispeli z letalom.

Tudi njihove vtise s tega potovanja lahko spremljate na blogu : TUKAJ !!!
Do pristanišča v Genovi smo se peljali po avtocestah čez dolgočasno in megleno severno Italijo. 
Za to pot smo odšteli okoli 60 eur za cestnino na AC.
Pred pristaniščem v Genovi je nekaj križišč in deteljic s kažipoti za Port, nato pa smo prav lepo zapeljali na pomol za check in za našo ladjo, ki nas bo naslednja dva dni in pol vozila do Maroka.
Ladja je imela odhod ob 13h, ob 8h zjutraj pa je bila potrebna prijava. 
Po uspešni prijavi smo imeli čas za ogled različno natovorjenih vozil naših tokratnih sopotnikov.

Z malo zamude smo izpluli in si ogledovali Genovo z morske strani.
Vremenska napoved za plovbo je bila dva tedna pred našim odhodom sumljivo slaba; 
z obilico vetra  in konkretnih valov, vendar se je dnevno spreminjala na bolje.
 Kljub temu smo nabavili vse potrebno za ublažitev morebitne morske bolezni.
 Prvi dan na morju je minil v lepem vremenu.
Plovba je bila mirna in nam je minevala ob ogledu ladje, ki pa smo jo kar hitro spoznavali.
V Barceloni je bil nekajurni postanek in v tem času smo lahko šli do svojih avtomobilov. 
Med plovbo namreč avtomobili v podpalubju niso dosegljivi. 
 
Carinske formalnosti se pred pristankom v Afriki opravijo na ladji nekaj ur prej. Izpolnit je potrebno dva obrazca, enega z osebnimi podatki, drugega pa za začasni uvoz avtomobila. Na koncu zamudnega postopka, ki se na srečo odvije na ladji, kjer imaš zadosti časa za trening potrpežlivosti, na  koncu prejmeš vstopni žig v potni list. Zdaj imaš tri mesece časa za gostovanje v Maroku. 
Nam bo letos to več kot zadostovalo.
Zadnja noč ter naslednji dan sta bila precej nemirna, saj je od Gibraltarja pihal močan zahodni veter, 
ki je pred sabo gonil dovolj velike valove, da so malo valjali našo dvesto dva metrsko ladjo. 
Občasni še močnejši sunki vetra pa so bili tako močni, 
da se je bilo potrebno oprijeti, da te ni pometlo s palube.
Bližali smo se Tangierju in medtem opazovali Gibraltarsko ožino.

Izkrcanje pa je zgodba zase. Potniki smo se izkrcavali glede na to, kje smo imeli avto. 
Najprej so bili na vrsti tisti, ki so imeli avto v podpalubju D, nato C in šele nato A in B. 
Časovno je to za nas, ki smo bili med zadnjimi, pomenilo dve uri čakanja,da smo prišli na vrsto. 
Nato smo odpeljali iz sektorja B brez reda in pravil kakor se je voznik uspel preriniti skozi množico obračajočih avtov. Kolona vozil je nato peljala mimo dveh carinskih kontrol,
 ki pa ju je zanimalo le,če imamo drone, mamila in puške. 
Ko smo prestali tudi to, smo se po treh urah od pristanka ladje znašli na velikem parkirišču, 
kjer je bila možnost menjave denarja. Izkrcavanje ter opazovanje prekupčevalcev,
 ki so ponujali sim kartice in hkrati bežali pred policijo, nam je popestrilo večer. 
Carinske kontrole pa so šle hitro mimo, ker smo vse to predhodno naredili že na ladji. 
In tako smo končno prispeli v Afriko. 
Našli smo lep prostor na parkirišču ob avtocesti ter se odpravili h zasluženemu počitku.





sobota, 13. januar 2024

Dobrovlje

 
 Pot: Šmartno ob Paki, Letuš, Bezovec, Čreta, Grmada, Braslovško jezero, Letuš, Šmartno ob Paki
Čas: okoli 10 ur

Za hribovsko pohajkovanje so bile tokrat na vrsti Dobrovlje. 
Ta kraška planota ima najvišje vrhove okoli 1000 m ter mnogo poti ter kolovozov okoli temnih vrtač.

Od Letuša vodi dobro označena pot po pobočju Dobrovelj na moj prvi vrh Bezovec (857 m).

Ko nadaljuješ po označeni poti, steza pripelje do večjega križišča pri Destovški kapeli, 
kjer sem zavila čez Vrhe proti Čreti.
 Nad Čreto se je ponujal jasen in čist pogled na naše Savinjske Alpe.
 
Pot me je vodila čez Vrhe (965 m). 
Nad Čreto za cerkvijo ter pri spominskem obeležju sem se obrnila ter se pričela vračati.
Poti po Dobrovljah so bile prav lepo osončene in prijetne za hojo.
  Utrinek ob poti. Da bi drevo takole držalo skalo, da se na odkotali po pobočju, še nisem videla.
   V idejnem načrtu poti sem imela še vzpon na Grmado (898 m)...
 ... ter nato spust po kolovozih ter zatem po označeni poti po obronkih Dobrovelj nazaj.
Ta del poti nad Žovneškim jezerom mi je postregel s prekrasnimi razgledi v dolino.
Pot sem nato podaljšala po kolovozih še do Braslovškega jezera, ki je bilo že malo zaledenelo 
ter nato nadaljevala po dolini dalje čez Slatine domov.

Prav presenečena sem bila, da se mi je na tem pohodu tokrat nabralo 
30 km poti ter 1260 višinskih metrov.

_______________



sreda, 20. december 2023

Kopitnik

Pot: Rimske toplice, Kopitnik čez Borovo, vas Gore, vas Krnice, Hrastnik
Razmere: pomladno toplo, pot z vlakom od doma do doma
Tokrat sva pot pričela na domači železniški postaji in z enim prestopom v Celju 
sva se po dobri uri znašla na izhodišču poti v Rimskih toplicah.
Od Rimskih toplic čez Borovo je pot strma a po kakšni uri hoje navkreber
 sva kljub temu prispela na jaso pri koči pod Kopitnikom.
Kot sva že vajena je bil lep dom sredi tedna zaprt.
Vrh Kopitnika (910 m) in ostale vršne grebene okoli sva vse po vrsti pregledala 
ter z njih uživala v lepih razgledih v dolino in daleč naokoli.
Pot sva nadaljevala mimo Marinovega hrama ter na jasi pred Gorami zopet občudovala pogled 
v dolino ter Savo, ki se občasno prikaže izza kakšnega hribovitega ovinka.
Dom na Gorah je bil odprt, nekaj domačinov je bilo na malici, ko sva se midva ustavila na kavi. Se pa  pred vasjo Gore odpre lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe z Raduho v vsej svoji razsežnosti. Nama so tokrat razgled malo zakrili  oblaki.
Od vasi Gore se pot prične postopoma spuščati 
vzdolž strmega gozdnega pobočja nad vasjo Šavna peč.
Pogled v dolino Hrastnika ter Kum na drugi strani mi je bil vedno lep.
Hojo sva nekajkrat prekinila z občasnimi postanki na kamnitih pomolih s policami,
 od koder je sva opazovala dogajanje globoko spodaj v dolini. 
Ocenila sva, da imava do prihoda najinega vlaka še dosti časa na razpolago,
 zato sva se raje zadrževala na prijetni poti. 
Če želiš ujeti vlak v Hrastniku si je za pot iz vasi Gore do železniške postaje potrebno odmeriti 
 kakšno uro in pol da se ne mudi na poti ...
... in da z občasnimi prekinitvami lahko občuduješ svet okoli.
 
Tokrat nama je pogled obstal na ličnem ribniku ob cesti. 
Ugotovila sva, da so v dveh letih ribice v njem precej zrastle.

V Hrastniku sva ujela vlak in se z dvema prestopoma mirno odpeljala domov.
 Za pot iz Rimskih toplic čez Kopitnik do Hrastnika sva potrebovala šest ur z vsemi postanki vred. Prehodila sva 15 km poti in pri tem nanizala 860 višinskih metrov.
Ker nama je ta hribovita pokrajina všeč, za naslednjič že načrtujeva drugačno pot čez Kopitnik.

_____________________


petek, 15. december 2023

Raduha

 
Pot: Kosmačeve Rastke, koča na Loki, Velika Raduha in nazaj
Razmere: zjutraj pomrznjen sneg, nad Loko 5-10 cm novega snega
Dan pred poslabšanjem vremena sva šla pogledat še snežne razmere na Raduho. 
Malo nad Radušnikom se je prvič pokazal pogled v megleno dolino, 
medtem ko je nad nama pokukalo celo nekaj sončnih žarkov med oblaki.
Cesta pod Loko je bila prevozna z obeh strani. 
Velik tovornjak je odpeljal verjetno zadnji letošnji tovor hlodovine v dolino. 
Snega je bilo nad Loko le toliko, da se lahko reče, da so tukaj že zimske razmere. 
Proti vrhu Raduhe sva delala gaz v novih 5 do 10 cm snega.
Pogled v oblačno kuliso na zahodu ni obetal na vrhu malice s sončenjem,
 kar spada v najine dobre navade, zato sva se kmalu odpravila nazaj proti koči.
Proti vzhodu oblačne gmote še niso prodrle.
Ta oblačna fronta je bila za videt zelo mogočna in kar naenkrat je ovila Ojstrico.

Pogled na sosednjo Malo Raduho je bil lepši.
Če odmislim, da taki oblaki prinašajo dež, je bil pogled na oblake veličasten. 
Velik "zepelin" nad Rogatcem se je pomikal mimo naju.
Vedno lačne kavke so naju pri koči že nestrpno čakale. 
Zelo so domače, pa jim ni bilo dovolj kar sva jim trgala od svojih malic. 
Najbolj predrzne so mi hotele ukrasti še sendvič iz rok. 
Kljub temu sva vedno vesela njihove družbe in njihove sproščenosti.
In še ena slikica s poti v dolino. Zdaj je bil sneg že moker in temperatura nad lediščem. 
Deževna fronta se je naglo bližala in midva sva temu primerno zapuščala gorski svet.  

Ampak splačalo se je iti gor in gledati to oblačno gmoto, kako na hitro je ovijala naše hribe.

___________________