sobota, 12. avgust 2023

Veliki Šator

Pot: Bosansko Grahovo ter po makadamski cesti do Šatorskega jezera, Veliki Šator in nazaj
Čas: dve uri od jezera do vrha
Višinska razlika: okoli 400 m

Tokrat sva se odločila za obisk planin in gora v Bosni in Hercegovini. 
Podatkov za izhodišča do planin sva imela malo ali skoraj nič. Opirala sva se le na običajne gsm aplikacije o posamezni deželi. Šele veliko kasneje, ko sva bila na pol poti sva si priskrbela dobro knjigo o bosanskih vrhovih:  PLANINE Bosne in Hercegovine, avtor Zehrudin Isakovič (jo priporočam)  ter seznanila z bosansko aplikacijo: planinarenje.ba 

 Iz Bos.Grahovega do Šatorskega jezera, kjer je izhodišče za Veliki Šator vodi asfaltna cesta, 
ki  se po kakih 10 km prelevi v makadam, ki je mestoma nekoliko slabši.
 Na izhodišču stoji velika koča, ki je verjetno včasih zelo lepo opremljena,
 kar kaže notranjost koče še sedaj.
 Žal je sedaj koča zapuščena, okna in vrata vandalsko razbita in notranjost demolirana.
Zakaj je temu tako, nisva zvedela.

Od jezera se povzpneva do sedla od koder se že vidi daleč naokrog po kraških bosanskih poljih. 
Spodaj na sliki je veliko Livanjsko - Glamočko polje.
Do vrha vodi označena in lepo vidna pot.
Veliki Šator (1872 m).
Na vetrovnem vrhu se nisva dolgo zadrževala. 
Samo malo še pogledava naokrog po nepoznanih hribih in se odpraviva navzdol.
Na poti nazaj že opazujeva osončeno jezero in ugibava ali je dovolj toplo za kopanje.
Razumljivo je, da ni tako toplo kot je v tem času morje a dovolj, da sva se osvežila in malo zaplavala  preden sva se odpravila naprej.
 
_____________
 
 

petek, 11. avgust 2023

Drvar

Na najini poti med bosanske gore sva se na kratko ustavila tudi v Drvarju, z namenom, 
da si po dolgih letih ponovno ogledava Titovo pečino.

Ogledala sva si tudi obe muzejski zbirki, etnološko in zgodovinsko in tam zvedela, da je bila baraka pred pečino v bratomorni vojni leta 1992 uničena in so zato morali postaviti novo.
Zgodovina povojne Jugoslavije bi se pisala popolnoma drugače, 
če bi desant na Drvar takrat uspel in bi onemogočili Tita. 
Prav je, da imajo naši zanamci opomnik o krutosti in nesmiselnosti vsakršne vojne, vendar kaže, 
da se akterji zadnje bratomorne morije na ozemlju BIH niso iz zgodovine naučili pravega nauka.
Lahko samo upamo, da bodo generacije novega tisočletja znale živeti v slogi.

 V tišini in razmišljanju zapuščava Drvar. Jutri naju že čaka prva planinska tura.

_________________


Una - lepote edinstvene reke

Reka Una je eden večjih pritokov Save in je znana po svojih brzicah in slapovih, ter smaragdno zelenih tolmunih . Njeno ime izvira iz latinščine in pomeni Edina ali Edinstvena - Enkratna.
Tako pravita dve podobni legendi, ki ju prenašajo tukajšnji domačini iz roda v rod.

Tudi midva sva bila navdušena nad njenimi lepotami, čistočo in ohranjeno naravno strugo.
Tolmuni in slapovi ustvarjajo večje ali manjše pregrade iz lehnjaka in sadre, kar Uno še dodatno olepša. 
Za ogled sva si vzela dovolj časa, zato sva lahko obhodila celotno krožno pot, ki je speljana skozi sotesko.
Štrbački Buk je največji in najbolj obiskan slap. 
Meni se je zdelo kot bi gledal pomanjšane Niagarske slapove, ki ležijo na Kanadskoameriški meji.
Večkrat sva se na poti ustavila in uživala trenutke svežine v sicer vročem dnevu.




Ripački Slap

Od leta 2008 je območje zaščiteno v okviru nacionalnega parka Una:


Pozno popoldan zapustiva park in nadaljujeva pot proti Drvarju.

______________________





četrtek, 10. avgust 2023

Željava - ponos JLA

 Na poti do hribovja v BIH sva se najprej ustavila ob zapuščenem vojaškem letališču Željava.
Letališče in podzemna baza z bogato vojaško vsebino je delovalo do junija 1992, 
ko se je JLA (Jugoslovanska ljudska armada -  pojasnilo je potrebno za mlajši rod)
umaknila od tod. V kasnejših letih je vojaški kompleks sameval in propadal.


 Zadnja leta pa so ga začeli oblegati poleg avanturistov in plenilcev še turisti.
 Tudi v času najinega obiska je bilo tukaj preveč živahno,
zato sva se kmalu odpeljala naprej, čeprav sva se prvotno nameravala v letališkem podzemlju dlje zadržati.

Več o podzemnem letališču je na voljo na spodnji povezavi:




____________________________

ponedeljek, 17. julij 2023

Poldnik (Picco di Mezzodi)

 

Pot: Belopeška jezera, Poldnik (Picco di Mezzodi), Belopeška jezera

Za tretji dan so bile napovedane nevihte v popoldanskem času, 
vendar sva vseeno želela opraviti vzpon na Poldnik. 
Pri jezerih je veliko parkirišče, kjer je potrebno plačati parkiranje. ( 1 €/uro) 
Nekaj časa se hodi po travnatih ravnicah. Pot kmalu zavije strmo navzgor v gozd. 

Strmina ne popušča, res je naju presenetil tale hud vzpon, saj sva pričakovala lažji pristop.
 Nekaj minut pred križiščem poti s strani Trbiža pa je naju pričakala še tale steni, ki pa je menda že od lanskega leta brez hudo potrebne varovalne jeklenice.
Sicer sva jo hitro preplezala, ker so naju preganjali grozeči oblaki, tako da še fotografij ni veliko. 
Za piko na I pa je poskrbel velik nevihtni oblak .
Kakih 10 minut pod vrhom, kjer bi  morala le še malo med ruševjem sva urno obrnila navzdol, 
ker sva imela v mislih steno po kateri se je bilo treba spustiti. V mokri skali to ne bi bilo nič kaj zabavno.


 In tako na sam vrh Poldnika nisva stopila. Žal nama je bilo, ko sva se spuščala v dolino. 
No morda pa drugič, ko bova bolj spočita in pripravljena na nove podvige.

___________________



nedelja, 16. julij 2023

Monte Robon

 

Pot: prelaz Sella Nevea, Monte Robon, koča Gilberti, prelaz Sella Nevea

Čas: vzpon 3 ure, skupna pot 8 ur

Za drugi dan sva izbrala krožno pot po Kaninskem pogorju.
S prelaza sva se usmerila desno na označeno pot. Pot se najprej strmo dviguje po gozdnatem področju.
 Po dveh urah se izvijeva iz gozda in končno uzreva pred seboj severno steno Robona (to ni naš Rombon).


Materina dušica ob mravljišču je prav lepo zavarovana, tu je nihče ne nabira.

Čez nekaj minut vstopiva v prelepo obširno krnico.
Nad krnico ob steni so ostanki starih vojaških zgradb; spomin na čase, ko tukaj ni bilo sedanjega miru.
Pod vrhom Robona stoji še ličen bivak z osmimi ležišči.
Vrh lahkih brežicev.
Proti vrhu Robona vodi neizrazita smer občasno označena s kamnitimi možici.
Prelepi kamniti svet je pred nama, orientacija je izziv, 
pot primerna za zlom noge ali zagozditev med globokimi žlebiči in ostrimi škrapljami.
Vrh Monte Robon (1981 m) ni dvatisočak, se pa ponaša s čudovitim razgledom in samotnimi potmi.
Pogled z vrha nama najprej zaplava proti Špikom, kjer sva hodila včeraj.
Pogled na Viš in ostale vrhove desno nama tudi obudi spomine.
Pogled na našo Jerebico in Mangart ter Jalovec v ozadju pa skoraj sproži domotožje.



Ob sestopu opazujeva nadaljevanje najine poti mimo krnice naprej proti kaninskim podom.
Pod žgočim soncem nama pot postane bolj naporna, 
vseeno je to lepo prečenje med zanimivimi kamnitimi strukturami.
Po dveh urah le zagledava Belo peč nad kočo Gilberti in znano smučišče nad Sello Neveo.
Koča Gilberti je bila dobro obiskana zaradi večine obiskovalcev, ki so se gor pripeljali z žičnico.
Na gornji sliki je sedlo Prevala, spodaj pa koča Gilberti.
Sledil je še prijeten spust nazaj na Sello Neveo.  

 Najina krožna pot je bil zaključena po petnajstih kilometrih hoje,
 pri čemer je bilo okoli 1100 višinskih metrov vzpona in spusta.
Spet je za nama en lep dan in jutri naju čaka še eden.
______________________



sobota, 15. julij 2023

Špik nad Nosom

 Pot: planina Pecol, Špik nad Nosom (Foronon del Buinz), Špik hude police (Cima di Terrarossa), planina Pecol

Čas vzpona: 3 ure in pol .

Nevihte so za nekaj dni prenehale klestiti našo deželo in napovedano je bilo vsaj tri dni sončnega vremena, 
ki sva ga nameravala preživeti v gorah.
Izbrala sva najino priljubljeno izhodišče, Rabeljsko jezero, ki je že nekaj let zelo oblegano.
 Letos je uveden še  nov prometni režim ob cesti, ki vodi ob jezeru. Vsi dostopi do parkirišč 
so zaprti z ograjo ali z zapornicami. Ob jezeru je dovoljeno parkiranje le na nekaterih plačljivih parkiriščih.
To nama seveda ni bilo všeč.
Planina Pecol pa na najino veselje ni bila tako hudo oblegana. 
Že zgodaj zjutraj sva se zadovoljna odpravila v nama prijeten svet kozorogov.
Pot na Špik nad nosom v začetku vodi po isti poti kot na Špik hude police.
Na drugi strani doline lahko neprestano občuduješ Kaninsko pogorje, tam nameravava pohajati jutri.
Po dvournem vzponu se najina pot loči desno proti sedlu nad katerim je Špik nad nosom.
Tu se začne tisto najlepše. Kozorog na visoki polici je uživač, ki v jutru opazuje svet okoli sebe.
Saj ne moreš, da jih ne bi občudoval in fotografiral.

Za sedlom sledi polurni vzpon, ki je dobro varovan.

Nato je pot speljana po razglednem grebenu in izpostavljenih policah.

Nama je v užitek biti vsaj občasno del  tega gorskega sveta.
Na vrhu stoji lično opremljen Lukov bivak, s katerega lahko občuduješ sončne vzhode in zahode. 
To očitno vedo tudi kozorogi, ki prihajajo sem gor in radi pozirajo pred fotoaparati.
Vedno jih občudujeva in še sedaj ne vem ali želijo biti občudovani od nas 
ali pa se nam le milostno kažejo v vsej svoji lepoti.

Foronon del Buinz (Špik nad nosom) , 2531 m. 
V ozadju je Viš levo, Koštrunove špice ter lepotec Mangart v ozadju desno.
Še vedno sva na vrhu.

Potrebno bo iti navzdol, med kozorogi in v prelepem gorskem svetu.
Zopet se spustiva med jeklenicami ...

...ter zavijeva še navzgor na Špik hude police (2420 m). 

Na žalost so se proti vrhu priplazile megle in tako zakrile najin Špik nad nosom.
Tudi tu se kar nekaj časa zadrživa in uživava v pogledih na blizu in daleč.
V ozadju je Grande Nabojs levo in Viš v sredini.
Zahodno sonce je precej segrelo pobočje Špikov ampak kozorogov to prav nič ne moti.
Planina Pecol pod nama.
Na spodnji sliki je Strma peč, vrh kjer še nisva bila pa še ne vem kdaj bova tudi tam.




Zapuščava kozoroge in dobro veva, da se ob priložnosti ponovno vidimo.

_____________________