četrtek, 3. november 2022

Grčija 2022, Evia

Otok Evia

Otok Evia je podolgovat otok ob grški obali. 
Je drugi največji otok po površini in prebivalstvu, takoj za Kreto. 
Dolg je okoli 180 km in širok od 5 do 50  km. Dosegljiv je z mostom preko Evripove ožine ali trajektom.  Otok sva želela raziskati podolgem in malo počez, pa sva se zato odločila za trajekt, 
ki naju je pripeljal na jugozahod otoka. Trajektna linija Rafina - Marmari.
V luki sva najprej poiskala kje se kupijo karte, nato pa še pravi trajekt, 
saj od od potekajo štiri trajektne linije.
Vse se je dobro izšlo razen cene, 49 € za uro vožnje se nama še vedno zdi preveč.
 Na trajekt sva se morala vkrcati "rikverc", kot je zahteval redar za natovarjanje v grški angleščini.
 V temi sva prispela na Evio in si našla prostor za nočitev.
Jugozahod otoka omejujejo lepe plaže, mivkaste, take z okroglimi prodnik, 
nekatere so tudi delno skalnate. 
Vse pa so v tem času samotne in željne nas redkih obiskovalcev.
Zanimiv je velik polotok, zahodno od mesta Karystos.  
Območje, veliko kot naša slovenska obala, je prepredeno z asfaltiranimi cestami, 
ki vodijo levo in desno vse do plaž. In spet ni nikjer nikogar razen dveh samotnih hiš daleč na hribu. 
Le zakaj služijo vse te ceste, pa nisva prepričana, da veva.
Z velikim veseljem sva poiskala zavetrino pred močnim vetrom 
in glej od vseh cest in plaž ki so bile tu na izbiro, si je nemški par 
z velikim preurejenim tovornjakom izbral ravno najino. In parkiral blizu naju.
Naslednji dan in naslednja plaža. Nisva bila enotnega mnenja, katera je boljša.
Na jugozahodu Evie je veliko lepih samotnih plaž, na primer tale pri mestu Marmari. 
Obiskala sva jo kar dvakrat in ostala nama bo v lepem spominu.

Počasi sva se odpravila proti severu otoka, se zapeljala skozi Chalkido,
 kjer je promet bil prav zabaven a ne za šoferja. Sredozemsko nabit z avti, pešci in motoristi.. 
Tovornjak na spodnji fotorafiji je potreboval pet minut , da se je stlačil v ozko uličico, vmes sta medtem švignila dva motorista, avtomobilisti pa smo stoično opazovali zastoj.
V Chalkidi je Evia povezana s celino z dvema mostoma. 
Nato cesta proti severu otoka zavije v hribe do 600 m nadmorske višine. Na tem področju, večinoma poraslem z borovimi gozdovi, sva videla izredno veliko panjev s čebelami, 
kamorkoli si pogledal same čebele.
V notrajnosti Evie si je možno ogledati tudi nekaj slapov, pa se za to nisva odločila.

Ta severni del otoka je bil žrtev velikega požara, katerega posledice so še danes opazne.

Na severnem delu se prične zopet področje velikih plaž. 
Spet ni nikogar in tudi midva sva uživala v sončnem zahodu. 
Mogoče bo ta zadnji pred napovedanim poslabšanjem vremena.



Evie kljub temu še ne bova zapustila. Vsaj tako misliva danes zvečer.




sreda, 2. november 2022

Grčija 2022, Korintski prekop

Korintski prekop, 31.10.2022

Naslednji višek zadnjega oktoberskega dneva je bil prehod korintskega prekopa. 
Ko ga zagledaš v živo, deluje izredno impresivno. 
Na spodnji sliki je iztek prekopa v Saronski zaliv v Egejskem morju. Tukaj ni tako impresiven.

Prekop so gradili med letoma 1881 do 1893. Dolg je  6,4 km, povprečna globina je 8 m.
Povezuje Jonsko in Egejsko morje. V takratnem času je bil to izreden podvig gradbeništva. 
Sčasoma pa je postal preozek za velike sodobne ladje.

Zanimiv je tudi podatek da je leta 2019 plul skozi prekop hrvaški kapitan z največjo ladjo do sedaj. Široka je 22,5 m dolga 195 m in prejme 900 potnikov na krov. 
Na najožjem delu je bilo le meter do sten prekopa. 
To je bil velik promocijski dogodek za pogumnega kapitana in njegovo ladijsko družbo.
Tudi midva sva upala, da bova lahko gledala kakšno ladjo,
 ki pluje skozi, pa se to žal ni zgodilo. Pa drugič, mogoče.
Pot sva nadaljevala mimo Aten, proti trajektni luki Rafina.

nedelja, 30. oktober 2022

Grčija 2022, Peloponez, Argolid

 Argolid, udornina Didyma 29.10. 2022

Prispela sva do zadnjega prsta Peloponeza, do palca, imenovan je polotok Argolid.
 Vtisov je bilo veliko,  ko sva se vozila, so mimo naju drseli nasadi pomaranč in na tisoče oljčnih dreves. Toliko jih je tu na Peloponezu, da se resno vprašujeva, kdo bo vse to lahko obral. 

Pri prečenju Argolida sva se najprej ustavila pri udorninah pri vasi Didyma.
Zelo so posebne, povsem okrogle z navpičnimi stenami. Jih je menda več, midva sva obiskala le dve. So precej velike, kakšnih 50 m v premeru.

Prva leži povsem v ravnini, vhod vanjo je skozi podzemni rov, ki ga zapirajo vrata. 
Ko prideš po rovu navzdol zagledaš cerkvico vklesano v skalo.

Stene udora so iz breče, ob njih vodi pot po kateri lahko obhodiš vso do izhodišča. 
Vmes odkriješ še eno podobno cerkvico.
Viri pravijo, da so se tu skrivali okoliški prebivalci pri vdorih Otomanov v XVI. stoletju.

Notrajnost cerkvic je lepo urejena in očitno je da še danes služi svojemu namenu.



Nastanek teh udorov je še vedno neznanka. Obstaja več možnih teorij nastanka. 
Gotovo pa so posledica burnega geološkega dogajanja v daljni preteklosti,
 ko verjetno še ni bilo na zemlji ljudi.

Druga udornina, ki sva jo obiskala, je za razliko od prve nastala v kompaktni apnenčasti osnovi. 
V   notrajnosti pa ne skriva ničesar takega, kar bi pritegnilo najino pozornost.
Zapustila sva ta čudesa in se zopet med nasadi oljk odpeljala povsem do juga Argolida.
Pihal je močan veter, ki je razbistril ozračje in precej razburkal morje. 
Spodaj je pogled na otok Poros.

Argolid, vulkanski polotok Methana, 30.10.2022

Naju pa je predvsem zanimal vulkanski polotok Methana. 

Z Argolidom je povezan z ozko, tokrat naravno kopnino. 
Takoj sva zavila na zahodno stran polotoka, kjer je ob morju nekaj lepih prostorov za prenočevanje. Midva pa sva se odpravila v gorat osrednji del med vulkanske vršace. 
Vulkanov naj bi tu bilo 32, nobeden ni več delujoč. Škoda.


Prenočila sva ob stranski cesti in končno bila sama brez ostalih avtodomov,
 ki sva jih srečevala povsod na Peloponezu. Plan za naslednje jutro je bil, 
da se povzpneva na najvišjega izmed vrhov, ki obkrožajo krater vulkana.

V zgodnjem jutru in še vedno pretirano močnem vetru sva poiskala pot. 
Po kolovozu sva nadaljevala in...
...prav lepo prišla do končnih skladovnic orjaških skal ...
...in lepo stopila prav na vrh vulkana Methana.

V močnem vetru ni bilo enostavno stati na vrhu, bolj previdno je bilo, če si samo sedel.

 

Pogled navzdol na polotok in zadaj Peloponez.


Do tu je šlo vse skoraj gladko, če ne bi ugotovila, 
da je sosednji vrh še višji in tako ne gre,da ne bi šla še tja.

Kmalu sva ugotovila, da neke pametne poti tja ni in tako sva iskala prehode v džungli rastja in drevesc.

Seveda sva stopila na najvišji vrh Chelona (740 m,), le nasmeh je bil malo bolj grenak, 
ker sva vedela, da bo pot nazaj tudi zahtevna.

Kakorkoli že je bilo težko; bila sva tudi na najvišjem vrhu polotoka Methane. 
Spodaj je pogled na sosednji obod kraterja.

 Pokrajina je res značilno vulkanskega porekla, 
veliko kamenin je oranžno do rjave barve ter okroglih oblik.

Med skalami in džungli drevesc sva se nato prebijala nazaj do prave poti. 
Po petih urah sva prišla nazaj do avta, planirala pa sva jo opraviti v dveh.
Vsaka taka najina avantura je lepa, nepozabna, poučna in seveda neponovljiva.

Seveda nisva srečala nikogar, le videla in slišala sva enega velikega ovna,
 pa tudi sicer je Methana precej samotna v kolikor pohajaš po goratem predelu.

Z gora sva se spustila na vzhodni del Methane in občudovala poglede na samotne vasi,  morje ter otoke.

Vzhodna obala je tudi povsem obložena z vulkanskimi kameninami, 
ob obali so seveda okrogli prodniki.


Ozka cesta se je zaključila v mestecu Methana. 
Na koncu mesta je velik bazen s termalno vodo z veliko vsebnostjo žvepla. 
Hotel za eminentne goste ob njem ne obratuje od leta 2017 in tudi bazen sva našla povsem samoten. Vse naokoli pa se vonjajo žveplene pare.  
Midva sva se raje okopala v majhnem termalnem bazenčku na nasprotni strani mesta.
Jutri zapuščava Methano in nadaljujeva pot proti Epidhavrosu.


Epidauros, 31.10.2022
 
Epidaurus je bil v antični Grčiji trgovsko, versko in kulturno središče.

Leži ob Saronskem zalivu Egejskega morja. Staro mesto je pomaknjeno malo bolj v notranjost,
 nova mesta Palea in Espano Epidaurus pa sta ob zalivu.

Najbolj znano je po dobro ohranjenemu amfitearu, ki je še danes zelo akustičen. To sva tudi preverila, ko sva z najvišje stopnice teatra jasno in razumljivo slišala razgovor z odra. 
Če imava pravo informacijo, še vedno vsako leto potekajo prireditve v njem.
Dober občutek je bil, ko sva ga takole doživela.
Tudi nekateri drugi obiskovalci so preizkušali akustičnost amfiteatra.
V starih časih je mesto bilo znano po marsičem. Imeli so zelo razvit zdraviliški turizem, 
kot bi se reklo v današnjem jeziku. Na spodnji fotografiji je ostanek stavb (hostla), 
kjer so domovali tisti, ki so prišli na zdravljenje ali na okrevanje.
Da so zdravljenja bila uspešna, dokazujejo v kamnite plošče vklesane zahvale.
Mesto je imelo tudi stadion, ki je bolje ohranjen kot tisti v Olimpiji.
Poleg tega so odkrili tudi različna svetišča posvečena egipčanskim, grškim in rimskim bogovom. 
Na obrobju mesta pa so tudi ostanki starokrščanske bazilike. 
Religije so očitno tudi takrat predstavljale pomembno gospodarsko panogo.
Mesto je imelo urejena kopališča tako za elito kot tudi za ostale.
V kompleksu je še muzej z bolj ali manj ohranjenimi kipi. 
Edini kip ki je v celoti ohranjen je kip zdravnika. 
Izgleda da so si zdravniki že takrat prilastili status nedotakljivih, kar velja še danes.

 
 Kljub vsemu pa dobro ohranjen amfiteater pusti najboljši vtis med vsemi tukajšnjimi artefakti.


Popoldan sva se odpravila proti Korintu.