četrtek, 19. avgust 2021

Kepa in Gubno, 2.dan

 

Pot: Erjavčev rovt, Kepa, Gubno, Erjavčev rovt
Čas: okoli 8 ur s postanki
V Erjavčevem rovtu je prelepo sotočje dveh gorskih potokov; skupaj prideta Žakelj in Mlinca. 
V obeh potokih pa so manjši tolmuni, ki nudijo osvežitev po naporni planinski turi. 
Čez en potok vodi brv in planinska pot proti Kepi in Dovški babi.

Kmalu se dvigneva mimo pastirske koče in še navzgor mimo lovske koče...

...in ven iz gozda, ko se prične tisto zaradi česar tudi hodimo v gore. Pogledi in razgledi in poti.

S te strani Karavank je prelep pogled na Julijce..

Sva pod vrhovi Karavank in ugibava kateri vrh je Kepa. Seveda zadnji vrh je to, vmes pa nekaj grap..


in prehodov...
...utrinek s poti...
...ter nekaj potk po grebenu...

...in ozkih stezic po kamnitem svetu.
Malo je naju presenetila tale Kepa, pričakovala sva enostaven kopast vrh...
...pa je res zanimiva s svojimi prehodi  in skalnatimi grapami.

Sedaj pa sva že blizu Kepe. ( 2145 m)
Z avstrijske smeri vodi na Kepo tudi nezahtevna pot.in kar nekaj pohodnikov iz Avstrije 
je bilo zato danes na njenem vrhu .
Na zgornji sliki je pogled na avstrijsko stran.
Na vrhu Kepe je bilo kar živahno.
Dvig kopaste oblačnosti za vrhom.
Počasi sva se odpravila nazaj po ozki stezici, ki zahteva previdnost pri sestopu zaradi drobirja na njej.
In še nazaj do sosednjega vrha;  Gubno ( 2043 m).

Tako, obiskala sva vse dvatisočake na tej poti, ostali vrhovi kot je Kurji vrh pa bodo ostali za drugič.
Sedaj pa nazaj s pogledom na naše Julijce, ki pa so se kopali v megli tako kot najina Škrlatica včeraj. 
No danes sva izbrala pravo destinacijo za dan brez meglic na vrhovih.

_______________________






sreda, 18. avgust 2021

Škrlatica, 1.dan

Pot: Vrata, bivak IV, Škrlatica, bivak IV, Vrata
Čas: 10 ur s postanki
Višinska razlika: 1800 m
Na Škrlatici sva bila samo enkrat pred leti, pa se zopet odločiva zanjo. 
Pa še žig nama je manjkal s tega vrha. Aljažev dom je že daleč spodaj, megle vsepovsod, 
čeprav je meteorolog napovedal razjasnitev že zjutraj in odlične razmere v gorah. 
No na terenu ni bilo tako.
Do bivaka IV se nama pot kar vleče, čeprav ugotoviva, 
da sva še vedno hitra kljub letom, megli in zdrizastim skalam. Ali naj sploh greva dalje?
Lojze je odločen: Greva! In sva že pri prvih klinih.
In tako dalje...

..v upanju...
... da se megla razkadi.
Pa se ni; samo malo redkejša je občasno postala.

Vršni greben, dalje pa se ni videlo...
Proti vrhu in nato vrh Škrlatice (2740 m).
Ob zasluženi malici na vrhu so se še megle malo razkadile..
...in ponudile pogled navzdol na Veliko Dnino...
Ker ni bilo jasnih razgledov sva kar hitro odšla navzdol.
...pa zopet malo plezanja...

,,,izgledalo je, da se megle razblinjajo...


Zaradi megle sva se odrekla Dolkovi špici tako da bo potrebno vse zopet ponoviti....
..na koncu stene še malo melišča...
...ko sva prišla s stene se je pričelo dokončno jasniti.



Pogled na drugo stran proti Triglavu.
In pričeli so se ponujati prelepi razgledi po naših gorah.
Samo en takšen pogled in že veš, da je prekrasno biti tu gor.
Še čez planinski travnik...
...še mimo bivaka IV in tu je pogled navzdol na dolino Vrat.
In še ena slikica in pogled še na drugo stran, ko so se megle razkadile. 
Sicer malo pozno za naju, da bi občudovala razglede z vrha Škrlatice. 

Pa nič zato; planinska tura je bila lepa zopet sva se preizkusila v steni in ugotovila, 
da prav lepo gre, torej bova še šla....

_____________________

















 

ponedeljek, 16. avgust 2021

Raduha, 2.dan

 

Pot: Zg.Sleme, koča na Grohatu, Raduha in nazaj čez Durce.
V dolini je bilo 35 stopinj in več, pa sva se odločila,
 da bova po Krofički prespala kar zunaj nekje pod Olševo na prijetnih 18 stopinj toplote.
 Bilo je čudovito spati tako v naravi, tiho, prijetno hladno. 
Skupno sva se odločila, da morava to še ponoviti.
Naslednje jutro sva na hitro skočila še na najbližnjo goro po zahtevnejši poti.
Plezalna pot je urejena in varna, klini lepo držijo in hitro sva bila na vrhu Raduhe (2062 m).
Tudi zapustila sva vrh na hitro, ker so se že pričeli nabirati pohodniki.
Na Raduhi greva vedno še na najino skalo in to je zame pravi vrh.
Takole...
,,,in takole, kjer uživava v samoti.
Razgledi so seveda prekrasni. Ojstrica, Rinke, Skuta.
Sedaj pa nazaj po robu Raduhe in opaziva trop ovc, ki si išče hlad.
Nazaj do Durc...

...do lepega macesnovega gozdnega roba ...
...in nazaj do koče na Grohatu, ki je gostila že nekaj pohodnikov 
in še nazaj do Zg.Slemena in nato skok v hladno Savinjo. 
Letošnje poletje nas res razvaja z vročimi in sončnimi dnevi.

_________________________