torek, 1. november 2016

Adam in Eva, Škednjovec


Izhodišče: planina Blato nad Bohinjsko Bistrico
Čas: 11 ur
Višinska razlika: okoli 1200 m


Ujeti še en sončen dan pred napovedanim poslabšanjem vremena je bila tudi tokrat najina velika želja, ki sva jo uspela tudi materializirat. Tako smo v soju čelnih svetilk v zgodnjem jutranjem hladu odkorakali proti planini Krstenica. 
Sončni vzhod nas je ujel le nekaj minut preden smo jo dosegli.
Planina Krstenica je ohranila veliko lepih macesnov, ki so na redko raztrešeni povsod naokoli.
 Zgodnji jutranji žarki so jo danes obsijali v vsej njeni lepoti.
Še dobro, da smo tu v tej pozni jeseni. V poletnih dneh je tod silno veliko obiskovalcev, kar nama nikoli ni prijalo.
 Na planini je tudi tekoča voda. Močan studenec, ki je speljan do velikega lesenega korita. Kako prija nekaj požirkov sveže vode!
Pa je potrebno planino kamlu zapustiti, da bomo uspeli prehoditi načrtovano pot pred večerom. Jesenski dnevi so kratki.
Kmalu smo ugledali prvi današnji cilj - dvatisočak - Jezerski stog.

Pogled v dolino je pokazal, da je spodaj hladno in turobno medtem ko je nad nami sijalo toplo sonce.

Žareči macesni so bili povsod naokrog, ko smo se hitro dvigali proti Jezerskemu Stogu.

Pogled na okoliške gore je bil vsak trenutek obsežnejši, kmalu smo zagledali tudi Triglav, ki se je bleščal prav blizu nas.

Na Jezerskemu Stogu ( 2040 m ) smo videli, da megla pokriva celotni južni del Slovenije, do koder ti nese oko.

Z Jezerskega Stoga smo nadaljevali pot po grebenu na Prevalski Stog  ( 2075 m ). 
Pogled nazaj na Jezerski Stog je pokazal, da smo v kratkem času prehodili lep kos današnje poti.

Sedaj sta bila na vrsti nova dvatisočaka; Adam (levo) in Eva (desno). 
Po nekajminutnem ogledu sva tudi midva ugotovila odkod ideja za poimenovanje teh dveh vrhov.
 S te strani je možen vzpon  samo pri vzhodnem stolpu Eve ali pa v grapi med obema markantnima vrhovoma.

Odločili smo se za vzpon po neizraziti, večinoma travnati grapi, ki je presenetila s svojo strmino in izpostavljenostjo.
Najprej osvojimo Adama - ( 2012 m ). Izgleda kot planinska ptica z glavo in razpetimi perutmi, vsaj meni se je zdelo tako.
Iz Adamovega naročja je lepo opazovati svojo prehojeno pot in se za trenutek zamisliti nad lepotami redko obiskanega sveta.
Medtem sta moška že stala na  vrhu Eve ( 2019 m ), ki  je malenkost višja od Adama.

Pred nami je bil sedaj že Škednjovec ( 2309 m ).  Pot na vrh si je potrebno izbrati preden prideš do njegovega podnožja,
saj tam ni več pravega pregleda. Mi trije smo izbrali vsak svojo, pa nobena ni bila lahka. Za morebitne sledilce naj povem,
da naj bi najlažji pristop potekal po desni strani grebena, vendar ga je težko najti, ker pač ni nobenih sledi ali oznak.
Prehod skozi kamin je malo preozek, ampak če si zelo trmast se prerineš strmo navzgor. Lažje je še malo bolj desno.

Na grebenu Škednjovca pa je spet uživancija, seveda pa še vedno ob smiselni dozi previdnosti.

Oster in  ozek greben Škednjovca je bil že za nami. Zadaj se razprostirata Jezerski in Prevalski Stog, ki sta že za nami.

Kmalu smo na vrhu Škednjovca ( 2309 m ). V ozadju pa Triglav ter pogled na kočo Planika pod njim.

Po drugi strani Škednjovca je bilo potrebno spet poiskati primeren sestop...

... ter nato dalje na še en dvatisočak. Vrh Hribaric ( 2388 m ).
Razgledi na okoliške gore so od tukaj res impozantni;  lepi vršaci povsod kamor se zazre oko. 
Mišelj vrh in Mišelj Glava sta se pokazala  v ozadju.
 Na grebenu Škednjovca je tudi s te strani ostro in izpostavljeno.
Večerni mrak se je hitro bližal, zato smo se pričeli vračati nazaj po razbrazdanih skalnatih podih, mimo številnih jam , oken, škrapelj, vrtač in lukenj. Kmalu smo dosegli čudovite rjavo rumene travnike in se po njih spustili do planine Laze, da dokončamo našo krožno pot in najdemo označeno pot za naš povratek nazaj na planino Blato.
Na poti smo se spogledovali še z enim dvatisočakom - Ogradi. Na žalost svetlega dneva ni bilo več veliko pred nami in pot v dolino je bila še dolga. Ograde smo tako pustili za naslednjič, ko si bomo omislili novo krožno pot po teh krajih.
Planina Laze pod nami je bila že v senci, macesni na vrhovih pa so še vedno žareli v zadnjih sončnih žarkih. Čudovito je bilo.
Jeseni je na gorskih planinah in pašnikih prijetno mirno. 
Živina je že v dolini, na tratah in pašnikih pa zopet kraljujejo gamsi in kozorogi.
Svizci se pripravljajo na zimski spanec in planina se bo čez zimo odpočila od vseh obiskovalcev. 
Le tu in tam bo kdo gazil preko visokih snežnih zametov. 
Bomo tudi mi med njimi? Zelo verjetno.

sobota, 29. oktober 2016

Račka vrata in JZ greben Raduhe


Pot:  gostišče Rogovilc - Rebernikov stan - Rački stan - Račka vrata, SZ greben Raduhe - Pomol - Mali RT - vrh Raduhe - Durce - Grohat - pl.Javorje - Solčava
Razmere: malo vetrovno, brez snega
Čas: 12 ur
Višinska razlika:  cca 1500 m

Tokrat je prišel čas, da tudi midva narediva kljukico na najinem seznamu zelo zaželjenih gora oziroma pristopov na gore.
Od Rogovilca do Rebernikovega stanu vodi ozka steza, ki je občasno poraščena ali se celo izgubi na pobočjih Raduhe. 
Ker Milan zelo dobro pozna bolj ali manj skrite steze naših gora, smo bili, še preden se je prav zdanilo,
 pri lepo ohranjenemu Rebernikovem stanu.
Dve uri in pol hoje smo potrebovali do Račkih vrat. Tu sva že bila že nekajkrat, pa še vedno meniva, da so vrata vredna ogleda ob vsaki novi priložnosti. Ko so prvi jutranji sončni žarki obsijali veličastna Račka vrata, smo se mi že povzpeli preko njenega oboka in nadaljevali vzpon proti grebenu Raduhe.

Že smo lahko občudovali prve zlatorumene macesne, ki jih je bilo kasneje še več.

Prvi del grebena je bil kmalu preplezan in za nami. Pogled nazaj je razkrival kako čudovoto je bil olepšan z jesenskimi barvami.
 Občasno je bilo potrebno preplezati tudi kak bolj izpostavljen del grebena. Takrat seveda bolj počasi in bolj previdno.
 Dosegli smo Pomol - pravo ime za razbrazdano skalnato tvorbo, ki izstopa sredi grebena. Prvi postanek in malica. 
Nikamor se nam ni več mudilo. Tu bi kar ostala in ostala in občudovala dolino pod nami.
Ko se povzpnemo še malo višje, se Pomol kaže v vsej svoji veličini.

Zopet malo plezanja, ki pa nikjer ne preseže 1.stopnje. Tu je potekala stara Herletova pot, ki pa je sedaj povsem opuščena.
Še malo višje je novo skalno okno in skozenj najlepši pogled kar ti lahko pričara jesenska narava.

Osameli popotniki pohajajo po čudovitem nikogaršnjem svetu mimo osamljenemga borovca na skali.

Tile kamniti možici nam potrjujejo, da smo na pravi poti, obenem pa so za lep okras.
Zavili smo malo na stran, v smer mimo novih skalnih oken.
Skozi eno izmed njih smo se komaj prerinili, da smo lahko nadaljevali pot navzgor.

Dolina pod nami je bila vedno globje, sonce pa je vedno bolj osvetljevalo zlate jesenske barve dreves.

Drugi del preplezanega grebena je pravtako ostal daleč spodaj.

V ozadju smo opazovali macesne na Križevniku. Poljske device ter Veliki vrh z Veliko Zelenico so bili tudi osončeni.

Občasno je bilo treba zelo improvizirati, ker neke logične poti ni čez nametane skale.
Ko smo gledali okoliške gore, smo se morali vedno ustavit, saj ne moreš istočasno gledat in hodit.

Zlati macesni pa so v teh dneh tako zelo lepi, da bi bilo škoda zamuditi te prizore.
Pa smo kmalu dosegli še Mali Rt ( 1975 m ) in sledilo je še zaključno slikanje po uspešno opravljenem vzponu čez greben.
Mimo vrha Raduhe ( 2062 m ) smo se spustili proti Durcam ter sestopili mimo koče na Grohatu po grebenu,
 ki se razpostira proti Solčavi. Tudi tukaj je obilica zlatorumenih macesnov.

Med potjo z Grohata smo odkrili še tale obetajoč jamski prehod na vrhnjo skalnato ploščad. 
To bo vsekakor potrebno raziskati v bližnji prihodnosti, saj obeta novo bližnjico.

Na planini Javorje so ovce uživale na poznojesenski paši. Mi pa ob pogledu na njih.

Zadnji sončni žarki so obarvali macesne še v škrlatnih barvah in obsijali zahodno ostenje veličastne Raduhe.

Preden smo se vrnili v dolino sem še enkrat občudovala preplezan greben in vrh Raduhe.
Obhod Raduhe je bil zaključen. Hodili smo od jutranje teme do večernega mraka in uživali v skalnatem svetu po malo znanih poteh.
Sem se bomo zagotovo še večkrat vračali. Morda v drugem letnem času in po drugih poteh. Kakorkoli že; ta zahodni del masiva Raduhe skriva veliko neznanega in divjega sveta, ki ga je vredno doživeti in začutiti njegovo veličino.