nedelja, 08. november 2009

Korošica

Izhodišče: Robanov kot
Že več let nisem šla iz Robanovega kota na Korošico.Priložnost za prevoz je bila zato je bil načrt hitro sestavljen. Korošica iz Robanovega kota nato pa Vodostečno jezero in in skozi Lučko Belo navzdol do Podvolovjeka.

Na odcepu z glavne ceste za Korošico je pisalo , da je 4 ure hoda.

Dolina Robanovega kota je tako kot vedno idilična, planšarija na koncu je že zapuščena, brez pastirja in živine, seveda saj je že november.

Z Robanovega kota se po označeni zahtevni poti-tako piše, dvigneš na rob Moličke planine in nato po potkah do dolinice s kočo na Korošici. Redki obiskovalci gora se pozdravimo nato pa dalje do Vodostečnega jezera in ob potočkih navzdol do ravnine, kjer potočki poniknejo.

Lovil me je že mrak zato sem v dolini Lučke Bele pohitela do glavne ceste.

Skupaj okoli 5 ur hitrega koraka.

četrtek, 29. oktober 2009

Konj

Četrtek, 29.10.2009




Preveč dolgo že nisva bila v hribih zato sva izkoristila zadnje lepe dneve, vsaj zdelo se nama je, da morava.




Malo naprej od gondole za Veliko planino sva pustila avto in se po gozdni poti vzpenjala proti Presedljaju. Čeprav je na tabli pisalo, da se potrebuje tri ure do Konja , sva potrebovala pol ure manj, seveda v najino veselje. Kljub malici in občudovanju prelepih jesenskih barv gozda.




Nato čez greben na vrh in spust do Mlakarjeve bajte na Rzeniku. Tam sva pokramljala s prijaznim oskrbovalcem koče ter nato nazaj.




Mudilo se nama je domov zato sva malo pohitela.

četrtek, 10. september 2009

Cyper

Kadar se odpraviš iskati Itako.....
ne boš srečal strašljivih pošasti,
če jih ne boš nosil v svoji duši, jih tvoja duša ne postavi predte.

S PD Velenje sva odšla na Cyper, organizacija Balkanika turistična agencija.
Vse samo lepo, najlepše. In želela sva vsak dan razpotegniti. Od zgodnjih jutranjih ur, ko sva po jutranjem teku po peščeni plaži  med kopanjem v toplem morju opazovala prvi rdeč sončni žarek na obzorju,  do poznonočnega sprehoda po ulicah Larnace.
Avionski polet z Dunaja do Larnace je hitro  minil in že smo bili v poletju, 35 stopinj C.
Ponoči namestitev in takoj kar prvi dan sprehod ali hitra hoja bosih ob slanem jezeru do mošeje.Prekrasno. Kdo je dal idejo za hojo bosih?  Inovator Lojze, kot vedno.
Drugi dan pohod skozi slavno dolino ceder.
Z avtobusom so nas zapeljali do vrha in nato 1-2 urni sprehod po dolini ceder. Res lepo in vroče. Z Lojzem sva občudovala geološko zanimive rdeče(primesi železa) obarvane stene.
Seveda smo si med vožnjo ogledovali vrsto različnih samostanov od moškega do ženskega, ženski so normalno bolj čisti in urejeni. Spet opazil Lojze to razliko. Se sladkali z njihovimi sladkimi ploščicami narejenimi iz mandeljev, lešnikov, rožičev in sezama...mmmmm,  kako je to bilo dobro in seveda tudi prava kalorijska bomba, kar se je seveda tudi poznalo. Krajev, arheoloških najdišč, imen samostanov si žal nisem zapomnila. Preveč lepo je bilo vse.
Zopet je bil en dan ogledov nato pa vzpon na najvišji turški vrh. Ta je bil taboljši. Navzgor smo še šli po urejeni potki. Navzdol pa po brezpotju, kar tako smo v daljavi videli vas, aha tja moramo priti. Naša mala avantura se je končala z malo plezanja in hoje po brezpotju in iskanjem primernega prehoda med skalnatimi previsi in prepadom,  žejno a srečno in zadovoljno v bližnji turški vasi. Pohod je bil pravi štiriurni planinski pohod. Meni je bilo neizmerno všeč.
Naslednji dan pa ogledi znamenite Afroditine plaže,ki je na sliki na vrhu bloga, prekrasnega Afroditinega templja,ki gleda proti vzhodu. Ni za dvomit,  da so predniki imeli izvrsten okus za razgledno postavitev palač , za notranjo arhitekturo, npr znameniti ornamenti iz kamenčkov na dnu vodnih bazenov...... V vročem dopoldnevu smo se seveda vsi naplavali v Sredozemskem morju na afroditini plaži in najbolj pogumni plavali okoli skalnatih blokov. Morje seveda ni bilo čisto mirno. Sledil je ogled najbolj turističnega mesta Agia Napa s peščeno plažo polno turistov običajnega turizma.Peščena plaža se zaključi s skalami in seveda Lojza smo fotografirali na znamenitem slonjem nosu.
Predzadnji dan pa na Olympus najvišji vrh grškega dela Cypra. Tu nas je malo zmočil dež in grmenje in treskanje na vrhu, tako da ne bi slučajno pozabili, da se s hribi ni za šalit. Lojze je sicer opazil borovce, ki so jim manjkali vrhovi in je napovedal, da tu pa "fejst treska,ko treska"  ampak ga v poletni vročini nismo jemali resno. Napoved ni bila izrečena kar tako, saj smo to tudi doživeli in še celo iz poletne vročine se je shladilo na okoli nič stopinj in pričela je padati sodra. No najbolj izkušeni planinci smo glede opreme odpovedali na celi črti. Pripravljeni smo bili le na 30 stopinjsko vročino. Tudi to se zgodi, vse za opomin seveda.
Ampak vseeno zopet vse lepo preživeto, posušili smo se, poslikali in v hotel na dobro večerjo. Za zadnji dan sva si privoščila poležavanje na hotelski plaži.
Pa še Marjanovo kavo zjutraj ob 7h  moram omeniti,  to je bilo spet nekaj taboljšega, hvala Marjan in Silva.

sobota, 15. avgust 2009

Rogatec in Lepenatka

Izhodišče: cerkev Sv. Lenart nad Gornjim gradom.
Čas hoje: 2-3 ure na Rogatec in Lepenatko ter 1 ura navzdol do izhodišča.

Seveda sva si najprej napolnila najine čutare z vodo iz potoka  pri cerkvi Sv.Lenart. To nikoli ne izpustiva.
Po lepo markirani poti skozi gozd do kmetije   Zg.Špeh . Nato seveda prvo na vrh Rogatca. Pod vrhom, markacije vodijo bolj levo, midva pa sva za spremembo izbrala nemarkirano, kot  neko  lovsko pot desno na greben. Ker sva bila že velikokrat na Rogatcu sva želela tokrat malo drugače. Tako sva prišla na greben Rogatca (1557 m) in ugotovila, da je strm na obe strani navzdol. Pot sva si nekako izsilila, malo s lahkim plezanjem, malo skozi grmovje in lepo prišla na sam vrh in bila poplačna s čudovitim razgledom po dolinah in planinah.
Kot vedno sva gledala malce skrivnostno dolino Lučke Bele in rekla zopet bo treba iti pogledat Vodostečno jezero tam proti Korošici.
Še  spust na sedlo Kal in videla , da bivak pod Rogatcem še stoji in nato še skočila na Lepenatko(1425 m) in se izogibala kravam in bikom, ki so se v miru pasli. Za pot navzdol sva izbrala tokrat greben Lepenatke do lovske preže. Po poti je še ostalo nekaj malin, robid ter tudi grmi Volčje češnje so bili vmes. Seveda cerkev Sv.Lenart je že bila tu.

petek, 07. avgust 2009

Olševa čez Obel kamen

Izhodišče: vasica Sv.Duh nad Logarsko dolino.
Čas hoje: 2 uri do Obel Kamna, 2 uri čez greben do Olševe in do izhodišča nazaj, skupaj 4 ure

Vreme se je v trenutku izboljšalo in za popoldanski izlet izbereva Olševo in kot ponavadi občudujeva prelep razgled na Logarsko dolino iz vasice Sv. Duh  nato pa še z Obel Kamna. Razgledi so se seveda prečudoviti, ker je ozračje kristalno čisto po nevihtnem vremenu. Na Obel Kamnu začudeno gledava miniaturni Aljažev stolp, ki pa nama ni bil všeč. Meniva namreč,  da mu je pravo  mesto le na vrhu Triglava. Nadaljujeva pot po grebenu do vrha Olševe, ki je vedno prekrasna, opazujeva krušljive skalnate skulpture, ter čredo ovac, ki ima popoldansko siesto.
Z vrha se vračava nazaj po običajni poti do Potočke zijalke in v mraku prispeva nazaj do vasice Sv.Duh. Ne moreva pa mimo lisičk in se že  veseliva zopet okusne večerje.