Osorščica

 

 Izhodišče: Nerezine na Lošinju

Čas: 1ura za 500 m višinske razlike, skupni čas 4 ure

Pred označeno stezo za Osorščico je tale zanimiv in poučen zapis. 

Osorščica je vedno privlačila mnoge, da so se povzpeli na njen vrh. 

Tudi naju je, ampak sva se vrsto let samo vozila ali jadrala mimo. 

Danes pa je prišla na vrsto, da si jo ogledava še od zgoraj navzdol.

Na začetku je pot zamejena levo in desno med suhozide.

Kasneje se spremeni v gozd na kamniti podlagi. Vedno mi je takšen izbor presenetljiv.

Proti vrhu je na izbiro več poti.

Prvi vrh je Sv.Mikula .(579 m)

Z njega je prelep pogled do južnega rta Malega Lošinja in ob dobri vidljivosti še dlje mimo Ilovika, 

do Premude, Škarde, Silbe in Oliba ...

Pot nadaljujeva po vrhu Osoršice do Televrina, najvišjega vrha ( 588 m).

Pogled nazaj na Sv.Mikulo ter Mali Lošinj.

Pri Televrinu sta še dve kraški jami, vendar precej daleč strmo navzdol; levo in desno.

 Nisva se spustila do njih, ker so naju preganjali deževni oblaki.

Pogled na otok Unije, najina priljubljena sidrišča, kadar sva plula v tem akvatoriju.

S Televrina ni razgleda, je gozdnat vrh. Pot pa se nadaljuje na Mažovo goro, 

kjer je planinska koča na 279 m in je odprta od 1.aprila do začetka zime.

Nisva se spustila do nje, ker naju je že lovil dež.

Na poti navzdol sva zopet občudovala prelepe bore, ki kljubujejo ostri burji.

Pogled na Punta Križo, znani polotok na Cresu.

 Kmalu sva bila spet sredi opuščenih vrtov in med suhozidi  in sva hitro, 

še pred pravim dežjem, prišla do avta. 

Potem  sva skušala najti trgovino, da dopolniva najino zalogo kruha in druge hrane. 

Nisva uspela. V Nerezinah se trgovina odpre šele ob petih popoldan,  v Osorju pa je odprta le do opoldne.

Ker nisva hotela lačna čakat do petih, nisva  imela druge izbire, 

kot da si v dežju postreževa iz najinih zalog, za katere pravočasno poskrbiva, da jih nikoli ne zmanjka.

Spet je bil to en lep dan in najvišji vrh Lošinja je bil končno tudi osvojen.

_______________________

 

 

Sisol

 

 

 Izhodišče: vas  pred Brsečem

Dolžina poti 8 km, višinsska razlika 800 m, čas pristopa okoli dve uri.

Jutro se je pričelo z lepim sončnim vzhodom iznad Cresa.

V pogorju pred Učko je najvišji vrh Sisol. 

Nekaj poti vodi na ta vrh; izbrala sva stezo, ki vodi iz Brsača.

Pot je dobro označena do vrha grebena, kjer opaziva velika skalna vrata.

Ali pa je to naravni most. Oboje pritegne pogled in pozornost.

 

Z vrha grebenske poti pogledujeva na polja globoko spodaj v dolini.

Nadaljujeva pot po terenu, kakršen je povsod po jadranskih hribih vzdolž hrvaške obale: špičasto in razbrazdano.Sva se tega že navadila.

Skačeva s kamna na kamen. Ne presenetijo naju več.

Med gosto makijo se pojavljajo razkošno vejevnati bori.

Na severnem rtu Cresa je morje mirno. Vedno pa ni tako. 

Najbolj to pogrešaš, ko pluješ mimo njega.

Na vrhu Sisola  833 m skoraj malo poletiva ...

 

... a se kmalu spet prizemljiva.

 

Raje pogledava nazaj do Učke in po že prehojeni poti.

Pogled navzdol na najino izhodišče, mestece Brseč.

Res uživava, ker lahko spet skačeva po skalah.

Vračava se po isti poti nazaj po prelepem skalnatem grebenu 

in uživava v razgledih na vse strani.

 

To pogorje s svojim najvišjim vrhom, Sisolom, 

je atraktivno tudi zaradi razgledov krog in krog. 

 

_____________________

 

 

 

Life of Mars; pot ter ferata

Pot: Mestece Metajna na Pagu, pot Life of Mars (leva in desna), ferata, Metajna

Bližalo se je nekajdnevno poslabšanje vremena zato sva kar pohitela. 

Sestopila sva s Sv.Vida, se zapeljala v Metajno. 

(cesta med Bošano in Novaljo je v osrednjem delu prevozna le s štirikolesnim pogonom 

pod vodstvom izkušenega šoferja, pa še to težko).

V Metajni sva peš zavila najprej desno ob plaži in nadaljevala okoli polotoka do uvale Ručica. 

Hoja je potekala gladko in sprehajalno, 

vendar je bila tista ura hoje povsem nepotrebna, če greš na ferato.

Prečkala sva zaliv Ručica in končno stopila na pravo pot. 

Pokrajina je enkratna s toplimi zalivi ter potmi med skalnatimi skulpturami.

Po kakšni uri hoje v popoldanskem soncu sva le ugledala ta pravi zaliv pod Panosom 

ter zaželjeno ferato, zaradi katere sva prišla sem. 

Brez predaha in vsa razgreta sva se takoj preizkusila na zanimivih stopih, 

le poldrugi meter nad morjem.

Seveda v kopalkah, "tevicah" in brez nepotrebne prtljage.

Zgledalo je, da bo stvar kar zabavna, pa se je za ovinkom zajla hitro znašla pol metra dlje nad morjem, 

kot so bile nameščene stope. In previsu se ni videlo konca. 

Torej je bil izziv večji od najinega pričakovanja, pa je bilo treba v nadaljevanju resno zagrabit in trmasto vztrajat ... ali odnehat in ferato napast drugič z vso potrebno opremo.

Odločila sva se še za nadaljevanje celotne poti, izpustila sva le vrh Panosa, ki bo prišel na vrsto kdaj drugič. Bila je že pozna ura, za nama pa je bila že dolga pot celotnega dneva. 

Nadaljevanje poti Life of Mars ni več tako atraktiven kot prvi del. Je pa zato bolj meditativen.

Tudi to pri nama kdaj šteje.

Neskončna pokrajina  in kamenje in misli na hladno pijačo v prijetnem taboru.

Utrujena, toda zadovoljna sva končno dosegla Metajno na nasprotni strani najinega starta. 

Zadela sva točno na prodajalno, kjer so imeli sladoled po najinem okusu. 

Neglede na okus, sva bila tokrat pripravljena na kakršen koli sladoled.

 Končni vtis: zelo lepo, presenetljivo, splača se iti jeseni ali pomladi,

 v poletni vročini pa je primerno le za mazohiste. 

Sem pa se gotovo še vrneva, morda že v pozni jeseni. 

_______________________

 

 

Svet Vid na Pagu

Opis poti: od mesta Pag do Bošane in še malo dalje z avtom, vas Sveta Marija, Svet Vid in nazaj

Od mesta Pag zaslediva odcep za Bošano in Sveto Marijo 

od koder vodi ena od označenih poti na Svet Vid, najvišji vrh otoka Paga, 

ki nama sicer še manjka od osvojenih vrhov na jadranskih otokih.

Po jutranji kavi se zaženeva v strmino, 

ker veva da tokrat pot ne bo dolga, le kakšno uro gor in malo manj navzdol po isti poti.

Melišče pa tako kot pod našo Brano in če ne bi spodaj gledal morja, bi mislil, da si kje na 2000 metrih.

Lepa slikovita pot nama kmalu postreže z razgledi.

Strmina pa je vedno bolj konkretna...

...pot vse bolj spominja na visokogorske poti.

Na drugi strani zaliva se vidi Metajna, ki naju še čaka danes po povratku do avta.

Najvišji vrh otoka Paga, Svet Vid (349 m) s porušeno cerkvico. 

Njeni ostanki kažejo, da je bila nekoč to prav lepa zgradba. 

Pogled na paške soline.

In še pogled na drugo stran paškega zaliva, na Panos, 

kamor greva še danes poiskat pot Life of Mars ter edinstveno ferato pod njim.

__________________________