Slovenska planinska pot - goriško- primorski del

 V slovenski planinski transverzali nama je manjkalo še nekaj vrhov predvsem na goriškem delu poti. To so nižji hribi  vendar  se bova povzpela še na te. 

Prvi vrh na najini poti je bil Sivka- 1008 m. To je vrh s vpisno skrinjico ter žigom, severno od Idrije, brez razgleda saj je zaraščen z gozdnimi drevesi.

Pogled na bližnjo kmetijo z vznožja Sivke.

Naslednja je bila Hleviška planina-907 m in Vojsko

Koča na Hleviški planini je bila zaprta, toda okolica koče je nakazovala, 

da je priljubljena točka za izletnike. 

Do koče se lahko pripelješ z avtom.

Razgled z vasice Vojsko sega do Julijcev.

V najini knjižici planinske transverzale je potreben žig z Vojskega, v novejših različicah pa ne več. 

No na Vojskem ni bilo moč dobiti žiga. 

Za dokaz da si bil tam je potrebna fotografija.

Z avtom sva se zapeljala dalje do Ajdovščine in se povzpela še na Trstelj- 643 m. 

To je hribček pri Ajdovščini, malo pod vrhom je Stenjkova koča.

Žig z vrha sva dobila pri koči.

Naslednji dan je prišel na vrsto Mali Golak- 1495 m. 

S Predmeje je dve uri hoda na vrh.

Z vrha so lepi razgledi na Julijce...

...kot je npr. na spodnji sliki.

S Predmeje vodi  pot tudi  na Čaven- 1185 m. Pa sva se povzpela še tja. 

V barvah jesenskega gozda je pot hitro minila.

Po planoti Čaven sva prehodila lepo krožno pot:  koča Antona Bavčerja ...

...Veliki Modrasovec

...med potjo je  tale skala bila napoti in sva pot očistila...

...nato je sledil Kucelj

Kucelj ima res pravo ime; je res pravi kucelj na planoti Čaven.

Vrh Kuclja.

Meglice so se dvigovale in še polepšale tale jesenski dan.

Takole poteka krožna pot po Čavnu, malo sva si jo podaljšala in priredila po svoje

 ter uživala v razgledih na vipavsko dolino.

Nisva pa s tem zaključila primorskih poti. Se bova še vrnila- morda prav kmalu!

_____________________

Snežnik

Izhodišče:  dom na Sviščakih
Razmere:  zasnežena pot in precej vetrovno

S Sviščakov vodi steza skozi značilen kraški bukov gozd.

Ko se steza dvigne nad prve griče, si  lahko ogledaš tokrat v belo oddet Snežnik. Ni čudno, da ima tako ime. Domačini ga naglašujejo s poudarkom "z dolgim e" v imenu.

Tokrat so bila posamezna drevesa takole belo okrašena.

Ivje ter leden oklep sta bila le na nekaterih drevesih.

 Kot da bi burja izbirala katero drevesce bo okrasila.

Koča pod vrhom Snežnika je s poti dobro vidna že kako uro preden jo dosežeš.

Tokrat je bil Snežnik še posebno lep zaradi barv,  

bele smrečice na zeleni podlagi ruševja so bile prav lepo okrašene.

Ruševje pa je imelo male bele sneženo-ledene skodelice na koncu vejic.

Kot kokoni sviloprejk so sijale.

Povsod svetleča belina na temnozeleni podlagi.

Privlačen greben se razpostrira z vrha proti jugozahodu.

Pogled čez greben nudi razgibano pokrajino s ptičje perspektive - stati je bilo potrebno v razkoraku zaradi izredno močnih sunkov vetra.

Na vrhu - 1796 m.

V ozadju se vidi del kvarnerskega zaliva z Istro in Cresom. Tudi Učka ima belo sneženo kapo.

Na vrh je vodila ledeno gladka, iskreča in svetleča pot.

Le nekaj metrov pod vrhom se nahaja zavetišče Draga Karolina na Velikem Snežniku.

Koča je bila odprta, topla in prijazna.

Pogled proti Notranjski je razkrival, da je sončen dan tudi tam.

Še en pogled bele lepote na zeleni podlagi. Lepa paša za oči.

Pot nazaj je bila občasno spolzka vse do bogatega kraškega gozda pred Sviščaki.

Danes Snežnik res ni imel obilice snega, je bil pa zato poseben zaradi zasneženih in poledenelih dreves. Nekateri borovci pa so ostali zeleni 

in tako je nastala enkratna panorama belega in zelenega.

Verjetno bova Snežnik še večkrat obiskala, saj je enkraten s svojim razgledom

 in je tudi v zimskih razmerah varno dostopen.

Čaven in Golaki

Izhodišče: parkirišče pred tuneli nad Lokavcem

Čas hoje: 4-5 ur

Za danes sem si izbrala krožno pot : od tunelov nad Lokavcem, do Bavčarjevega doma na Čavnu, nato Kucelj na Čavnu ter nazaj mimo Male gore in po Srednje čavenski poti zopet do tunelov nad Lokavcem.

Torej ena  od številnih poti na Čaven se prične pred skalnatimi tuneli nad vasjo Lokavec po Srednje čavenski poti.

Pot je zelo položna, mehka ,posuta z borovimi iglicami in res paše na tak sobotni od sonca obsijan dan. Po kakšne pol ure hoje se del poti odcepi od Srednje čavenske poti  in  strmeje vzpne proti Bavčarjevi koči na Čavnu.

Po kratkem vzponu se odprejo  prekrasni travniki z pomladanskimi rožami kot so  narcise, avrikelj, petelinčki....ter razgledi nad Vipavsko dolino. Pod vrhom imenovanim Modrasovec na pogorju Čaven  že opazim Bavčarjevo kočo, ki  je lepo obiskana.

Pri koči so številni smerokazi za veliko različnih pešpoti, jaz pa sem nadaljevala pot proti Kuclju na Čavnu. Zopet malo dol in nato kratek vzpon na vrh imenovan Kucelj, kjer je nekaj planincev že uživalo v prekrasnem razgledu po primorskih planotah vse do tržaškega zaliva.

Nazaj sem se vračala po poti za Malo goro in kmalu se je prikazala idilična kočica na Mali gori, ki pa je žal bila zaprta. Če je koča odprta,  planinci lahko tu dobijo čaj.

Pot sem nadaljevala  zopet po razgledni Srednje čavenski poti. Steza se je vila ob steni Čavna, ponekod vklesana v steno, na enem predelu tudi varovana z jeklenicami.

Opazila sem plaz nad Lokavcem.

Nato je sledilo celo nekaj grobih melišč, apnenčasti skladi dajejo občutek kot da sem visoko v naših Alpah, čeprav se gibljem od 900 do 1200 m.

Gozdna steza je potekala skoraj zopet brez vzponov in spustov , mimo  prekrasnega  osamelega balvana ali kako naj mu rečem.

Po treh urah in pol sem se vrnila do avta in nato nadaljevala izlet do Male Lazne.  Vožnja po atraktivni avtomobilski cesti skozi nekaj skalnatih tunelov je hitro minila do Predmeje, od tu dalje pa proti vasi Lokve.

Na  poti med Predmejo in Lokvami  se sredi Trnovskega gozda nenadoma odpre velika jasa  imenovana Mala Lazna. Na koncu jase med bukovimi in smrekovimi gozdovi se skriva  koča v kateri ti ponudijo dobro domačo hrano. Tako okusnih palačink kot jih je tu pripravila oskrbnica koče, že dolgo nisem jedla.

Z jase vodijo številne poti,  med njimi v Veliko ledeno jamo, Mali Goljak, Mrzovec....Oskrbnik koče nam še pove, da je poleti tu polno italijanskih gostov, pozimi pa ogromno snega, ki je tudi v tej zimi 2010 skopnel šele pred kratkim, tako da je Velika ledena jama v mesecu maju še zaprta.

Z Male Lazne vodi ena pot do Iztokovega zavetišča pod Golaki, zopet idilična lesena koča z dobro hrano in prijaznimi oskrbniki.

Od koče do vrha Golakov je 40 minut hoje po gozdu, v katerem je polno skal. Skale so celo združene  v nekakšno zanimivo skalnato podlago, opazila sem tudi nekaj škrapelj.

Z vrha Golakov je čudovit razgled na Julijce na eni strani ter Notranjsko z njenimi planotami na drugi strani.