Peca in Olševa

Pot: Črna,  Pikovo,  Peca (Kordeževa glava),  Knipsovo sedlo, koča Pri Kumru,  Olševa,  Zg. Sleme

Višinska razlika: okoli 1500 m

Razmere: oblačno in hladno, vetrovno na vrhovih

Čas: okoli 10 ur

Iz Črne zavije cesta do vasice in nato pešpot strmo navzgor do koče na Pikovem, 

ki je tokrat samevala.

V iskanju bližnjic iz Pikovega proti Peci sva jo ubrala kar naravnost in izkazalo se je, 

da ni najbližje. Bolje se je držati ene od dveh markiranih poti s Pikovega proti Peci. 

Sledil je vzpon po plezalni poti na vrh Kordeževe glave - 2125 m.

Na vrhu je bilo veliko ljudi, kot se zadnja leta za soboto spodobi.

Razgledi niso bili jasni zato pa je pogled na gmoto oblakov dal elana nogam, da so stopale hitreje.

Pogled na staro kasarno vedno obudi kakšen prijeten spomin na čase, 

ko je bila naša država še mnogo večja.

Vrh Olševe je v popoldanskem času že sameval.

Vedno se razveseliva pogleda na Visoko peč, kadar sestopava z Olševe na to stran.

Pa še pogled nazaj na Olševo in prehojeno pot.

Ovce so uživale na vrhovih.

Sledil je sestop z grebena Olševe na Zg. Sleme. 

Tukaj je bil pred leti vetrolom, vendar je pot sedaj očiščena. 

Le nekaj novih strmih vlak, ki kazijo lepo brežino,  je narejenih na novo. 

Del koroške transvezale je bil tako zaključen.

______________________________

Olševa

Pot:  Sv.Ana nad dolino Koprivne,  Zadnji Travnik,  Olševa, Visoka peč,  Gladki vrh,  Sv Jakob,  dolina Koprivne,  Sv Ana

Čas: okoli 10 ur

Višinska razlika: okoli 1200 m 

Tokrat na Olševo malo drugače, s koroške strani in sicer od cerkvice sv.Ane, 

ki je razgledna točka na griču nad dolino Koprivne. 

Za začetek sva korakala kar po cesti do bivše domačije Rep, ki pa je sedaj preurejena v lično hišico.

Koroška transverzala nato zavije na kolovoze. 

Poti občasno ni, ker so tu bili obsežni vetrolomi in so poti še vedno v sanaciji.

Mimo lovske koče Forštnerica navzgor, kjer pa na Planinski kopi zavijeva desno na lovslo stezico 

in odkrijeva nov pristop na vrh Olševe.

Lična stezica naju pelje še kar desno.

Nato pa zavije naravnost gor proti vrhu Govce (Olševe). 

Povzpeti se morava preko nekaj strmih snežišč, 

ki so sicer že ojužena, vendar občasno pregloboka.

Počasi se sprijazniš, da se pogrezneš tudi preko kolen.

In ne da se jim ognit ne levo ne desno. Gre pa še vedno le navzgor.

Ko imava vgrezanja po snegu že dovolj, se končno le prikaže vrh. Izstopiva točno na vrhu Govce - stezica je dobro zakrita običajnim očem, kar je zelo dobro.

Na vrhu Govce - 1929 m pa je sončno in toplo, vendar hitiva dalje.

Pogled nazaj proti Peci in na že prehojeno pot in obsežne čistine, ki so posledica vetrolomov.

Na vrhu še pogled proti Raduhi...

...in še proti našim Alpam, kjer kraljuje sneg...

...tu pa čudovita pomlad.

Sedaj pa dalje po lepem grebenu Visoka peč 1849 m, Gladki vrh  - 1850 m. 

Pod Lepim vrhom se spustiva navzdol in najdeva primerno vlako za nazaj na koroško stran.

Vmes pa še izvir z vodo, ki odžeja suha grla. Uh kako paše!

Po kolovozu nadaljujeva do kmetije Mežnar in čedne cerkvice sv, Jakob.

Priznati je treba, da so jo lepo in skrbno obnovili.

Na karti iščeva pristop nazaj na izhodišče in ga seveda najdeva in ko imava triurnega pešačenja po kolovozih in cestah že ravno dovolj, zaokroživa najino pot zopet pri domačiji Rep. 

Če mi ne bi sodobna igračka risanja gps poti nagajala in vmes crkovala, 

bi mi  narisala lepo krožno pot, s kakšnimi 1700 m višinskimi metri in okoli 30 km poti.

________________________

Uršlja gora ter Smrekovec

 Pot: Jazbinski potok, Naravske ledine, Uršlja gora, Sleme, Smrekovec

Čas: okoli 6 - 7 ur.

Višinska razlika: okoli 1000 m

 Od zaselka Žerjav v Mežiški dolini sva zavila ob Jazbinskem potoku navzgor. 

Ozka dolina je res prijetno slikovita s svojimi ravnicami, hišicami in čebelnjaki. 

Kmalu sva zapustila ozko cesto ter se napotila po strmem kolovozu 

ter nato po mehki gozdni stezi do koče na Naravskih ledinah.

Nekaj lepih šopkov narcis se je bohotilo na velikem travniku pod kočo. 

Ali so prinešene ali avtohtone? Kdo bi vedel.

Na vrhu Uršlje gore - 1699 m pa je vedno lepo - pogled proti Šaleški dolini.

 Sledil je spust do Križana in po cesti do Slemena nato pa spet prijetno rahlo navzgor in počez mimo Kozamurškega vrha, Osekanega vrha ter Stalnetovega vrha.

 Pot je prelepa, mehka, posuta z iglicami.

 Ob poti se visoko vzpenjajo mogočne stare bukve. 

Občutek je kot bi hodil po starodavnem drevoredu.

 Sledil je spust do Koroške Kramarice ter vzpon mimo koče do vrha Smrekovca.

 Na vrhu Smrekovca - 1577 m ...

 ... ter prelepi pogled na še vedno zasneženo Ojstrico.

Kako lepo da naju je pod kočo čakal avto, da nama ni bilo treba po dolgi cesti še peš v dolino.

_____________________

Obel kamen

Pot: vasica sv.Duh, Potočka zijalka, Obel kamen, in nazaj do sedla sv.Duh, kmetija Strevc
Čas: 7 ur
Razmere: mešane, ponekod trdo in ledeno, na vrhovih južno in ponekod brez snega

Ob takih raznolikih zimskih razmerah ne moreš predvideti kaj te čaka na poti.
 Od domačije Rogar do Potočke zijavke je bilo povečini ledeno s krajšimi kopnimi odseki.
Pred sabo sva gledala sledove derez in tuhtala ali naj jih tudi midva nadeneva. 

Potočka zijavka tokrat ni bila okrašena z ledenimi svečami, ki so običajne v normalnih zimah.
Nisva se ustavljala ob njej, saj sva vedela, da se bova vračala po isti poti.
Malo višje pa sva si vendarle nadela dereze, ker je postalo nevarno na trdem in poledenelem terenu.

Kmalu sva dosegla tisto višino, ki naju je obogatila z lepim razgledom daleč naokoli.

Obel kamen -  1911 m ...

...in pogled na drugo, avstrijsko stran.

Z Oblega kamna sva zavila po grebenu proti Govci - vrhu Olševe 

in občudovala razgibano pokrajino krog in krog. 

Lepo so se videli tudi Julijci z našim najvišjim vrhom.

Dolina je ostajala vseskozi rahlo zamegljena, le Savinja se je bleščala v dopoldanskem soncu.

Malo pred vrhom Govce sva se obrnila nazaj in se po grebenu  zopet vračala proti Oblemu kamnu.

Ugotovila sva namreč, da bi prišla v časovno stisko in bi naju ujela tema, če bi nadaljevala. 

Tega pa nama ni več treba (ali modrost pride z leti 😄 ).

Ob sestopu je bil sneg povečini južen; 

so pa bile ponekod zahrbtne ledene drsalnice na katere sva morala biti dovolj pozorna. 

Sestop po flikah snega se je zdel boljši kot po običajni poti.

Pa sva spet pri Potočki zijavki odkoder je res spektakularen pogled na savinjske vršace. 

Od leve na desno so postrojene Ojstrica, Babe, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora

 in Rinke s Skuto v ozadju.

Naenkrat pa se je nama zdela pot prekratka za tak čudovit dan 

pa sva si jo malo podaljšala proti avstrijskemu Sv.Lenartu. 

Še v lanskem poletju so tu ležala podrta drevesa in je pot bila neprehodna, 

pa sva želela preverit kakšno je stanje letos.

Z zadovoljstvom sva videla, da je zdaj vse očiščeno in je pot znova prehodna kot se spodobi.

 Zato sva  se takoj napotila nazaj na našo stran mejne črte. 

Naenkrat sva bila pri domačiji Strevc od koder sva opazovala Potočko zijavko 

in vhode v nekatere druge kraške jame. 

Tudi te bo potrebno v bližnji prihodnosti načrtno obiskati. 

In še statistika poti: 

_____________________________________