Križevnik

Pot: planina Ravni, Dolge trate, Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik, Polška planina, planina Ravni 

V deževnem večeru sva se pripeljala visoko v gozd med sveže ozelenele macesne in se odpravila spat.

Prebudila sva se v toplem svežem jutru in dan se je začel zelo prijetno s pogledom na jutranjo zarjo, 

ki je obetala lep dan..

Ko se povzpneš s planine Ravni na Dolge trate, se pričnejo prelepi razgledi. 

Na gornji slikici je zajet pogled na Planjavo, Vršiče in Vežico z desne proti levi.

Pogled na Veliko planino preko soteske Lučke Bele je tudi vedno vreden kratkega postanka.

Naredila sva krog okoli Velikega vrha ter se nato iz smeri Moličke peči povzpela na vrh. 

Eno samo snežišče je še vztrajalo na tej strani.

Veliki vrh (2100 m).

Od tu se odpre pogled na sosednji Ojstrico ter Planjavo.

Nato dalje na Veliko zelenico (2114 m).

Z Velike Zelenice naju čaka sestop po grebenu navzdol in dalje po poti proti Križevniku.

Mimogrede še pokukava čez greben na severno stran, da preveriva kaj se dogaja na Robanovi planini.

Na zgornji sliki je pogled nazaj na Veliki vrh in Veliko Zelenico preko Poljskih devic, ki so v ospredju.

Pred nama se že dviga Križevnik.(1910 m).

Z vrha Križevnika je čudovit pogled na naše Savinjske Alpe. 

Krofička ter Ojstrica z desne spredaj ter Rinke v ozadju. 

Čisto levo pa Velika .Zelenica in Veliki vrh ter greben Poljskih devic.

Še dolgo po malici posedava na vrhu Križevnika, ker je tudi tokrat samo najin se ne mudi nazaj v vročo dolino.

Opazujeva zahodni greben Raduhe in iščeva znane prehode med ruševjem. 

Sledil je sestop na Polško planino...

...ter povratek nazaj na planino Ravni. 

V tem času, ko je tukaj zgodnjepomladno vzdušje, je narava bujno zelena. 

Oko se prav spočije na sveže zelenih macesnih in sveže zelenem podrastju.

Na tej lepi krožni poti sva kljub soboti srečala le nekaj pohodnikov. Planinci te poti pogosteje obiščejo jeseni, ko se tu zlatijo macesni. V tem pomladnem času pa pot ni bila zlata ampak čudovito zelena. 

Pot ni dolga, nabralo se je je za dobrih10 km in premaganih je bilo 800 višinskih metrov.

_____________________

Vivodnik

Pot: cesta na Menino pod planino Travnik, Vivodnik, Špic.

 koča na Menini planini in čez Dolge trate nazaj

 

Višinska razlika: okoli 400 m

Razmere v naših hribih so postale negodne tudi za turno smuko. 

Po močni otoplitvi in močnih vetrovih je težko najti predele, kjer je še možno smučati. 

Kljub temu sva se odločila preveriti stanje na Menini.

Na severnem pobočju Menine se zvezni sneg prične šele nad 1200 m. 

Na gornji sliki je pogled v Savinjsko dolino in na Golte, kjer se že nabirajo megle.

Na planjavah Menine je še dovolj snega, 

proti vrhu Vivodnika (1508 m) pa ga v gozdu že zmanjkuje.

S stolpa sva ocenila razmere v Savinjskih Alpah glede pokritosti s snegom.

Približan posnetek Ojstrice in Velikega vrha je pokazal veliko rjavih reber na pobočjih,

 na vrhovih pa je vse ledeno in trdo. To se ve.

Po pomrznjenem pobočju sva se spustila mimo koče, nato pa se povzpela še na Špic (1499 m).

Tokrat sva smuči odnesla na vrh Špica po kopnem južnim grebenom.

Od tu je najlepši pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na gornji sliki je prepihana  Lepenatka spredaj  ter Križevnik, Velika zelenica,

 Veliki vrh, Ojstrica ter Babe z desne proti levi.

Sledijo Rinke, Skuta, Grintavec ter v ozadju Kočna z desne proti levi.

Sledi priprava smuči za spust. Ko je toplo in brez vetra je vse lepo in prav. 

Če pa je vetrovno in mrzlo pa ni volje za fotografiranje.

Po spustu sva se kar dolgo zadržala pri koči, kjer sva opazovala planince, 

ki so prihajali in odhajali na vse strani. Med njimi je bil še en turni smučar, 

s katerim sva izmenjala informacije o snežnih razmerah v naših gorah. 

Skupaj smo ugotovili, da do novih obilnejših snežnih padavin kvalitetna turna smuka odpade!.

Še zadnji pogled na planjavo pred kočo...

... v iskanju zveznega snega  malo mimo dreves...

...ko pa naletiš na skalno oviro prekrito z rahlim snegom se zgodi nenačrtovan pristanek.

Še en pogled proti soncu in nato po zasneženi cesti navzdol vse do avta..

Zaključila sva, da bo to najina zadnja turna smuka v tej zimi, če ne bo zapadlo še kaj snega. 

Ugotovila sva tudi, da je tale možnost smuke od planine Ravni do Vivodnika prav prijetna 

kadar je dovolj snega.

Kljub skromnim snežnim razmeram sva iztisnila za dobrih 9 km poti in presmučala 300 m višinske razlike. Navajena sva na več ampak tokrat nam je bilo dano le toliko. 

Hvaležna sva tudi za ta lep dan.

________________

 

Veliki Travnik

Pot: vas Planina, sedlo Hlipovec, koča na Velikem Travniku, Turnovka ter smuka nazaj do izhodišča

Prejeli smo novo pošiljko snega. 

Na vrhovih in severnih straneh je bil sneg odpihan zaradi močnega vetra, 

na najini smučarski trasi pa ga je ostalo dovolj.

Zgoraj na sliki so prikazane snežne razmere na sedlu Hlipovec pod Komnom.

Vmesni lepi pogled na Uršljo goro, ki je menda dobila 30 cm novega snega, sva zvedela.

Po postanku ob koči na Velikem Travniku je sledil še vzpon na Turnovko ( 1637 m)

 in tu sva srečala Milana, s katerim se pogosto srečujeva na zimskih vzponih. 

Izmenjali smo si vse novice s planinskega sveta ter tudi ostale,

 našli skupne ideje kam bomo letos še šli, ugotovili da je bilo tole srečanje zelo prijetno 

in se nato odpravili dalje, vsak v svojo smer.

Naju je čakal lep spust po nedotaknjeni belini navzdol. Juhuhu.

Na koncu še najin podpis in...

...nabralo se je za kakšnih 600 višinskih metrov smučanja in 14 km poti.

Popoln dan; nič mu ni manjkalo!

____________

Raduha

 Pot:  izpod Konjskega vrha mimo lovske koče in planine Cirkovnica do Loke na vrh ter nazaj.

Višinska razlika: okoli 1100 m

Zadnji dan v letu 2021 nam je ustregel s čudovitim nebeško modrim dnevom, 

sicer malce pretoplo in preveč južno za turne smuči ampak lepo toplo za pohod na bližnji dvatisočak.

Pogled v dolino na zgornji sliki. in pogled proti vrhu na spodnji sliki.

Gaz je bila narejena že pred nama, toda bila je malce čudno speljana, 

pogosto kar naravnost navzgor med pokritimi borovci,

 zato je nudila ogromna ugrezanja do riti in še dlje...

Posledično sva se kar namučila, da sva prišla na vrh Raduhe (2062 m).

Ampak razgledi v tem sončno sijočem dnevu so bili izredni.

Najprej seveda pogled na Julijce in našega očaka.

Sledi lepi greben Košute, zgoraj.

Približana Ojstrica ter Mrzla gora spredaj desno.

...ter še Obir malce proti severu.

Olševa v ospredju in še vse drugo kar si le oko zaželi.

Vrh Raduhe je bil spihan, sneg močno južen tako da ja bila prava odločitev, da so smuči ostale doma.

Tako sedaj pa nazaj mimo koče na Loki, kjer se je že kar nekaj ljudi martinčkalo, 

ampak ni bilo gneče za čudo. 

Nabiranje D vitamina pod toplim soncem sredi zime prav lepo ugreje dušo in telo. 

Pa čeprav greš nato nazaj v dolino med ljudi, kjer pogosto mrak prekriva narode in tema njihove misli.

_______________