Predbožično jadranje 2012

Jadranje: Červar - Vrsar - Molat - Premuda - Bunarina - Červar.

Čas: 4. - 8. 12. 2012

Jadrnica: Sir Francis

Dvanajst jadrnic je letos štartalo ispred Vrsarja na XXV.- em, jubilejnem Predbožičnem jadranju.
V torek ob poldesetih zvečer smo v burji po deževnem dnevu obrnili barke v kurz mimo zahodne Istre pa čez Kvarner. Cilj prve etape je bila Proversa Mala na Kornatih, z rezervnimi vmesnimi cilji, ki bodo prišli v poštev, če ne bo dovolj vetra za dosego cilja v rezerviranem času.

Jutro nas je kot po navadi pričakalo nekje v Kvarnerju.
Burje je bilo še dovolj, da smo z genakerjem dobro napredovali.

Na zimskem morju so jutra po prebedeni ali napol dremajoči noči sicer vedno hladna, a lepota morskih pejsažev nam odtehta od mraza otrpla lica in vlago v hladnih oblačilih.



Porajajoči dan prinaša novo energijo v premraženo posadko.

Energijo pa daje tudi topla pijača in okrepčilna hrana.

Ko se veter obrne ali spremeni kurz, uporabimo tangun. Tako je bilo tudi tokrat.

In naše jadro nas je dolgo lepo vleklo.

Všeč nam je bilo, da smo lahko nevihte in nastajajoče pijavice gledali iz primerne razdalje.

 Proti Srakanam pa je bilo še vedno vzpodbudno jasno, kar nas je res od srca veselilo.

Koncentracija krmarja in posadke ni popuščala kljub občasnim motnjam.

 Vetra pa je bilo vseeno premalo, da bi dosegli Kornate, zato smo prvo etapo skrajšali do Molata, kjer smo prenočili. Žal mi je bilo, da spet nisem mogel obiskati Vida v Šipnati.

Zjutraj smo se zbudili vsi 'spočiti' od celonočnega guganja in drgnjenja bark v nemirni luki, a zadovoljni, da se nam obeta še en lep dan.

Počakali smo le še toliko, da se je vsaj malo zbudil tudi veter, nato pa smo štartali proti Premudi.

Ogled štartne linije je pokazal, da bo potrebno že takoj na startu uporabiti spinaker.

In res smo v komaj zaznavnem rahlem vzhodniku in jugu razpeli vsa razpoložljiva jadra.

Pihalo pa ni vsem enako in ker je bilo vetra premalo, so se na isto sapico nekateri hoteli peljati kar v dvoje.  :-)

Sčasoma pa smo se kljub temu malo razpršili v lovu na 'svoj' vetrič.

Tudi naš spinaker je našel solidno oporo in nas počasi vlekel proti cilju.

Vedno imam dober občutek dokler lahko komu fotografiram med regatami tudi sprednjo stran jadrnice.

Kasneje je bilo burje dovolj, da smo lahko pospravili velika jadra in zorcali do Premude.

Kmalu smo bili spet varno privezani v zavetju majhnega mandrača v Krialu na Premudi.

Večje barke pa so se vezale zunaj mandrača na notranjo stran trajektnega pomola ali pa so sidrale na varnem sidrišču na jugovzhodni strani.

Lokalna ribiča pa sta medtem šla ob grebene lovit za večerjo.

Koliko sta ulovila, nisem uspel preverit.

Proti severozahodu je burja uspešno razpihala oblake, kar mi je nedvomno kazalo na to, da nas grozeča nevihta ne bo dosegla.

Še zadnji popravki na priveznih vrveh in bokobranih, nato pa spet v 'lajf',

druženje z jadralskimi prijatelji s sosednjih bark ali na pohod po otoku.

Kar pač komu trenutno paše.

Posadke so ob koncu napornih jadralskih etap vedno dehidrirane in vsak zase ve, kako se tej preteči nevarnosti upreti. Zvečer pa smo se vsi zbrali pri Celestinu, kjer smo se še dodatno okrepčali z dobrotami izpod peke. Sledil je še krajši praznični in kulturni program z ognjemetom, po katerem smo mnogi uživali v jadralskih modrovanjih do zgodnjih jutranjih ur.

Petkovo jutro je kljub oblačnemu pokrovu, ki je zakrival večino nebesnega svoda, bilo okrašeno s toplimi sončnimi barvami.

Počasi se je prebujala Premuda,

počasi smo se prebujali tudi mi in se psihično in fizično sestavljali za nov jadralski dan.

Jutranja toaleta z obvezno kavico je bila opravljena že pred sončnim vzhodom,

zato sem poskušal zajeti v srce čimveč lepih pejsažev porajajočega se dneva,

kajti večkrat pozimi pridejo tudi turobni dnevi,

ko moraš živeti le od spominov,

ki jih imaš ali pa nimaš nabrane na zalogo.

Takrat pridejo prav tudi lepe fotografije, ki mi med drugim vedno znova

obudijo asociacije na lepe dneve na morju,

na male mandrače in porte lepe naše obale,

na vse prijazne domačine na jadranskih otokih,

na vsa druženja z jadralskimi prijatelji v lukah in krčmah ob obalah.

Kmalu pa je bil spet čas za akcijo.

Zadnja etapa do rta Kamenjak, oziroma do svetilnika Porer.

Naša jadra so takoj napeli svetli sončni žarki in solidna burja z desnega boka.

Vedno rad gledam lepe jadrnice.

Tudi takrat, ko nam odvzamejo veter in nas prehitijo, kot je to storila La Sar.

Kmalu smo jo gledali v krmo. In tako vse do cilja.

Za našo krmo pa je ostal Susak in nekaj drugih jadrnic.

Spet smo jadrali z genakerjem.

Nevihta pred nami se je pravočasno končala in nam podarila lepo dobrodošlico z mavrico.

Molče smo jo opazovali zatopljeni vsak v svoje misli...

__________

Do večera smo vsi prejadrali Kvarner in uspešno zaključili naše skupno jadranje v Bunarini pri Puli.

____________

V soboto pa smo se zgodaj odpravili domov v Červar - Porat.

V močni tramontani, ki nam je pihala v kljun do 38 vozlov, smo se ves dan vozili mimo mrzle in do obale zasnežene Istre.

Prav oddahnili smo se, ko smo se še pred mrakom varno privezali v domači marini. Malo za nami sta se privezali tudi Vesna in Black Magic, s katerima smo se letos udeležili jadranja červarski jadralci.



Jabuka 2012

Zgodila se je deseta, jubilejna regata; Jabuka 2012.

Kljub nepredvidenim zapletom mi je tudi letos uspela udeležba.

Pred štartom je bilo v Vodički luki zelo živahno. Vkrcavanje posadk, še zadnji pregled jader in opreme, nato pa štart: četrtek 15. november ob 22 uri in 30 minut.

Pihala je burja, zato smo lahko takoj po startu razpeli genaker in hitro potegnili do Komorice, kjer smo se usmerili proti Jabuki. Valov je bilo veliko, burje pa med 20 in 23 vozli v krmo, zato se nismo mučili z genakerjem. V poštev bi mogoče prišel manjši spinaker, ki pa ga nismo imeli.

Noč je minila brez kakšnih posebnosti, če odštejem močan, trenuten sunek severozahodnega vetra, ki nam je zelo učinkovito navil genovo okoli sprednje pripone. Reševanje nam je popestrilo plovbo za dobre pol ure in pognalo zastalo hladno kri spet po žilah. 

Potem pa je v nastajaočem jutru začela 'vzhajati' končno tudi Jabuka, ...

... ki je rasla in rasla, dokler nismo zapeljali v njeno zavetrino, kjer smo se za trenutek skoraj ustavili in tako dali priložnost dežurni posadki regatnega odbora, da zapluje okoli nas in nas poslika za svoje potrebe.

Nato smo začeli orcati proti Kornatom in izmenično počivati in dremati. Eni na palubi, drugi pa pod njo v zavetju pred še vedno močno burjo. Tudi skuhali bi si kaj, oziroma pogreli pripravljeno sarmo, če bi imeli kakšnega bolj kaskaderskega kuharja. Pa ni bilo prostovoljca.

Jabuka pa je počasi izginjala z istim tempom, kot se je zjutraj porajala.

Tudi svetli del dneva se je počasi prevešal v večer.

Nekje spredaj smo slutili obrise Žirja in Kornatov. Postajalo nam je jasno, da jih pred temo verjetno ne bomo dosegli.

 Morje okrog nas se je navidezno umirjalo. Burja je padla na 14 do 17 vozlov in lahko smo jadrali s polnimi jadri.

Tu pa tam pa je vseeno prišel kakšen večji val, ki je zmotil naše osebne meditacije.

Eden od valov je dobesedno prekril palubo in nas zmočil od glave do pet. Brrrrrrrr....

Takrat se je pojavila misel na temo: Kaj mi je res tega treba? Ni dovolj poletna uživancija na morju?

Toda prelivanje mavričnih barv zahajajočega sonca mi vedno znova vrne pravi odnos do vseh doživetij na morju: Morje daje mnogo več kot pa jemlje.

Vsak je bil zatopljen v svojih mislih, ko se je sonce poslavljalo.

 Tudi otok Žirje smo že videli. Jasno je bilo, da bomo tja prijadrali že v temi.

Tam zadaj v daljavi smo videli nekaj zaostalih jadrnic. Ti zelo verjetno ne bodo ogražali naše dobre ubrstitve.

Morje za nami je postajalo vedno bolj skrivnostnih barv.

Pred nastopom teme je postalo svinčene barve, mi pa smo imeli do cilja še dobrih 10 milj.

Do Vodic smo prispeli po slabih dvaindvajsetih urah jadranja.

V soboto zjutraj smo se vrstili pred vrati pisarne regatnega odbora in pregledovali rezultate. Lej ga lej; če že nismo zmagali, smo pa vseeno spet občinski prvaki!

Jutranja kavica, tuširanje v marini in cel sobotni dan nas je ločil od zaključne večerje in podelitve nagrad na katero smo prišli popolnoma spočiti.

Imeli smo dovolj časa, da smo pogledali, kaj je v Vodicah novega.

Tudi naše barke smo imeli čas očediti in posušiti mokro obleko.

Fešta na rivi, ki je združila praznovanje ob jubilejni Jabuki in osvoboditvi generala Gotovine, je trajala vse do zgodnjih ur nedeljskega jutra.

"Time je rat završen!", je izjavil spet svoboden general, mi pa vemo, da se je vojna za nas, male ljudi,  pravzaprav šele dobro začela ...