Pot po Golteh

 

Pot: Žekovec, Goličnik, Kortner, Stari stani, Isteje, Boskovec, Janezov bivak, Mozirska koča ter nazaj po označeni poti v Žekovec

Tokrat sva se na Golte podala iz Žekovca  pa mimo Goličnikove domačije. 

Ob strmi poti naju je pričakalo še nekaj žarečih macesnov.

Pred hotelom na Golteh je še nekaj poti in cest v pripravi na zimsko sezono. 

Nova sedežnica na Smrekovec pa je že postavljena.

Na vrhu Smrekovca  pa je gradbeno mravljišče, saj je nova sedežnica do Starih stanov še v gradnji.

V nasprotju z gradbiščem pa je pogled na zasnežene vrhove že zimsko privlačen.

Proti vrhu Boskovca sva šla preko Istej. Boskovec (1588 m) pa je še vedno brez razgleda, 

ker še vedno ni nadomestila za porušen razgledni stolp. 

Mozirska koča pa je po požaru lepo obnovljena, vendar je spet brez oskrbnika. 

Upava, da se kmalu najde, saj večini tukajšnjih obiskovalcev prija kakšna malica in okrepčilo.

Pogled v dolino ni bil zelo navdihujoč zaradi oblakov in megle.

Na Golteh se vedno lahko najde zanimiva pot. 

Po grapah gor in dol ter sem ter tja sva tokrat prehodila okoli 17 km ter nabrala 1250 višinskih metrov.

_________________

Vivodnik

 

Pot: Gornji grad, pot čez Borovnico, koča na Menini planini, Vivodnik, pot čez Šemprimožnika, Gornji grad

V sobotnem jutru so padavine prenehale in naredil se je jasen dan. Na okoli 1000 m višine je prvi sneg že pobelil travnike, proti vrhu Menine planine pa je bilo okoli 10 cm snega.

S stolpa na vrhu Vivodnika ( 1508 m) so se prekrasno videle zasnežene Kamniško Savinjske Alpe in med njimi kraljica Ojstrica.

Raduho so malo prekrivale meglice, Peca v ozadju pa se je videla prav zimsko zasnežena.

Na tej velikokrat prehojeni poti po Menini planini je bil tokrat prelep jesensko zimski dan.

Anatolija: Davraz Dagi ( Davraz gora, 2635 m)

Nad mestom Egirdir se dvigajo visoke gore masiva Tauros. 

Gledala sva jih in se odločala katero bi naskočila.  

Našla sva le izhodišče na Davraz Dagi, zato sva se odpravila tja.

Izhodišče za vzpon je v dolini Kayak Merkezi, ki nama je bila takoj všeč. 

Za okoli 900 m višinske razlike sva potrebovala dve uri in pol do vrha. 

Pot proti vrhu je speljana zelo naokrog, zato je trajala malo več kot sva pričakovala 

glede na višinsko razliko vzpona.

Pod pogorjem Davraza je tudi majhno smučarsko središče,

 smučarske proge pa so prav lepe indobro speljane.

Avto sva pustila na višini okoli 1900 m ter se pričela vzpenjati najprej po smučarski progi,

 nato pa le našla neoznačeno stezo za naprej.

Steza ni pogosto obiskana in tudi ni obvezna za vzpon, 

zato se pogosto izgubi in se kasneje spet pojavi.

 

Po strmem vzponu sva prišla na pašnike pod Davrazom. 

 

 Zagledala sva pastirski stan in pokukala v notrajnost, če je kdo doma.

Nikogar ni bilo videti, je pa še vse v funkciji, kot da je lastnik samo malo skočil ven.

 

Pot je nato zavila na širok greben.

Najprej sva prišla do opuščene in uničene radioamaterske točke z antenami in oddajnikom. 

Akumulator je žalostno sameval ob antenskih drogovih in jeklenicah.

Sledil je vrh Davraz Dagi ( 2635 m)

Na vrhu je tudi vpisna knjiga v lepi skrinji. 

Tako sva zvedela, da vrh ne sameva, ampak ga tu in tam le kdo obišče.

 

Zaradi močnega vetra sva se umaknila v zavetrje.

Vmes občudovala tele čedne kupčke rožic, ki pa niso za šlatat,

 imajo namreč polno majhnih bodic(preizkušeno)

Vmes sva še opazilo okostje ovčke, ki je bila očitno žrtev ene od gorskih zveri, 

kot so razodevali ostanki dlak poleg.

Sledil je sestop in pogled nazaj nama je povedal, da je tale Davraz Dagi kar razpotegnjena gora.

Ko sva se vozila nazaj v mesto pa sva zopet opazovala veliko elektrarno. 

Takih kompleksov, kot je ta na sliki, je bilo tri ali štiri.

 Tudi to je nama bilo novo in zanimivo. 

 

_________________

 

 

Erciyes Dagi

Keyseri je veliko industrijsko mesto. 

Vzhodno od njega se pobočja hitro dvigajo in v ozadju se vidi ognjenik Erciyes Dagi 3927 m.

Pobočje ognjenika je obsežno smučarsko središče z lepimi progami 

na višini med 2400 in 2970 m nad morjem.

Pristopno pot za vrh gore nisva preveč iskala, ker so za vsak dan napovedovali popoldanske nevihte. Tako sva mislila, da si pač greva ogledat pobočja ter sama najdeva pot na vrh, 

kar je v tujini najina pogosta praksa. 

Kasneje sva ugotovila, da poti prav na vrh z najvišje točke smučišča ni. 

Če je sploh kak pristop, je možen mogoče le po enem od ostrih grebenov. 

Povsod okrog vrha so namreč krušljive prepadne stene.

 

Hoditi sva pričela kar po enem izmed smučišč, ki je segalo dovolj visoko.Pogled v dolino.

Dosegla sva prvi vrh na 2950 m.

Vzpenjala sva se do 3160 m nato pa sva obrnila, ker so se megle pričele gostiti okoli naju.

 

 

 Na gps aplikaciji se vidi višina kjer sva obrnila. (3180 m)

Na sedlu pod smučiščem je ob cesti nekaj hotelov, nekaj trgovinic ter veliko zajetje vode s pipami za obiskovalce. Voda je tukaj očitno dobra, kajti ljudje so v vrsti čakali da si jo natočijo.

 Tudi midva sva tukaj dopolnila najine vodne zaloge, saj nama je bila ta voda okusna.

V prvotnem planu sva sicer imela željo za vzpon na vrh vulkana toda vreme se je kvarilo in nad višino 2000 m so napovedovali sneg. Zato sva rajši poiskala svoje prenočišče in sicer zopet ob lepem izviru na pobočju ognjenika na višini 2200 m. Danes sva se odpeljala navzdol proti Kapadokiji.

 

 

_________________

Velika Lelija

 

Pot: izhodišče za Veliko Lelijo je s ceste med zaselki  Kalinovik in Čemerno.

Čas:okoli 7 ur

Pot najprej vodi po makadamski cesti in kolovozu nato pa zavije v gozd.

Da Lejla ni pogosto obiskana sva opazila, ko sva občasno trgala pajčevine (čeprav nenamerno) 

in se gostila z malinami ob poti.

Nekje na pol poti sva prispela do travnate ravnice s studencem in zelo visoko travo.

Med travami pa so bila področja borovnic. 

Tudi ta so bila nedotaknjena, zato sva se ob njih rada ustavljala.

Ko sva že mislila, da sva blizu vrha, sva bila le na manjšem travnatem sedlu,

 za katerim je sledil še polurni vzpon na vrh.

Te pol ure je bila pot večinoma skalnata. Za naju prijetna sprememba.

Žal so se tudi tokrat pripodile megle in zakrile večino hribov okoli naju.

Velika Lelija. (2032 m).

Velika Lelija je bil še zadnji dvatisočak, ki sva ga tokrat obiskala v BIH. 

Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 

Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.

Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 

Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.

 

_____________