Peca - Kordeževa glava

Izhodišče: Rudnik v dolini Tople

Čas: okoli 7 ur

Višinska razlika: okoli 1110 m

Tokrat sva se odločila za pot na Peco preko Knipsovega sedla. 

Že dolgo nisem hodila tod, pa sem čisto pozabila, da se pot kar strmo vije navzgor.

Ponekod so bili snežni zameti, zato je bilo dobro, da je nekdo pred nama že naredil stopinje.

Pogled na severno stran Pece je bil precej zamrznjen ampak slikovit, 

saj sva lahko opazovala veliko čredo gamsov, ko so spretno dirjali navzdol.

Nepozabno doživetje!

Bistriška špica, predzadnji vrh grebena Pece v ozadju, je tudi sameval v tem vetrovnem dnevu.

Kordeževa glava je bila že pred nama, na njej pa nikogar.

Kmalu nama je bilo jasno, zakaj ni nikogar na vrhovih Pece. 

Mrzel in  močan veter je tudi naju hitro pregnal nižje, kjer sva bila varna pred ohladitvijo.

S te perspektive je Uršlja gora vedno privlačna za oko.

Na avstrijski strani se je nakazovalo, da bo sonce pregnalo oblake z neba.

Z vrha sva se spustila po običajni poti čez Malo Peco do koče. Ta pot je bila precej shojena in posledično drseča. Obiskala sva še kralja Matjaža, da preveriva, če bo kaj kmalu ukrepal.

Do njegove votline tokrat ni bilo zgaženo, zato je obisk zahteval malo več truda kot običajno.

Votlina je  bila tokrat z ledenim novoletnim okrasjem, Matjaž pa še kar naprej spi.

Nastopil je čas, da se vrneva v dolino.

Spustila sva se navzdol po označeni poti v dolino Tople.

Pot je bila spolzka in mokra. Vije se strmo navzdol po pobočjih Pece. 

Ker so bile markacije večinoma zakrite s snegom, je nama bilo zelo v pomoč, 

da je nekdo že naredil stopinje navzdol. 

Na pobočjih Pece sva pozimi že velikokrat "ustvarjala" svoje lastne variante za sestop, 

tokrat pa nama je bilo to prihranjeno. Zelo dobro, saj se je dan že prevešal proti mraku.

 V mislih sem se že spraševala ali imam kašno svetilko s seboj.

Na poti je veliko podrtega drevja, ki ga je potrebno nekako obhoditi, prelesti ali se skozenj preriniti.

 Pot preči tudi zaledenel potok ali hudournik.

V glavnem talne gimnastike v zimski razmerah na tej poti ne manjka.

Pot pa se zaključi na lepem travniku, med macesni, 

ki so tokrat še obdržali nekaj svoje zlato rumene barve.

Zadovoljna z doživetjem sva zapustila lepo zimsko pokrajino.

___________________________

Raduha

Izhodišče: Kosmačeve Rastke nad vasjo Struge

 Čas: okoli 7 ur
Malo pod kočo na Loki pod Raduho se je pričelo nebo jasniti, Ni lepšega kot je to, da se izviješ iz dolinskih meglic ven na prostost.

 Megle so segale skoraj do koče na Loki.

 Toliko snega je bilo na pobočjih Raduhe. Ravno prav, da so skale bile pokrite s snegom in je bil potreben previden korak, da si hodil med njimi. Tokrat sva prva delala gaz.

 Proti vrhu.

Vrh Raduhe - 2062 m. Razgled je bil veličasten, od Kamniško Savinjskih Alp do Triglava.

V ozadju se vidi kipenje nad hladilnikom šoštanjske TEŠ 6.

 Peca je tudi snežena.

Špiček ki štri ven iz megle je Rogatec.

 In še zadnji utrinki meglenega morja preden se potopiva vanj.

Dovška baba

Pot: vas Dovje - Dovška baba in nazaj malo po svoje

Čas: okoli 7 ur

S Karavank je pogled na Julijce prekrasen. Triglav je bil zavit v meglice.

Dovška baba - 1891 m in Kepa sta zadnja višja vrhova v Karavankah.

 Pot z Dovjega poteka res strmo navzgor do planine Dovška Rožca.

Na južni strani so pašniki, na severni strani pa značilno prepadni predeli.

Zadaj je Kepa, zadnji dvatisočak v Karavankah.

Sedaj pa navzdol. Pot se je zdela preveč enostavna, pogledala sva na karto, 

našla črtkano varianto levo proti Kepi in sva se spustila povprek po brezpotju v čudovit hudourniški potoček. Take poti se pogosto končajo s prekrasnimi skritimi kotički naše dežele. 

Vedno sva nagrajena s prekrasnimi pogledi, pogosto pa tudi z gorniškimi izzivi in nato dolgim pešačenjem po cesti nazaj do izhodišča. To zadnje nama je bilo tokrat prihranjeno.

Bavški Grintovec

Pot: izvir Soče - planina Zapotok - Bavški Grintovec in nazaj
Čas: okoli 10 - 12 ur
Bavški Grintavec - 2347 m nima lahkih dostopov, poleg tega pa je tudi vsak vzpon nanj označen za okoli 6 ur.

Takoj na izhodišču naju je presenetila tabla, da je pot tik pod vrhom zaprta zaradi podora. 

Kaj naj sedaj, nič..., greva po planu dalje, če sva že tu.

Jutro je bilo krasno, opazovala sva že skale nad samotno planino Zapotok...

...prečila veliko snežišče. Pot se je nadaljevala strmo gor, nato po izpostavljenem grebenu dalje...do velikega podora. Ta podor je kakšnih 15 minut pod vrhom.

Na zgornji sliki ne izgleda nič posebnega, toda je. Je izredno strm in skale nad njim visijo na ničemer, pot pa se nadaljuje ravno po teh skalah dalje. Ni nama bilo všeč in sva se obrnila nazaj, tudi to je včasih potrebno.

Sestop je potekal po isti poti, nazaj na idilično planino Zapotok.

Pogled navzdol s planine in na prelaz Vršič .

Pogled nazaj na Bavški Grintavec ter sedlo Planja,  hm še enkrat bo treba nanj, tokrat z druge strani.

Krnička gora

Izhodišče: dolina Belske kočne v Avstriji

Čas: 12 ur

Razmere: neoznačena smer in brezpotje, sicer pa vroče in lepo samotno.

 Avto sva pustila takoj za odcepom za Belsko kočno, (čez Pavličevo sedlo navzdol v Avstrijo 

in skoraj na dnu doline je odcep levo za dolino Belske kočne). 

Ker je bil pač tam znak, da je dalje prepovedano za ves promet,  sva vzela pot pod noge in posledica tega je bilo enourno pešačenje po cesti do začetka planinske poti.

 Začetek poti je bil obetaven, poletno jutro je bilo že toplo, 

sledila sva markacijam na avstrijski strani za Savinjsko sedlo in iskala potko, 

ki naj bi zavila levo proti ostenju Krničke in Mrzle  gore.

Seveda sva navidezno potko našla, takoj levo za malim studencem je. 

Sedaj je bilo potrebno strmo navzgor med ruševjem in ostalimi pritiklinami takšnega sveta. 

Med balvani sva poiskala vstop v osamelo krnico pod Krničko goro. 

Sliši se enostavno, samo ni ravno tako, ker dobro vidne poti pač tu ni, 

le redki kamjiti možici označujejo smer pristopa.

Pri opisu poti sva prebrala, da vodijo na goro tri grape, pač izbereš eno in greš na vrh.

Tako lepo enostavno. Vstopila sva v prvo grapo, se trudila ob njej, 

Na karkoli si stopil si zdrsnil po melišču nazaj, v rokah pa ti je tudi ostal skoraj vsak oprimek. 

Ni nama bila všeč, zato sva se vrnila in izbrala drugo grapo za na vrh. 

Na sliki spodaj je prva grapa z leve strani, ki je zelo strma, krušljiva ob robu in polna zdrsljivega grušča v sredini. Ne priporočam je.

Po melišču ob levem robu krnice sva poiskala vstop v drugo grapo. 

Iz samega veselja, da je bila druga grapa malo bolj užitna, sva nadaljevala do njenega vrha in ugotovila, da sva na levi strani grebena Krničke gore.

Na vrhu druge grape so se ponujali čudoviti pogledi na Matkovo kopo in njen greben do sem, 

ter lep levi greben Krničke gore.

Spustila sva se nazaj v drugo grapo in nekje na sredini prečkala svet v tretjo grapo, 

kar se je izkazalo za najboljši pristop na vrh. To sva ugotavljala nazaj grede. 

Najbolje je bilo plezati ob robu, sredina grape je gruščnata in preveč nevarna. 

V tretji grapi sva nadaljevala vzpon proti vrhu, svet tam je izgledal približno takšen.

 Pristop je možen kar po grapi gor ali desno po strmih skalnatih skladih. 

Končno sva dosegla vrh Krničke gore - 2064 m. Občutki so bili fenomenalni, razgledi prekrasni.

 Čudovit samoten vrh je to, razgledi so prečudoviti, 

spodaj je pogled proti Latvici nad Matkovim škafom.

 Na vrhu sva ostala kar nekaj časa in še in še bi ostala, vendar naju je malo glodala skrb za sestop navzdol po svetu, kjer ni poti in oznak, kod naj greš.

Vzeti si čas za fotografijo na tem samotnem vrhu, sploh ni potrebno, ker je vsak pogled enkraten in ujeti je treba čimveč utrinjkov na sliko in za srce.

 Treba je bilo iti dol in sestopila sva po grapi in še enkrat pogledala nazaj na značilen 

predvrh Krničke gore.

 Sestop je potekal približno takole po takšnem skalnatem in krušljivem svetu.

 Naredila sva še en majhen obvoz mimo votline, če pogledaš ven iz nje ima obliko očal. 

 Tudi navzdol ni bilo enostavno najti smer sestopa, malo nisi pozoren in si že drugje v drugih skalah, ki nimajo izhoda. Spodaj je pogled na vhod v votlino. 

Končno sva se izvila iz grap, melišča in zatrepa krnice pod Krničko goro, malo še iskala navidezno pot med ruševjem navzdol in sva lepo sestopala po znani stezici ter se precej oddahnila in dobesedno napojila pri rešilnem studenčku na markirani poti.

Uf kako to paše in je fajn.

Ko sva bila zopet na markirani poti, je bilo vse spet enostavno in lepo.

Na kraju naju je sicer še čakalo enourno pešačenje po cesti nazaj do avta ampak kaj bi to, noge so bile itak utrujene ampak še ne toliko, da ne bi za predah skočila  do Arhimedovega vijaka, ki ga poznava iz teorije, sedaj pa sva ga pognala še v praksi! Čudovit in genialen izum!

Občutek ob uspešno končani raziskovalni avanturi je bil prekrasen,
osvojen je bil še zadnji vrh nad Matkovim kotom. Na sliki spodaj so Matkova kopa - levo, današnja in najnižja ter najtežja Krnička gora in Mrzla gora - desno.