Kristalni dnevi

-------------------------

Naše siničke so letos dobile kar tri nove krmilnice in komaj smo dočakali pravo zimo,

da jih lahko končno koristno uporabimo.

Pa se je zima pokazala v čisto nepravi luči: sneg, dež, žled ....

Dežela okovana v led, že nekaj dni ječi pod težo kristalnega bremena.

Ljudje brez cestnih povezav, brez elektrike in brez komunikacije s svetom smo zaskrbljeni,

šokirani ... pogosto nebogljeni.

Drevesa in veje pa padajo. V trušču eno za drugim v nemo tišino. Gozdovi se redčijo, lomijo se močna in šibka drevesa, vse po vrsti. Jelše v dolini so povesile glave,

kot da bi prosile za milost ...

Tudi stare dobre jablane izgubljajo vejo za vejo.

Bodo vse podlegle?

Skladovnice drv so okovane v led. Mrzlo je v srcu in mislih.

Zima se je torej šele začela, čeprav je že februar.

Pomladanskih del bo letos več kot je bilo predvideno.

Do takrat pa bomo vztrajali. Upognjeni, nemočni in negotovi.

Spomladi pa začnemo znova. Pač s tistim, kar nam bo od zime še ostalo.

__________________________

  

Malo nad meglenim morjem

Vsako jutro je lahko drugačno in zato se nikoli ne ve kakšno predstavo bo kdaj prikazalo.

 Kot že tolikokrat do sedaj, sva tudi v današnjem meglenem sobotnem jutru hitela navzdol 

po gozdni stezi z vrha gore Oljke.

Pri kmetiji Jug se je steza izvila iz gozda, megle so se strnile v nižinah in takoj so se prikazali vršaci celotnega masiva gore Oljke med Polzelo in Dobričem.

Takoj za tem pa se je nenapovedano pričela čudovita jutranja predstava prihajajočega dneva.

Obzorje je pričelo rumeneti, dolinske megle pa so se obarvale v vseh odtenkih toplih škrlatnih barv, ki so se prelivale druga v drugo in se dopolnjevale v vseh detajlih jutranje svežine.

Prvi sončni žarki so ožarjali poslopja slikovite kmetije na sedlu in dajali sijaj vsaki travnati bilki posebej.

Bolj se je sonce bleščalo, v lepši predstavi sva lahko uživala.

Ob takem pravljičnem jutru se dan res lahko prijetno prične.

Karkoli se v takšnem dnevu kasneje dogodi, ne more zasenčiti pozitivnosti energijsko polnega jutra.

Steska

Veliko vode je v vseh teh tisočletjih priteklo s Savinjskih alp po strugi naše lepotice Savinje, ki se še vedno bolj ali manj neukročeno vijuga po svojih dolinah vse od slapa Rinke pri vrhu Logarske doline, pa do Zidanega mosta, kjer s svojimi vodami okrepi Savo, ki se tu znatno poveča.

Na nekaterih mestih na svoji poti daje Savinja vtis, da se je le stežka prebila skozi skalnati masiv 

in nadaljevala pot proti jugu.

Eno takšnih mest je tudi Steska, skozi katero je poleg reke vrezana le še ozka asfaltna cesta 

na njenem levem bregu in še ožja steza na njenem desnem bregu,

Tukaj postane živahna Savinja za kakšnih sto metrov bolj lena in napravi nekaj globjih tolmunov, ki so v vročih poletjih zelo osvežilni za mnoge domačine od blizu in daleč, saj se na tukajšnji plaži počutijo vsaj tako dobro kot na morju, če ne še bolje.

Zelenilo v bistri vodi pa je privlačno tudi za ribe in posledično seveda še za ribiče. Za tiste športne, 

ki so organizirani v ribiških družinah in za one druge nešportne, ki si lastijo ribičijo po tisti prastari,

 nepisani pravici, da človek lahko gospodari z živalskim svetom zaradi zvišenega položaja, 

ki ga ima po božji milosti že od pamtiveka.

Naju seveda ni zanimalo ne kopanje, ne ribarjenje, sva pa si kot vedno, med drugim pozorno ogledovala mineralno strukturo obalnega proda, če morebiti ni vmes kakšne dragocenosti za najino zakladnico.

Savinja pa ob velikih deževjih postane nevaren hudournik, ki z veliko močjo odnaša vse, 

kar se preveč približa njenim obalam. 

Takrat je dobro, da jo opazuješ daleč stran z dovolj visoke vzpetine.

Še bolje je, da si takrat doma in čakaš, da se reka umiri in postane spet prijazna lepotica 

s smaragdnimi tulmuni in prosojnimi brzicami.

Jutri bo tako zelo verjetno Savinja že visoka, kajti deževje se še ne bo končalo. 

Narasla bo vse do roba te poti ali pa še višje. Blatna bo in motna. 

Midva pa bova doma ob toplem kaminu čakala, da postane spet gostoljubna in prijazna. 

___________________________

Škrubov potok

Na en lep deževen dan, poln lepih načrtov, ki so ravno zaradi dežja padli v vodo, sva odšla do najine najljubše slaščičarne, da si posladkava turoben dan. Peš. Pa ne ravno po najbližji poti, ki je sicer dolga samo dobrih šest kilometrov, ampak preko Slatin in naprej po obronkih med Šmarskim kotom in Savinjsko dolino. Vse dokler se nisva spustila v nama neznano sotesko, 

ki je vsaj v začetku obetala, da vodi v pravo smer. Pa ni.

  Stezica je prehajala z ene strani potoka na drugi, občasno izginila v strugi, oziroma jo ni bilo najti.

To naju ni motilo, saj sva vajena hoditi tudi po nemogočih poteh, ki pa jih običajno res ne ponavljava.

Iz dveh razlogov. Ali so tako težavne, da je enkrat bilo dovolj ali pa so tako nedefinirane, da jih ni moč ponoviti.

Ta spust je bil sicer enostaven, pa vseeno dvomim da ga bova kdaj ponovila. Ali pač?

Res pa se nama ni nikamor mudilo, zato sva opazila marsikaj zanimivega, 

kar je bilo vredno kratkih postankov.

Ko se je grapa začela odpirat, sva vedela, da bo samotne poti kmalu konec. In tako je tudi bilo.

  Potovala sva več kot tri ure do slaščičarne in dve dobri uri nazaj domov. Zadovoljna, ker je bilo vse tako, kot mora biti, pa naj bo dež ali poletna vročina. Kaj nama mar.

___________________________

Na vzhodu je rdeče

Vremenska napoved je bila megla z dežjem...Zato je bilo potrebno opraviti hiter vzpon in spust - po možnosti še pred dežjem.

Na samem terenu pa ni kazalo tako, ko sem opazovala nebo s pobočja gore Oljke.

Sobotno jutro je zopet presenetilo in pričaralo rdečo-oranžne barve na vzhodni strani. 

Nezasluženo darilo Najvišjega za zgodnje vstajanje in jutranji tek med oblake.

Monodrama z enim in edinim igralcem se je začela. Zame. 

Verjetno res samo zame, kot edinemu gledalcu barvnega spektakla.

V naslednjih minutah je bila vsa dolina zavita v spekter toplih barv, 

ki so se bliskovito prelivale od rumenih do vijoličnih nians in z oblaki se je dogajalo enako.

V dolini so se tudi tiste najbolj sive meglice barvale v škrlatne barve in zažarele kot Feniks, 

ki se je dvignil previsoko v nebo.

Take trenutke bi rada dalj obdržala, zato jih je potrebno vsaj fotografirat. In podeliti še s kom.

Predvsem s tistimi, ki jim ni dano zgodnje jutranje vstajanje in s tistimi,

 ki še niso odkrili skrivnih lepot narave.

Kakšno prednost ima ta starka z razkošno krošnjo in vsi njeni prebivalci, 

ki dan za dnem uživajo toploto prvih jutranjih žarkov.

_____________________________________________________

Pred dežjem

Nič naju ne more ločiti od ...  jutanjega vzpona visoko med temne oblake.

Še malo, pa se bo ponovno stemnilo, dež bo in midva bova sama v gozdu...

Zato : http://www.youtube.com/watch?v=npiYxFJzbzU
 

In svet postane lepši, kaj naju briga če bo dež ...

 

____________________________

 

Dina - Janaf

V času tranzicije se dogaja marsikaj zanimivega. 

Tisto, kar mediji iz dneva v dan ponujajo razdraženemu ljudstvu,

pa tudi tisto, kar se dogaja potihoma, daleč stran od oči.

Tako umira tudi veliki petrokemijski gigant,

 ki je dajal kruh mnogim, še večim pa onesnaževal morje in zrak.

Ljudje, ki so ostali na cesti, so se počasi sprijaznili in si našli nove zaposlitve, 

ali pa so ugotovili, da delo za sramotno nizke mezde nima smisla. 

Morje pa se ne da. Jemlje si nazaj, kar mu pripada.

Človeško delo zgubi vrednost v trenutku, ko višji interes preveč zniža kriterije dopustne blaginje.

Čas bo v nekaj letih zabrisal sledove vseh človeških neumnosti, ljudski spomin pa je itak kratkega roka.

Vreme se bo zjasnilo, kot vedno doslej. Novemu rodu zgodovina ne bo pomenila nič.

Takrat ko mineva eno obdobje, se že porajajo zametki novega.

Najprej sramežljivo, 

nato pa vedno glasneje in odločno, 

se bo razvila ideja novopečenih lastnikov obljubljene obale...

_________________________________________