Hajdučka vrata

 

Izhodišče: od Blidinjskega jezera po makadamski cesti dobrih 5 km, Hajdučka vrata, Drinača, pl.dom Vilinac ter nazaj

Čas vzpona: dve uri in pol

Višinska razlika: okoli 900 m

Hajdučka vrata ležijo na jugovzhodnem pobočju planote Čvrsnica. 

To je veliko, naravno, erozijsko okno in zato turistično zelo atraktivno.

V zgodnjem jutru sva se  vzpenjala sama ter občudovala samotne planine.

 Ob povratku sredi dneva pa sva srečevala mnogo izletnikov, ki so želeli videti to čudo narave.

Okoli naju so se videli vrhovi planine Čvrsnice katere najvišji vrh je sicer Pločno (2228 m).

Po travniških planotah  mimo malega jezerca...

...sva se povzpela do vrat, ki se sicer nahajajo na samem robu velike grape Diva Grabovica. 

Hajdučka vrata ( 2000 m) 

Res so posebno čudo narave ter atraktivna.

Nad vrati je še vrh Drinača( Trinjača) , visok 2038 m.

Z vrha je prelep pogled na Divo Grabovico ter kanjon Neretve v ozadju, ki pa je za naju bil malo meglen,

Z vrha navzdol sva naredila manjši ovinek na kočo Vilinac.

Razgledi so bili prekrasni.

Planinski dom Vilinac stoji skoraj na robu velikega kanjona Dive Grabovica.

 Razgledi v kanjon ter dalje proti najvišjemu vrhu Čvrsnice,  Pločno so res prekrasni. 

Toliko planinskega sveta je okoli naju.

Čakala naju je še pot nazaj ter navzdol. 

Pot je delno "tlakovana" s kamenjem, nekajkrat pa preči tudi manjše samotne planine. 

Visoke trave ter male kočice dajejo vtis, da se je tu včasih pasla živina.

Hajdučka vrata so res čudo narave. 

Sicer je v okolici najinega doma tudi nekaj takšnih kamnitih vrat, samo ta tu so posebna zaradi ozkega ter skoraj okroglega oboda in ker so nameščena na samem robu kanjona Dive Grabovica. 

Veliki Šator

Pot: Bosansko Grahovo ter po makadamski cesti do Šatorskega jezera, Veliki Šator in nazaj

Čas: dve uri od jezera do vrha

Višinska razlika: okoli 400 m

Tokrat sva se odločila za obisk planin in gora v Bosni in Hercegovini. 

Podatkov za izhodišča do planin sva imela malo ali skoraj nič. Opirala sva se le na običajne gsm aplikacije o posamezni deželi. Šele veliko kasneje, ko sva bila na pol poti sva si priskrbela dobro knjigo o bosanskih vrhovih:  PLANINE Bosne in Hercegovine, avtor Zehrudin Isakovič (jo priporočam)  ter seznanila z bosansko aplikacijo: planinarenje.ba 

 Iz Bos.Grahovega do Šatorskega jezera, kjer je izhodišče za Veliki Šator vodi asfaltna cesta, 

ki  se po kakih 10 km prelevi v makadam, ki je mestoma nekoliko slabši.

 Na izhodišču stoji velika koča, ki je verjetno včasih zelo lepo opremljena,

 kar kaže notranjost koče še sedaj.

 Žal je sedaj koča zapuščena, okna in vrata vandalsko razbita in notranjost demolirana.

Zakaj je temu tako, nisva zvedela.

Od jezera se povzpneva do sedla od koder se že vidi daleč naokrog po kraških bosanskih poljih. 

Spodaj na sliki je veliko Livanjsko - Glamočko polje.

Do vrha vodi označena in lepo vidna pot.

Veliki Šator (1872 m).

Na vetrovnem vrhu se nisva dolgo zadrževala. 

Samo malo še pogledava naokrog po nepoznanih hribih in se odpraviva navzdol.

Na poti nazaj že opazujeva osončeno jezero in ugibava ali je dovolj toplo za kopanje.

Razumljivo je, da ni tako toplo kot je v tem času morje a dovolj, da sva se osvežila in malo zaplavala  preden sva se odpravila naprej.

 

_____________

 

 

Drvar

Na najini poti med bosanske gore sva se na kratko ustavila tudi v Drvarju, z namenom, 

da si po dolgih letih ponovno ogledava Titovo pečino.

Ogledala sva si tudi obe muzejski zbirki, etnološko in zgodovinsko in tam zvedela, da je bila baraka pred pečino v bratomorni vojni leta 1992 uničena in so zato morali postaviti novo.

Zgodovina povojne Jugoslavije bi se pisala popolnoma drugače, 

če bi desant na Drvar takrat uspel in bi onemogočili Tita. 

Prav je, da imajo naši zanamci opomnik o krutosti in nesmiselnosti vsakršne vojne, vendar kaže, 

da se akterji zadnje bratomorne morije na ozemlju BIH niso iz zgodovine naučili pravega nauka.

Lahko samo upamo, da bodo generacije novega tisočletja znale živeti v slogi.

 V tišini in razmišljanju zapuščava Drvar. Jutri naju že čaka prva planinska tura.

_________________

Una - lepote edinstvene reke

Reka Una je eden večjih pritokov Save in je znana po svojih brzicah in slapovih, ter smaragdno zelenih tolmunih . Njeno ime izvira iz latinščine in pomeni Edina ali Edinstvena - Enkratna.

Tako pravita dve podobni legendi, ki ju prenašajo tukajšnji domačini iz roda v rod.

Tudi midva sva bila navdušena nad njenimi lepotami, čistočo in ohranjeno naravno strugo.

Tolmuni in slapovi ustvarjajo večje ali manjše pregrade iz lehnjaka in sadre, kar Uno še dodatno olepša. 

Za ogled sva si vzela dovolj časa, zato sva lahko obhodila celotno krožno pot, ki je speljana skozi sotesko.

Štrbački Buk je največji in najbolj obiskan slap. 

Meni se je zdelo kot bi gledal pomanjšane Niagarske slapove, ki ležijo na Kanadskoameriški meji.

Večkrat sva se na poti ustavila in uživala trenutke svežine v sicer vročem dnevu.

Ripački Slap

Od leta 2008 je območje zaščiteno v okviru nacionalnega parka Una:

VEČ O PARKU : nacionalni-park-una-756

Pozno popoldan zapustiva park in nadaljujeva pot proti Drvarju.

______________________