Camino Krk

Za kratek skok na morje se pogosto odpeljeva na otok Krk, 

ker nama poleg sončenja in kopanja vedno nudi tudi obilje pohodnih poti.

Camino Krk je 150 km dolga pešpot. Leta 2019 so povezali obstoječe pešpoti v  krožno pot po otoku Krk.

 

Tokrat sva se odločila prehoditi del Camino Krk-a na tak način, da vsak odsek te poti nekako  poveževa v krožno pot, ki naju bo prijetno pripeljala nazaj do izhodišča. 

Z malo truda in domišljije sta nama na taki pohodniški strategiji uspeli dve lepi krožni poti. 

 

Camino Krk je precej uhojena in dobro označena steza, medtem ko so vse ostale steze po katerih sva hodila slabše ali nič označene in tudi slabo uhojene. 

Zato sva občasno tudi zašla in pot zaključila po svoje.  

 

1. DAN:  Stara Baška, Obzova, Zminja, Veliki Hlam, Vratudih, Stara Baška, dolžina poti 15,1 km, višinska razlika 650 m, čas 6 ur

 

 

Obzova, 569 m.

Pihala je zelo močna burja tako, da sva si zavetišče za malico našla v ovčji ogradi.

Na poti proti Velikemu Hlamu.

Zminja, 537 m, od koder je lep panoramski pogled preko Baške 

do ostankov snega pod vrhovi na celini.

Na poti proti Vratudihu.

Pokrajina postane razgibana.

Veliki Hlam,482 m.

 

  

2. DAN: Vrbnik, Mali Hlam, planota Diviške, Vrbnik; dolžina poti 18,5 km in 600 višinskih metrov,

čas 7 ur .

Ta pot je večinoma potekala po Camino Krk stezi z dodatkom vzpona na Mali Hlam.

Po barvitem sončnem zahodu je nastalo tudi lepo sončno jutro.

Steza na Mali Hlam je bolj slabo označena. 

Večkrat sva jo zgrešila in se prebijala med zaraščenimi pobočji zopet nazaj na stezo. 

Na spodnji sliki je Mali Hlam, 446 m.

Na poti sva hodila tudi med mnogimi naravnimi in geološkimi zanimivostmi.

Na spodnji sliki je velik konglomeratni balvan imenovan Baba.

Pogled na drugo stran doline na Obzovo, kjer sva hodila včeraj.

Po vsej planoti Diviške se razteza veliko lovišče,

 v katerem so na primernih točkah postavljene lovske preže.

Pogled na Vrbnik nad katerim sva začela in kjer sva zaključila najino pot.

 

 Na najinih stezah sva hodila skoraj sama, srečala sva le nekaj pohodnikov, 

ki so se podali na bližnje znane vrhove.

 

____________________

 

 

 

Obzova

S Snežnika naju je pot vodila na otok Krk. 

Ker je bilo nedeljsko popoldne sva v nasprotni smeri  opazovala zastoje kolon vozil, 

ki so se vračali s Krka na celino. 

Nič čudnega, saj je Krk priljubljena destinacija Slovencev na Hrvaškem. 

Na najvišji vrh otoka Obzova sva tokrat šla po spodnji poti...

...čez Poljine.

Tokrat sva bila prvič na Obzovi, (569 m), da ni pihala močna burja.

Tudi sem sva namreč hodila v zimskem času, ko je burja nekaj običajnega, vsakodnevnega. 

 

Pot od glavne ceste do vrha Obzove (569 m) je kratka,

 zato sva nadaljevala še na sosednji vrh Zminja (537 m).

Z Zminje pa je lep pogled na Baško in sotesko ...

... ter dolino, ki se razteza pred njo.

Nazaj pa sva se vračala čez Veli vrh (542 m) ...

... ter razgledovala zaprt zaliv Punata, kjer varno domuje flota jaht in jadrnic v prestižni marini.

Ta lepa krožna pot je kratka a vedno zanimiva in obogatena z mnogimi prelepimi razgledi.

Za celoten krog sva potrebovala dobri dve uri.

________________

 

Lopar (Rab)

 Premužičeva staza je najbolj znana na Velebitu, obstaja pa tudi na Rabu in sicer od Loparja do Barbata. 

Dolga je 8 km. Z nje je prelep pogled na Lopar in njegovo Rajsko plažo. 

Ta steza pa je za razliko od velebitske bolj sprehajališče in je lepo urejena. 

Na vrhnjem delu steze so Fruge, ostanki starih bivališč. 

Od tam vodi tudi označena pot do vrha Kamenjaka.

Drugi del Premužičeve staze poteka po parku Dundo ter polotoku Kalifront na severnem delu Raba. 

 To je gozdnati predel s katerega se lahko spustiš  do manjših plaž v lepih zalivih. 

V bližini je še Kamporska draga, kjer so ostanki koncentracijskega taborišča iz druge svetovne vojne.

Midva pa sva naenkrat imela dovolj pohodov po Rabu in tudi čas je že bil, da se vrneva domov. 

_________________________

 

Kamenjak (Rab)

Pot: rt Mišnjak, Kamenjak, mesto Rab

Čas: okoli 10 ur in okoli 18 km poti

Na vrhu Raba, na Kamenjaku še nisva bila. Omislila sva si malo daljšo pot, ker če sva že tu,

 potem se spodobi, da prehodiva celo pogorje Kamenjaka.

Kako dolga pot bo to, ob startu še nisva vedela. Kljub temu sva s seboj nesla veliko vode,

 kar se je izkazalo kot dobra odločitev.

Od trajektne luke Mišnjak se najprej sprehodiš do zaliva Mag. 

 Pokrajina naju je spominjala na puščavo..

 Pogled navzdol proti zalivu Mag se nama je zdel v tej jutranji svetlobi mističen.

V nadaljevanju vodi pot ob zalivih ter malo ali veliko gor in dol po kamenju.

Med ravnicami iščeva markacije, ki so zakrite v zelenju.

In zopet gor...

...in nato dol.

Na drugi strani velebitskega kanala gledava masiv severnega Velebita.

Po štirih urah hoje sva mislila, da sva že blizu Kamenjaka...

...pa naju je presenetila tabla, da je do Kamenjaka še za štiri ure hoje.

 No ja, ni kaj pot je treba vzeti pod noge.

Proti koncu poti je potreben še vzpon  na Srednjak (320 m) in to seveda spet od 0 m navzgor.

Na sliki zgoraj je s Srednjaka pogled nazaj, ter spodaj še pogled dalje proti Kamenjaku.

Greva dalje zopet gor in dol, pokrajina je resnično čudovita in samotna. 

 Pred vrhom Kamenjaka je še spust v kanjon in nato zopet gor. 

 Temu sva se izognila in sva se namenila kar naravnost do vrha. Mislila sva da bo to lažje in bližje, 

pa je najina "bljižnica" bila dolga za kakšno uro in pol.

Z vrha Kamenjaka (408 m) je razgled naokoli seveda prelep. 

Zgoraj je pogled na mesto Rab...

...ter severni gozdnati polotok Raba, kjer je tudi veliko pohodniških poti.

Kasneje sva ugotovila da je pot po celotnem grebenu Kamenjaka označena, Vodi od rta Mišnjak do Loparja in je dolga okoli 22 km in da na smerni tabli piše, da potrebuješ zanjo okoli 12 ur hoje. 

 Pot je prelepa vendar je primerna bolj za jesenski ali pomladni celodnevni pohod, 

v tem letnem času pa je bilo zelo vroče hoditi po razgretem kamenju.

Sedaj bi morala še nazaj po isti poti 18 km čez cel greben. 

Rajši sva izbrala pot navzdol do mesta Rab, se zapodila v prvo trgovino, si nakupila preveč pijače, 

se dobro napojila in začela misliti kako bi prišla nazaj do rta Mišnjak, kjer naju je čakal avto. 

Najbolj enostavna in cenena rešitev je bila "taxi" ter 20 eur za plačilo le tega. Na vožnji nazaj sva poslušala modrovanje voznika, da je v taki vročini ta najina pot docela neprimerna in nepotrebna.  Seveda sva se strinjala ampak bova zopet šla, ko se bo zanjo prikazala nova priložnost.

In še pogled na Kamenjak iz Loparja; od tu je pot gor dolga le tri ure.

_____________________