Šatorina

Pot: Štirovača, Dokozina poljana, Šatorina ter nazaj 

Čas: 6 ur s postanki, okoli 600 višinskih metrov ter okoli 14 km poti

Šatorina je ena izmed višjih planin v osrednjem delu Velebita. 

Za izhodišče sva izbrala pot, ki se prične nekaj kilometrov za Štirovačo,

 kjer v majhni ravnici pride na dan  obilen izvir mrzle vode, kar je v vročih dnevih zelo osvežilno.

 

 Steza se rahlo vzdiguje po obronkih gozdnatih vrtač. Pot je lahka, 

zelo primerna za družine z majhnimi otroki, če jim želijo starši že v najzgodnejši dobi

vcepiti ljubezen do gorske narave.     

Na zgornji sliki je planina Dokozina poljana s Šatorino v ozadju. Proti vrhu steza postane kamnita.

Na travnatem vrhu Šatorine sva občudovala številne narcise, ki so v tem času še cvetele.

Šatorina (1624 m).

 

Pogled proti severnem Velebitu.

Pogled na južni Velebit v ozadju.

Nekje tam med vrtačami poteka Uzdužna velebitska cesta, 

po kateri sva se pripeljala do izhodišča za Šatorino.

Po isti poti med narcisami sva se vračala tudi nazaj. 

Tokrat se nama ni nikamor mudilo, pa sva zato hodila počasi, 

da bi čim dalj uživala vonjave gorske pomladi in se nadihala zdravilnega zraka, 

ki nama vsako pomlad dopolni zaloge aktivne energije.

 

_____________

 

 
 

 

Kiza, Kuk od pečice, Vrani kuk, Butinovača

Pot: krožna pot Dabarska kosa, Ravni Dabar, Crni Dabar, Kiza, grebenska pot do Dabarske kose

Čas: dobrih 10 ur,  okoli 18 km in okoli 900 višinskih metrov 

Ravni Dabar je mirna ravnica sredi Velebita nad Karlobagom, nad katero se raztezajo mnogi skalni stolpiči - Dabrski kukovi. Znani so tudi po svojih plezališčih.

 V Ravnem Dabru je planinska koča, ki je odprta po vnaprejšnjem dogovoru. 

Do pred 50 leti je to bila osnovna šola za otroke okoliških vasi, ki pa so zdaj zapuščene,

 oziroma brez stalne poselitve.   

Na zemljevidu je vrisana označena pot od Ravnega Dabra preko Crnega Dabra do vrhov nad njim.

 Pot do Crnega Dabra je bila vidna, ponekod celo tlakovana s kamenjem, od tam naprej pa je steza popolnoma zaraščena in neprehodna. Bilo bi jo potrebno na novo izsekati, za kar nisva imela ne volje, ne časa in ne motivacije. Ker se nisva želela vračati, sva našla gozdarsko cesto, ki naju je vodila po serpentinah daleč naokoli proti vršacem nad Crnim Dabrom. 

Na spodnji sliki je kapelica v Crnem Dabru  z vencem kamnitega grebena nad njo. Tja gor je vodila najina smer.

Našla sva tablo s statistiko naseljenosti v Crnem Dabru. Zadnji prebivalec je dolino zapustil leta 1980.

Na sedlu vrh Crnega Dabra sva se nasmejala pripisu ob smernem kamnu (slika spodaj) 

s katerim se globoko strinjava. Pot navzgor do tega sedla je bila namreč res mučna 

in je ni pa ni bilo konca. 

Blizu najine poti pod Aninim kukom je Kamenica z izvirom hladne pitne vode,

 kar razveseli vse žejne pohodnike.

Nadaljevala sva pot proti Kizi, uzrla morje proti otoku Pagu (spodnja slika) 

ter med potjo oskrbela pohodnika, ki je zdrsnil s poti po ostrem grušču ...

... vmes osvojila prvi kuk, Kuk od pečice (1266 m), ta je bil najlažji od vseh naslednjih.

Na spodnji sliki je pot med skalnatimi "kuki".

Prvi vrh najine grebenske poti, Kiza (1274 m).

S Kize navzdol se je nadaljevala  grebenska pot z mnogimi spusti in vzponi, 

ki je vseskozi razgledna krog in krog.

Pogled nazaj na prehojen skalnat predel.(spodnja slika)

Vranji kuk (1121 m).

Utrinek s poti.

Grebenska pot je bila resnično lepa in razgledna.

Pogled nazaj na del prehojene poti( spodnja slika), 

sledil je še Široki kuk (1081 m). Že ime pove, da pot nanj ni bila zahtevna.

Zadnji vrh pa je bila Butinovača (1127 m). Razgleden vrh tlakovan z velikimi kamnitimi ploščami.

Na zaključku poti sva ugotovila, da je grebenska pot do Kize zahtevna, 

bolje jo je prehoditi v smeri od Dabrske kose navzgor. 

Dostopi na posamezne kuke - špičaste vrhove so posebej označeni in nekateri zelo zahtevni. 

Za pot nazaj navzdol je bolje uporabiti Premužičevo stezo in ne stezo preko Crnega Dabra.

Na Velebitu je vedno zelo lepo. Na zgornji sliki je skalna skupina Bacič kuka, 

na spodnji pa najin prehojen grebenski del "kukov".

Od živali sva videla lisico, modrasa in zvečer od daleč še volka.

 Slišala sva sove in kukavice in še dosti nočnih glasov, ki pa jih nisva prepoznala. 

Področje je bogato s favno in floro, kar daje poti še dodatno privlačnost.

Na vsej poti pa nisva videla medvedjih "kakcev", čeprav sva te pričakovala, 

saj jih vedno opažava na najinih potepanjih po Velebitu.

_________________

 

 

Zavižan

Pot: Oltari, vhod v nacionalni park, pot "Trag čovjeka", Zavižan,

ter nazaj po poti "Staza izvori", Oltari;

 

Razmere: večinoma kopno, nad 1300 m v zametih in severnih pobočjih strnjen sneg, 

dolžina poti navzgor okoli 9 km;  

Na izhodišču so bile planjave pomrznjene in temperatura nekaj stopinj pod ničlo.

Z višino se je otoplilo, stopala sva po poučni poti "Trag Čovjeka".

Najina pot se je nato priključila poti, ki vodi od morja navzgor (od Gornje Klade). 

Po tisti poti sva se lansko leto podala na vrh in takrat je bilo v tem času vsaj meter snega. 

Steze so bila zametene s snegom, zato sva se pogosto vzpenjala po suhozidih, da sva se izognila napornemu gaženju globokih zametov.

 

 Letos je situacija popolnoma drugačna.

Izvir dobre pitne vode na Ciganišču.

Po štirih urah hoje sva stopila na rob planote, kjer se nahaja koča in meteorološka postaja na Zavižanu. Pogled proti morju je čudovit. Morda prav zato rada prideva sem gor.

Pogled proti koči Zavižan ter spodaj proti morju: v ospredju otok Rab.

Pogled po Velebitu dalje, kjer vodi znana Premužičeva staza.

Dom na Zavižan je odprt celo leto, v njem je stalna meteorološka postaja, 

zato je možno dobiti poceni prenočišče, če si član planinske zveze.

Za pot nazaj sva izbrala "Stazo izvori".

Tudi ta je prelepa z mnogimi skalnimi skolpturami.

Medvedovih stopinj letos nisva opazila. Pot navzdol je trajala dobre tri ure. 

Steza vodi večinoma po osojnih predelih gozda, zato je bil sneg tudi popoldan še pomrznjen.

Zadovoljna z lepo preživetim dnevom sva se spustila do morja, kjer sva poiskala primeren prostor za potreben počitek in okrepčilo.

 

______________
 

Sveto Brdo

 Opis poti: Seline pri Starem gradu ob Paklenici, Rovanjska, Libinjska kosa (izhodišče), Sv.Brdo čez Dušice, Vlaški grad, Sv.Ivan, Libinjska kosa

Od Selin pri Starem gradu sva se zapeljala še do Rovanjske ter nato zavila na asfaltno cesto, 

ki vodi proti Sv.Ivanu. Asfalt kmalu postane kar dobro ohranjen makadam.

 Parkirava na Libinjski kosi. Prostor je lep, raven s pogledom na Pag. 

Seveda sva uživala v barvni predstavi sončnega zahoda.

V zgodnjem jutru se odpraviva. Najin cilj je Sv.Brdo, drugi najvišji vrh Velebita.

Izbrala sva krožno pot in upala, da bova videla čim več. 

Za začetek sva izmed mnogih neoznačenih stezic ubrala napačno,

 ter se po njej v orkanski burji pomikala ter skakala po velebitskem kršu kakšno uro. 

Seveda se je to poznalo na predvidenem času za na vrh, ki naj bi bil štiri ure. 

Midva sva potrebovala pet ur za vzpon. Za vzpodbudo pa sva 'prehitela' vsaj nekaj marel ob poti.

Pričneva se vzpenjati in v burji doseževa sedlo na robu tega pogorja, 

kjer veter nima več orkanskih izpadov.

Hodiva po prostranih planjavah med vrtačami, kuclji in skritimi udorinami.

 Po štirih urah umirjene hoje prideva do zavetišča na Dušici. V daljavi pa že gledava najin vrh.

Zavetišče na Dušici je zunaj in znotraj zelo prijetno urejeno.

Veliko ognjišče ob zavetišču da vedeti, da so tukaj večeri ob ognju zelo prijetni.

Malo si oddahneva in že nadaljujeva po poti, najprej skozi gozdiček nato pa proti vrhu.

Počasi se bližava vrhu ter občudujeva pokrajino za nama.

Vrh Sv.Brdo (1751 m), drugi najvišji vrh Velebita je osvojen. 

 Na najvišjem, Vaganskem vrhu, sva bila lani. 

Tako ugotavljava, da sva že dodobra prečesala tudi južni del Velebita. 

Je pa za naju tudi tukaj še vedno ostalo dovolj neosvojenih vrhov.

V tem sončnem vremenu je razgled jasen vse od Paga, Karinskega morja...

... Vaganskega vrha 

ter naprej v daljavo, kamor vedno zanese najine poglede s vprašanjem, kdaj pa greva še tja?

Na drugo stran se vidijo tudi "majhne" Tulove grede.

Po zasluženi malici se odpraviva po drugi strani navzdol...

...mimo Vlaškega grada, ki sva ga spoznala lansko leto ter po prijetnih velebitski stepah do Sv. Ivana.

Na koncu pa nisva več iskala potke po velebitskem kršu do najinega avta, 

ampak sva izbrala kar cesto ter po njej odkorakala domov. 

V skoraj celem dnevu sva tako premagala 1200 m višinskih metrov ter prehodila17 km poti.

___________________________