Fratar (Grobničke Alpe)

 Pot: vas Podkilavac, steza Istočni greben, vrh Fratar,  koča Hahlič, steza Po Čeki, vas Podkilavac

Čas: 8 ur 

 

Grobničke Alpe se imenuje del Gorskega Kotarja nad Grobnikom in Čavlami pri Rijeki. 

 Geografsko nimajo nič skupnega z Alpami, ker pa zaradi strmih sten in golih kamnitih vrhov 

nanje spominjajo, so jih poimenovali tako. 

Za vasjo Podkilavac se razprostira velika neposeljena dolina z mnogimi jasami ter gozdiči.

 Ponekod je zagrajena z ogradami za živino.

Na vrhove Grobničkih Alp vodi več poti. Navzgor sva izbrala pot Istočni greben. 

Izkazala se je za zelo prijetno in razgledno.

Skalnat greben se nadaljuje z lepim travnatim grebenom,

 od koder se že vidi Kvarnerski zaliv. Steza je lepo označena.

Nad travnatimi pobočji, kjer se v sezoni pase živina, se dviguje več vrhov. Vsi so skalnati. 

Hodiva mimo njih, ker tokrat greva proti Fratarju. 

Vrh Fratarja se dviguje nad obsežnim 200 višinskih metrov širokim pasom razmetanih ostrih skal, preko katerih si je potrebno pogosto pomagati z rokami, da se lahko povzpneš.

Na vrhu se je nama odprl prekrasen razgled na vse strani.

 Na gornji sliki je pogled proti Guslici in hrvaškemu Snježniku nad Platkom. 

Na spodnji pa pogled proti Krku ter Grobniku, od koder sva slišala hrup dirkalnih motorjev.

Vrh Fratar (1353 m).

Pogled proti drugemu delu Kvarnerja, Cres ter Opatija.

Na spodnji sliki pa je naš oddaljen Snežnik, na katerem so še vidne zaplate snega.

Utrinek z vrha.

Pot navzdol poteka po slikovitem "pragozdu". Da je tu res še prava divjina, 

naju opozori velik črni gad, ki se sonči sredi poti. 

Pri tem se ne pusti zmotiti, zato ga spoštljivo obhodiva.

V dolinici pod Fratarjem je lepo obnovljena koča Hahlič, od katere je lep razgled proti morju.

Pogled nazaj proti koči, desno je najin Fratar, levo pa Suhi vrh in še nekaj vrhov, 

ki sva jih pustila za drugič, saj se je že do tu nabralo dovolj hoje.

Za pot navzdol izbereva stezo imenovano Po čeki.

Steza je obrnjena na jugozahod, sončna, vendar lepo speljana med travnatimi planotami ter gozdiči.

Tokrat nama je spremljevalna aplikacija namerila 1100 višinskih metrov ter 16 km poti. 

 Na tem področju je še nekaj poti in vrhov, zato se bova sem še vrnila.

 

_______________
 

Camino Krk

Za kratek skok na morje se pogosto odpeljeva na otok Krk, 

ker nama poleg sončenja in kopanja vedno nudi tudi obilje pohodnih poti.

Camino Krk je 150 km dolga pešpot. Leta 2019 so povezali obstoječe pešpoti v  krožno pot po otoku Krk.

 

Tokrat sva se odločila prehoditi del Camino Krk-a na tak način, da vsak odsek te poti nekako  poveževa v krožno pot, ki naju bo prijetno pripeljala nazaj do izhodišča. 

Z malo truda in domišljije sta nama na taki pohodniški strategiji uspeli dve lepi krožni poti. 

 

Camino Krk je precej uhojena in dobro označena steza, medtem ko so vse ostale steze po katerih sva hodila slabše ali nič označene in tudi slabo uhojene. 

Zato sva občasno tudi zašla in pot zaključila po svoje.  

 

1. DAN:  Stara Baška, Obzova, Zminja, Veliki Hlam, Vratudih, Stara Baška, dolžina poti 15,1 km, višinska razlika 650 m, čas 6 ur

 

 

Obzova, 569 m.

Pihala je zelo močna burja tako, da sva si zavetišče za malico našla v ovčji ogradi.

Na poti proti Velikemu Hlamu.

Zminja, 537 m, od koder je lep panoramski pogled preko Baške 

do ostankov snega pod vrhovi na celini.

Na poti proti Vratudihu.

Pokrajina postane razgibana.

Veliki Hlam,482 m.

 

  

2. DAN: Vrbnik, Mali Hlam, planota Diviške, Vrbnik; dolžina poti 18,5 km in 600 višinskih metrov,

čas 7 ur .

Ta pot je večinoma potekala po Camino Krk stezi z dodatkom vzpona na Mali Hlam.

Po barvitem sončnem zahodu je nastalo tudi lepo sončno jutro.

Steza na Mali Hlam je bolj slabo označena. 

Večkrat sva jo zgrešila in se prebijala med zaraščenimi pobočji zopet nazaj na stezo. 

Na spodnji sliki je Mali Hlam, 446 m.

Na poti sva hodila tudi med mnogimi naravnimi in geološkimi zanimivostmi.

Na spodnji sliki je velik konglomeratni balvan imenovan Baba.

Pogled na drugo stran doline na Obzovo, kjer sva hodila včeraj.

Po vsej planoti Diviške se razteza veliko lovišče,

 v katerem so na primernih točkah postavljene lovske preže.

Pogled na Vrbnik nad katerim sva začela in kjer sva zaključila najino pot.

 

 Na najinih stezah sva hodila skoraj sama, srečala sva le nekaj pohodnikov, 

ki so se podali na bližnje znane vrhove.

 

____________________

 

 

 

Zavižan

Pot: Oltari, vhod v nacionalni park, pot "Trag čovjeka", Zavižan,

ter nazaj po poti "Staza izvori", Oltari;

 

Razmere: večinoma kopno, nad 1300 m v zametih in severnih pobočjih strnjen sneg, 

dolžina poti navzgor okoli 9 km;  

Na izhodišču so bile planjave pomrznjene in temperatura nekaj stopinj pod ničlo.

Z višino se je otoplilo, stopala sva po poučni poti "Trag Čovjeka".

Najina pot se je nato priključila poti, ki vodi od morja navzgor (od Gornje Klade). 

Po tisti poti sva se lansko leto podala na vrh in takrat je bilo v tem času vsaj meter snega. 

Steze so bila zametene s snegom, zato sva se pogosto vzpenjala po suhozidih, da sva se izognila napornemu gaženju globokih zametov.

 

 Letos je situacija popolnoma drugačna.

Izvir dobre pitne vode na Ciganišču.

Po štirih urah hoje sva stopila na rob planote, kjer se nahaja koča in meteorološka postaja na Zavižanu. Pogled proti morju je čudovit. Morda prav zato rada prideva sem gor.

Pogled proti koči Zavižan ter spodaj proti morju: v ospredju otok Rab.

Pogled po Velebitu dalje, kjer vodi znana Premužičeva staza.

Dom na Zavižan je odprt celo leto, v njem je stalna meteorološka postaja, 

zato je možno dobiti poceni prenočišče, če si član planinske zveze.

Za pot nazaj sva izbrala "Stazo izvori".

Tudi ta je prelepa z mnogimi skalnimi skolpturami.

Medvedovih stopinj letos nisva opazila. Pot navzdol je trajala dobre tri ure. 

Steza vodi večinoma po osojnih predelih gozda, zato je bil sneg tudi popoldan še pomrznjen.

Zadovoljna z lepo preživetim dnevom sva se spustila do morja, kjer sva poiskala primeren prostor za potreben počitek in okrepčilo.

 

______________