ponedeljek, 7. november 2022

Grčija 2022, Meteora

 Meteora, 7.11.2022
 
 
 Meteori sva se približevala od mesta Trikala in že od daleč se vidijo značilne skale
 na katerih so sezidani samostani. Kmalu sva v mestu Kalambaka 
in nad njim se razpostirajo pečine Meteore. Krožna cesta poteka okoli njih.

Iz Kalambake se peljeva do vasi Kastraki, kjer sta na voljo dva campa. 
Prosto prenočevanje je na območju Meteore prepovedano in to vsi upoštevamo.
 Parkirišča ob krožni cesti so brezplačna.
 
V preteklosti je na Meteori bilo živih veliko samostanov, sedaj jih je le še šest. 
Vsi so določene dneve odprti za oglede. 
Vstopnina je 3 €, obiskovalni časi pa so različni od samostana do samostana.
 
 Beseda Meteora pomeni, da visi v zraku. 
Ko gledaš te samostane, se ti zdi izbira imena primerna.
 
Že sama pokrajina je tu posebna. Ti mogočni monoliti so večinoma iz kremenovega konglomerata, visoki od 400 - 600 m nad.višine. Zato sva se najprej odločila za kratko krožno pot med njimi.

Ker nama planinarjenje ni tuje, sva najprej peš prehodila nekaj potk in preplezala dva ozka prelaza,
 da sva se povzpela nekam, kjer sva predvidevala, da bi lahko bilo kaj zanimivega. 
Res sva našla majhno cerkvico vklesano v skalo in sled zapuščenega samostana, 
do katerega se ni možno več povzpeti, saj je lesene stopnice zgrizel zob časa.
Skalnate poti so bile res prijetne za hojo.
 Razgledi pa čedalje lepši.
 
Za obiskovalce vse samostane zapirajo ob 14 h ali 16 h, zato sva pohitela nazaj.

 Prvo cerkev so na Meteori zgradili v XI.stoletju. 
Gradili so tako da so potreben material dvigovali z vrvmi.

Med XIV. in XVII. stoletjem pa je prišlo da pravega razcveta gradnje samostanov. 
Če vem pravi podatek, jih je bilo takrat ali malo pozneje kar 30.
 

Kasneje so se pričele tatvine, menihi so zapuščali samostane. Sedaj jih je delujočih le  še šest.
 
 Obiskovalci morajo biti ob ogledu primerno oblečeni, na kar opozarjajo table pred vhodi.
V notranjost sva si ogledala le samostan Nikolas Anapausas, ostale le od zunaj.
Če se zapelješ po krožni cesti naokrog, lahko vidiš vse samostane.
Razgledi so vredni občasnega postanka in uživanja v pejsažih.



Ogledala sva si Meteoro in se odločila, da ne bova tukaj ostala še en dan, 
zato sva poiskala prenočišče izven kompleksa Meteora in našla počitek pod svojim monolitom.
Kot ponavadi sva dala prednost ovcam in pastirju, ker tu ne obrajtajo električnih pastirjev.
 Kmalu je vzšla polna luna nad sosednji monolit, midva pa sva že večerjala 
in z viški nakrmila še enega od vaških ovčarskih psov, ki naju je v zahvalo stražil vso noč.

Naslednje jutro je vzhajajoče sonce obsijalo najin monolit.
Dobila sva asociacijo na Urulu in obudila se je najina stara želja, da ga greva pogledat.
Čimprej, dokler še stoji.

sobota, 5. november 2022

Grčija 2022, Evia, LOUTRA Edipsou

 Loutra Edipsou

Na severuzahodu Evie sva obiskala še zadnje večje mesto. 
Ta del otoka je delno vulkanskega izvora, zato je tukaj nekaj termalnih vrelcev z vročo vodo iz zemeljske globine. Najbolj znani vrelci so prav v Loutra Edipsouu,
 s hotelskim kompleksom, ki nudi termalne bazene, pa spa in velness.
Prvi vroč vrelec iz katerega teče vrela voda iz rešetke na sredini ceste je že v naselju Ilia, 
nekaj kilometrov pred mestom. Seveda sva bila navdušena ko sva to zagledala. 
Na opisni tabli poleg vrelca je podana celotna kemijska analiza te vode, 
tako sva izvedela, da vsebuje med drugim tudi veliko magnezija.
Tu dopuščajo, da se vroča voda prosto izliva v morje, kar omogoča prijetno kopanje v zalivu.
 
 Naslednji zelo topli vrelci pa so v mestu Loutra Edipsouu.
 Nad mestom je zelo močan izvir vrele vode, ki so ga ukrotili in speljali pod mestom 
in ga razdelili po termalnih bazenih in kopališčih.
Seveda pa to ni edini izvir. Vrelcev je več, vsi pa so prevroči za kopanje, saj imajo preko 70 0 C.
Izgleda fascinantno, ko se topla voda prosto izliva v morje. 
Pri tem se iz nje na strmi obali odlagajo minerali v obliki sadre, sige ali drugih oblog.


Prebrala sva, da so te vrelce uredili v terme že v antični Grčiji, nato so v njih uživali pomembni rimski cesarji, tudi srbski kralj Petar Karađorđevič. V sodobnem času so to znano mesto s termami obiskali vsi pomembni zvezdniki Holyooda, predsedniki, športniki in drugi pomembneži.
Terme niso samo v hotelu, so tudi na prostem ob morski obali. 
Vroča voda se pretaka iz višjih v nižje bazenčke in se pri tem ohlaja. 
Komur pa so bazenčki še pretopli, se lahko razvaja v toplem morju, ki je končni cilj vseh vod iz vrelcev. Naju so te toplice navdušile, kljub temu, da nisva ljubitelja termalnega razvajanja.

Mesto je zaradi 'talnega gretja' tudi za nekaj stopinj toplejše kot okolica. 
To jeseni in pozimi prija, kako je s tem poleti, pa si lahko predstavljava.
V času najinega obiska tukaj ni bilo veliko turistov, vseeno je mesto živahno, 
s polnimi ulicami in tavernami ob večerih.
Otok Evio sva zapustila v mestu Agiokambus, na trajektu za spremembo ni bilo gužve.
Sva že mislila, da bo trajekt tokrat peljal le naju, kar še do sedaj nisva doživela.
V jutranjem soncu smo lepo pristali v Glyfi.
V kolikor si zaželiš raziskati otok Evio, je res prikladno, 
da te trajekt zapelje na jugovzhodu v Marmari, prevoziš cel otok nato pa ga zapustiš v Glyfi.

Otok tako zapuščava z lepimi vtisi; zadovoljna, da sva ga obiskala.
Najin kompas sva obrnila proti severozahodu, kar pomeni, da ...
sva se usmerila proti Meteori.
 

četrtek, 3. november 2022

Grčija 2022, Evia

Otok Evia

Otok Evia je podolgovat otok ob grški obali. 
Je drugi največji otok po površini in prebivalstvu, takoj za Kreto. 
Dolg je okoli 180 km in širok od 5 do 50  km. Dosegljiv je z mostom preko Evripove ožine ali trajektom.  Otok sva želela raziskati podolgem in malo počez, pa sva se zato odločila za trajekt, 
ki naju je pripeljal na jugozahod otoka. Trajektna linija Rafina - Marmari.
V luki sva najprej poiskala kje se kupijo karte, nato pa še pravi trajekt, 
saj od od potekajo štiri trajektne linije.
Vse se je dobro izšlo razen cene, 49 € za uro vožnje se nama še vedno zdi preveč.
 Na trajekt sva se morala vkrcati "rikverc", kot je zahteval redar za natovarjanje v grški angleščini.
 V temi sva prispela na Evio in si našla prostor za nočitev.
Jugozahod otoka omejujejo lepe plaže, mivkaste, take z okroglimi prodnik, 
nekatere so tudi delno skalnate. 
Vse pa so v tem času samotne in željne nas redkih obiskovalcev.
Zanimiv je velik polotok, zahodno od mesta Karystos.  
Območje, veliko kot naša slovenska obala, je prepredeno z asfaltiranimi cestami, 
ki vodijo levo in desno vse do plaž. In spet ni nikjer nikogar razen dveh samotnih hiš daleč na hribu. 
Le zakaj služijo vse te ceste, pa nisva prepričana, da veva.
Z velikim veseljem sva poiskala zavetrino pred močnim vetrom 
in glej od vseh cest in plaž ki so bile tu na izbiro, si je nemški par 
z velikim preurejenim tovornjakom izbral ravno najino. In parkiral blizu naju.
Naslednji dan in naslednja plaža. Nisva bila enotnega mnenja, katera je boljša.
Na jugozahodu Evie je veliko lepih samotnih plaž, na primer tale pri mestu Marmari. 
Obiskala sva jo kar dvakrat in ostala nama bo v lepem spominu.

Počasi sva se odpravila proti severu otoka, se zapeljala skozi Chalkido,
 kjer je promet bil prav zabaven a ne za šoferja. Sredozemsko nabit z avti, pešci in motoristi.. 
Tovornjak na spodnji fotorafiji je potreboval pet minut , da se je stlačil v ozko uličico, vmes sta medtem švignila dva motorista, avtomobilisti pa smo stoično opazovali zastoj.
V Chalkidi je Evia povezana s celino z dvema mostoma. 
Nato cesta proti severu otoka zavije v hribe do 600 m nadmorske višine. Na tem področju, večinoma poraslem z borovimi gozdovi, sva videla izredno veliko panjev s čebelami, 
kamorkoli si pogledal same čebele.
V notrajnosti Evie si je možno ogledati tudi nekaj slapov, pa se za to nisva odločila.

Ta severni del otoka je bil žrtev velikega požara, katerega posledice so še danes opazne.

Na severnem delu se prične zopet področje velikih plaž. 
Spet ni nikogar in tudi midva sva uživala v sončnem zahodu. 
Mogoče bo ta zadnji pred napovedanim poslabšanjem vremena.



Evie kljub temu še ne bova zapustila. Vsaj tako misliva danes zvečer.




sreda, 2. november 2022

Grčija 2022, Korintski prekop

Korintski prekop, 31.10.2022

Naslednji višek zadnjega oktoberskega dneva je bil prehod korintskega prekopa. 
Ko ga zagledaš v živo, deluje izredno impresivno. 
Na spodnji sliki je iztek prekopa v Saronski zaliv v Egejskem morju. Tukaj ni tako impresiven.

Prekop so gradili med letoma 1881 do 1893. Dolg je  6,4 km, povprečna globina je 8 m.
Povezuje Jonsko in Egejsko morje. V takratnem času je bil to izreden podvig gradbeništva. 
Sčasoma pa je postal preozek za velike sodobne ladje.

Zanimiv je tudi podatek da je leta 2019 plul skozi prekop hrvaški kapitan z največjo ladjo do sedaj. Široka je 22,5 m dolga 195 m in prejme 900 potnikov na krov. 
Na najožjem delu je bilo le meter do sten prekopa. 
To je bil velik promocijski dogodek za pogumnega kapitana in njegovo ladijsko družbo.
Tudi midva sva upala, da bova lahko gledala kakšno ladjo,
 ki pluje skozi, pa se to žal ni zgodilo. Pa drugič, mogoče.
Pot sva nadaljevala mimo Aten, proti trajektni luki Rafina.