petek, 25. november 2022

Komen

 

Pot: Grunti nad Ljubenskimi Rastkami, Planinc, koča Goba, partizanska bolnica, Komen, Bezovec, 
Grunti 
Razmere: zimske,  nad 1000 m snežna višina preseže 40 cm.
Čas: 6.30 ure s počitkom

Najino pot sva pričela nad vasjo Rastke, 
mimo domačije Planinc ter občudovala še vedno lepe balkonske rože; cvetele so kot sredi poletja.

Tako kot velikokrat zimsko cestno službo je tudi naju presenetila snežna odeja, 
ki je kmalu segala do kolen. Gazila sva sneg kot prva.

V lepi zimski pokrajini sva se trudila z gaženjem v strmino mimo partizanske bolnice.

Kljub večjim zametom sva vztrajala. Pogrešala sva najine turne smuči.
Za letošnjo zimo je to bilo verjetno prvo in zadnje gaženje.

Na cesti proti sedlu Hlipovec pa so naju razveselile sledi štirih mladcev, ki so nama malo olajšale pot. 
Na sedlu sva jih tudi dohitela in prehitela.

Po štirih urah gaženja v svež sneg sva dosegla vršno pobočje Komna, 
ter naletela na nove sledi, ki so do vrha Komna(1684 m) vodile z južnega grebena.
 Zato sva še midva šla po njih in pokukala še na koroško stran, ki pa je bila  prekrita z meglo.

Sneg na vrhu je bil spihan, ostali pa so prelepi svetleči zmrznjeni kristali na travah. 
Že zaradi takih pogledov se splača priti sem gor.

Po uživaškem spustu z vrha Komna je končno sledil počitek, 
zaslužena malica ter klik za prvopristopnika s strani partizanske bolnice.

S strani Planine na Komen je bila torej gaz že narejena;
 izkoristila sva jo in tiste dve uri lepega spusta je hitro minilo, kjer sva zaključila najin krog.

Sledilec je pokazal 10 km poti ter 850 m višinskih metrov.


Zima je torej tu, juhuhu...


četrtek, 10. november 2022

Grčija 2022, Maja Qores

Maja Qores, Albanija, 10.11.2022 

 

 Pot: sedlo Loggara nad mestom Orikum, Maja Qores in nazaj
Čas: 2,10 ure za 1100 nadmorske višine  navzgor in enako nazaj

Prenočišče sva tokrat poiskala v gorskem predelu med mestoma Himare in Orikum.  
Ta gorska pregrada loči nižinsko severno obalo Albanije od južne Albanije,
 kjer je pokrajina drugačna, gorata. Cesto so zelo lepo speljali čez prelaz Loggara.
 
S prelaza vodi označena pot na prvi dvatisočak Maja Qores (2018 m) in dalje še na drugega Maja Cikes(2045 m) ter navzdol do kanjona Gype. 
 
Celotna krožna pot je lepo povezana toda precej dolga, predolga za kratek dan. 
Zato sva se odločila obiskati le prvi vrh (Maja po albansko)
Ta del pokrajine je nacionalni park.
Znan je po posebni avtohtoni kobilici in prelepem borovem gozdu.
Kobilic nisva videla, občudovala pa sva borovce ob vsakem najinem koraku.
 

Bosnian Pine ali Pinus Leucodermis piše na poučevalnih tablah, ki so vsake toliko postavljene ob poti.
 
 Imela sva lepo vreme, tudi umetelno oblikovani oblaki so pridodali najinemu dobremu počutju 
v redkejšem gorskem zraku, ki je pomešan s toplim in vlažnim morskim. 
Vse pa nosi vonj po zdravilni borovi smoli.
Malce sva se bala, da naju bodo zakrile megle, ki so se vzpenjale od morja gor, 
pa sva se odločila za bližnjico do vrha, naravnost navzgor. 
Bila je hudo strma, kar sva tudi občutila, kasneje pa še videla z drugega grebena.
Na vrhu Maja Qores pa so naju pričakali razgledi, na eno stran...
...na drugo, kjer sva spoznala še Maja Cikes.

Na vrhu Maja Qores, 2018 m.

 

Nekaj časa sva uživala na osončenem in nevetrovnem vrhu.

 
  Sestopila sva po običajni poti navzdol.
 Občudovala razgibano pokrajino.
Videla sva veliko posušenih in pobeljenih borov, ostalih od požara, 
ki jim je skrajšal dolgoživo življenje. 
Veliko tistih borov, ki jim je požar pred leti prizanesel, so sedaj stari preko dvesto let.

Preden sva se spustila v megleni pas na pobočju, sva še enkrat pogledala na Maja Cikes.
Iz poučevalnih tabel ob poti sva izvedela, 
da so v letih od 1970 do 1990 na tem področju intenzivno  zbirali borovo smolo. 
Posledice zarezovanja so še danes vidne, vendar so bori večinoma preživeli in kažejo, 
da so klub častitljivim letom še vedno krepkega zdravja. 
Sedaj so zaščiteni z zakonom o zaščiti nacionalnega parka in kulturne krajine nacionalnega pomena.
Bilo je zelo lepo, da sva zopet užila nekaj gorskega zraka in lepih razgledov s hribov. 
V novembru so v Dalmaciji in še južneje vse gore ob morju še vedno poletno dostopne 
in pogosto okrašene s kuliso dramatičnih oblakov, ki se dvigajo z morske gladine.
In še ena slika spodaj s sedla Loggara kamor sva se vrnila.
Zapomnila si bova tudi to, da so pod sedlom v smeri mesta Orikum
 kar trije urejeni studenci zelo dobre pitne vode.
Tu sva dopolnila najine zaloge za pot proti domu.
____________




ponedeljek, 7. november 2022

Grčija 2022, Meteora

 Meteora, 7.11.2022
 
 
 Meteori sva se približevala od mesta Trikala in že od daleč se vidijo značilne skale
 na katerih so sezidani samostani. Kmalu sva v mestu Kalambaka 
in nad njim se razpostirajo pečine Meteore. Krožna cesta poteka okoli njih.

Iz Kalambake se peljeva do vasi Kastraki, kjer sta na voljo dva campa. 
Prosto prenočevanje je na območju Meteore prepovedano in to vsi upoštevamo.
 Parkirišča ob krožni cesti so brezplačna.
 
V preteklosti je na Meteori bilo živih veliko samostanov, sedaj jih je le še šest. 
Vsi so določene dneve odprti za oglede. 
Vstopnina je 3 €, obiskovalni časi pa so različni od samostana do samostana.
 
 Beseda Meteora pomeni, da visi v zraku. 
Ko gledaš te samostane, se ti zdi izbira imena primerna.
 
Že sama pokrajina je tu posebna. Ti mogočni monoliti so večinoma iz kremenovega konglomerata, visoki od 400 - 600 m nad.višine. Zato sva se najprej odločila za kratko krožno pot med njimi.

Ker nama planinarjenje ni tuje, sva najprej peš prehodila nekaj potk in preplezala dva ozka prelaza,
 da sva se povzpela nekam, kjer sva predvidevala, da bi lahko bilo kaj zanimivega. 
Res sva našla majhno cerkvico vklesano v skalo in sled zapuščenega samostana, 
do katerega se ni možno več povzpeti, saj je lesene stopnice zgrizel zob časa.
Skalnate poti so bile res prijetne za hojo.
 Razgledi pa čedalje lepši.
 
Za obiskovalce vse samostane zapirajo ob 14 h ali 16 h, zato sva pohitela nazaj.

 Prvo cerkev so na Meteori zgradili v XI.stoletju. 
Gradili so tako da so potreben material dvigovali z vrvmi.

Med XIV. in XVII. stoletjem pa je prišlo da pravega razcveta gradnje samostanov. 
Če vem pravi podatek, jih je bilo takrat ali malo pozneje kar 30.
 

Kasneje so se pričele tatvine, menihi so zapuščali samostane. Sedaj jih je delujočih le  še šest.
 
 Obiskovalci morajo biti ob ogledu primerno oblečeni, na kar opozarjajo table pred vhodi.
V notranjost sva si ogledala le samostan Nikolas Anapausas, ostale le od zunaj.
Če se zapelješ po krožni cesti naokrog, lahko vidiš vse samostane.
Razgledi so vredni občasnega postanka in uživanja v pejsažih.



Ogledala sva si Meteoro in se odločila, da ne bova tukaj ostala še en dan, 
zato sva poiskala prenočišče izven kompleksa Meteora in našla počitek pod svojim monolitom.
Kot ponavadi sva dala prednost ovcam in pastirju, ker tu ne obrajtajo električnih pastirjev.
 Kmalu je vzšla polna luna nad sosednji monolit, midva pa sva že večerjala 
in z viški nakrmila še enega od vaških ovčarskih psov, ki naju je v zahvalo stražil vso noč.

Naslednje jutro je vzhajajoče sonce obsijalo najin monolit.
Dobila sva asociacijo na Urulu in obudila se je najina stara želja, da ga greva pogledat.
Čimprej, dokler še stoji.