petek, 28. oktober 2022

Grčija 2022, Peloponez, vzhodni prst

Monemvasia, 26.10.2022


 Od srednjega prsta Peloponeza sva se zapeljala blizu mesta  Gythia z namenom, 
da tam nekje tudi prenočiva.
 Tu je nekaj simpatičnih  zalivov in možnosti prenočevanja.
 Na enem od takih mest sva spet opazila več avtodomov drug ob drugem, kot v campu. 

 

Pri mestu Gythio je velik zaliv z ostanki nasedle ladje ob plaži. 
Tudi tu je priljubljeno počivališče avtodomov. 
Midva peljeva naprej iskat zasebno namestitev.
 
 
Sicer pa ne fotografirava le sončnih zahodov ampak tudi vzhode.
 En tak je bil na najinem prenočišču, kjer sva uživala sama.

Od mesta Gythie, pa do tretjega prsta Peloponeza, ves čas gledava velike nasade pomaranč.
 Ko ob cesti opaziva kmečko stojnico, sva jih tudi midva kupila večjo količino po 0.70 € / kg. 
Sveže nabrane, zelo sočne in nešpricane. Res izredno okusne.

Najin današnji cilj je sicer turistično znano mesto Monemvasia, 
ki leži na majhnem skalnatem otoku s pestro zgodovino. 
Kasneje so otok povezali z nasipom in cesto na njem. (  na sliki zgoraj ).
 Edino to si bova ogledala na tretjem prstu, poleg plaž in kopanja seveda.

Mesto je bilo ob svojem nastanku v  VI. stoletju torej še otok, 
zgradili pa so ga na zunanji strani otoka, da ni bilo vidno z obale. 
Zgradili so tudi stopnice ob skalah v zgornji del, kjer leži zgornje mesto.
Otok so si kasneje izmenično lastili Benečani in Otomani, tako je bilo v teh stoletjih zgrajenih nekaj cerkva, kapelic in đamij, tudi đamija Hagia Sophia v zgornjem mestu, ki je kopija tiste v Istanbulu. 
Ta je bila večkrat prezidana glede na lastništvo, je pa edina še ohranjena.

Skratka mesto so si nekajkrat osvojili eni in drugi. Šele v XIX. stoletju so mesto dobili Grki.

Danes je spodnje mesto zelo lepo obnovljeno, nekateri prebivalci še avtohtono živijo tukaj, je dosti simpatičnih hotelov z par sobicami, nekaj apartmajev, veliko restavracij in trgovin s spominki. poljedelstva in živinoreje tukaj ni več, zato sumiva, da živijo od turizma. 
Je pa zelo pohvalno, ker je vse obnovljeno v tradicionalnem stilu mesta.


Na spodnji sliki je obnovljena Hagia Sofia, ki je sicer edina obnovljena v zgornjem mestu.

Ostale zgradbe v zgornjem mestu so ruševine kot je razvidno s spodnje fotografije.

Kljub vročemu dnevu sva se sprehodila do konca zgornjega mesta 
in si ogledala celinski del mesta še od zgoraj.

Ruševine zgornjega mesta kažejo, da je bilo nekoč tudi tukaj zelo živahno.



Pa še pogled čez vso področje gornjega mesta.

Edina avtentično stara stavba je mavzolej, ki je še ostal solidno ohranjen.
Občudovanja vredna je kamnita struktura brezhibne kupole.

Pogled navzdol na spodnje mesto nama je dolgo zadržal pozornost.

Tukaj sta vidni obe mesti ter stopnice levo spodaj, ki ju povezujejo.

Ozke uličice v spodnjem mestu so samo za pešce in samokolnice.

Ogled mesta Monemvasia je brezplačen, parkiranje tudi, kot povsod do sedaj v Grčiji.
 Pred mestom je veliko možnosti za prenočevanje z avtodomi.


V času najinega obiska ni bilo velike gneče. 
Za obisk Monemvasie pa se splača vzeti dovolj časa, midva sva si ga ogledovala ves vroči del dneva. Bilo je res enkratno.

 Leonidio, 27.10.2022


Za danes je bila planirana daljša pot pa sva zopet vstala zgodaj in gledala sončni vzhod. 
Izkazalo se je, da sva se ustavila prej in nisva prevozila toliko, kot sva za danes načrtovala.
Pot sva nadaljevala po goratem delu tretjega prsta Peloponeza in sicer proti severu. 
Vozila sva se na okoli 1000 m nadmorske višine in pokrajina in rastje je drugačno kot nižje ob morju.
Letos sva zamudila domače zlate jesenske macesne, 
zato pa sva tukaj uživala ob pogledu na škrlaten ruj in neko drugo grmovje, 
ki je bilo enako obarvano.
 Z gorskega sveta sva se spustila do morja na vzhodni strani tega prsta.

In zagledala masivno pobočje nad mestom Leonidio.

Krasno obarvano ostenje nad mestom naju je prevzelo, zato sva odšla takoj v akcijo, 
da si to ogledava od blizu.
Tu je seveda veliko plezališče in mesto je tudi polno plezalcev, 
saj bo tukaj od 3. do 6. novembra velik plezalski festival, kot sva prebrala na velikem plakatu.

Tudi midva sva se povzpela do mogočnih sten.
Izbrala sva sektor Mars, ker imava s tem sektorjem dobre izkušnje že s Paga.

Nekaj časa sva opazovala spretne plezalce v veliki rdeči steni.

In tako sva obstala v Leonidiosu ob veliki mestni plaži. Jutri si bova ogledala še kakšen drugi sklop simpatičnega plezališča in se povzpela do najvišjega vrha.

Res sva se zjutraj povzpela še na ogled sektorja Vaskino. Nekaj poti sva opravila po cesti,
 večinoma pa sva sekala ovinke strmo navzgor in kmalu prišla nad rdečkaste stene.

Z vrha je lep razgled na dolino Leonidia in na stene pod nama.
 Nad stenami pa je prostrana planota z nekaj hišami, oljkami in bodičasto makijo.
Tale podvig je trajal kakšne štiri ure gor in dol nazaj do centra mesta, kjer sva parkirala.

Plezališče Leonidio je zelo prostrano. V zelo rodovitni dolini pod stenami pa rastejo pomaranče, mandarine, limone, jajčevci, paradižnik ... celo solata. Vsega je tukaj v izobilju.
Kamorkoli pogledaš so sadna drevesa,
 celo kot drevoredi ob cestah so drevesa pomaranč ali mandarin.

 Mesto je res nekaj enkratnega. Tudi prebivalci so prijazni in sproščeni.
Od Leonidia se opoldne posloviva in poiščeva samotno plažo, kjer se osveživa. 
Peljeva se po srednjem prstu Peloponeza dalje in občudujeva oljke. 
Vsepovsod so same oljke. Mnoge so zelo stare a mladostno rodovitne.
 
Mesto Nafplio, 28.10.2022
 
Nafplio je pristaniško mesto na severu Aroglidskea zaliva . 
Da je poselitev tukaj že od nekdaj, sva izvedela tukaj. 
Prvo staro mesto je bilo zgrajeno v  IV. stol.pred.našim štetjem. 
Mesto je vredno postanka zato sva postala tudi midva.
Takoj naju preseneti ogromno parkirišče pred mestom, ki je bilo je polno avtov 
in skoraj bi se obrnila in odpeljala dalje. Nisva željna take gužve.
Odločila sva se da vseeno greva na ogled. 
Slučajno sva izbrala pot na manjšo trdnjavo nad starim mestnim jedrom kar med kaktusi.
Tako sva bila edina na tej poti, kljub množicam obiskovalcev, ki jih je bilo povsod zadosti.


Od tod sva gledala drugo, veliko trdnjavo še višje nad mestom, kamor nisva šla. 
Trdnjav je v Grčiji namreč obilo in veliko sva se jih že ogledala. 
Raje sva se vrnila v staro mestno jedro in opazovala poleg zanimive arhitekture 
še pisano množico obiskovalcev.

Tudi to mesto ima pestro zgodovino. Od njegovega nastanka v IV. stol. pred n..št., so si ga lastili Benečani, Otomani vsak po nekajkrat, celo Franki in v XIX. stoletju je pripadlo zopet Grkom.
Iz samega mesta nimava slik, ker je bila velika gužva na ulicah. 
Kot v Portorožu v največji sezoni. 
Zato sva kmalu zapustila mestni živžav in šla poiskat prenočišče. 
Kmalu sva se namestila v miren kotiček ob plaži in ribiških pomolčkih  velikega zaliva Karathon baya.



torek, 25. oktober 2022

Grćija 2022, Peloponez, srednji prst, Mani

 Rt Tigani

 

Obala srednjega peleponeškega prsta je veliko bolj zanimiva. 
Je tudi bolj gorat; najvišji vrh je visok okoli 2400 m. 
Plaže niso več samo mivkaste ampak tudi kamnite. 
Na spodnji sliki je pogled od mesta Kalamate proti jugu.

Najprej nama je padel v oko rt Tigani, ponev po naše. Že ime pove kakšne oblike je.

Do njega vodi le kamnita potka in tudi na vrh ponve si je treba malce izboriti pot med trnovjem.


Na vrhu kamnite "ponve" sva opazila razvaline prastare naselbine s svetiščem. 
Tokrat niti google ni znal pojasnit kaj se tu pravzaprav vidi.

Pogled na celino s Tiganija naju zaposli za nekaj časa.

Pogled naprej proti klifom tudi.

Vse naokrog vršne ploščadi so prepadne stene direkt do morja in še dalje v globino.

Tile grmi so povsod lepe okrogle oblike in ko pomladi cvetijo, mora biti res prelepo.

Obala proti jugu je zelo slikovita, turkizno morje pa še polepša pogled.

Cesta naju vodi tudi mimo vasice Vathia. 
Kot mnogo grških starih naselij, je tudi ta zazidana na goratem grebenu.

Kot večina vasi v gorati notranjosti, je tudi ta le še delno poseljena.

Bolj se pomikava proti jugu, bolj je obala razčlenjena.

Rt Tenaro

 

Na skrajnem jugu je Rt Tenare. 
Do svetilnika se je potrebno malo potruditi, peš in z primerno obutvijo.

Potka je lepo uhojena.

Pri svetilniku je konec poti, midva pa sva si zaželela kopanja in osvežitve, 
zato sva prečila navzdol čez razmetane skale in balvane prav do morja 
in stopila na najjužnejšo celinsko točko vzhodne Evrope.


Sledilo je še plavanje v toplem morju.

V skalovju pod svetilnikom je dosti možnosti za izbiro smeri vzpona. 
Težavnosti pa so zato tudi različne.

Ker sva zasedla skoraj idealno lep prostor  ob morju, sva tukaj ostala kar dva dni. 
Prav svobodno sva se počutila, saj ni bilo ne signala ne interneta.

 

Naslednji dan sva izkoristila še za potep po polotoku, se povzpela na najvišji vrh ...
  Tu poti ni, moraš iskati svojo stopinjo med , needles and pins, 
kot se je izrazil eden od tukajšnjih raziskovalcev nekoristnega sveta.

 

Pogled z vrha je bil seveda lep in dobila sva boljši pregled nad pokrajino.


  Na poti nazaj sva odkrila mnogo manjših jam ter votlin.


Z rta Tenare se vračava po vzhodni strani. Spotoma se povzpneva še do vasi Mountanistica,
 od koder je lep pogled na terase oljk ter značilno pokrajino.
 
Srednji prst Peloponeza je res slikovit, gorat in z razčlenjeno obalo, 
peščenimi plažami in manj turistično oblegan kot zahodni prst.
 Na naju je napravil zelo pozitiven vtis.