Krk po pohodniških poteh in med njimi

Po Krku sva hodila že nekajkrat tako v lepem kot tudi vetrovnem ali deževnem vremenu. 

Tudi tokrat je bila vremenska situacija pestra. 

Za obisk sva si v teh dnevih izbrala nekaj lepih in razglednih vrhov:

Obzova, Diviška in Hlam, Vela in Mala Luka

 

OBZOVA

 

je s 569 m najvišji vrh Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti. 

Midva sva izbrala tisto mimo Straživnika...

... čez Veli vrh, Brestovico in na vrh Obzove. Do sem sva porabila kakšno uro in pol.

Že drugič sva bila tu gor v času ko je pihala zelo močna burja.

Da pa nič ne bi pihalo, pa se nama tukaj še ni pripetilo.

Kamnit teren po katerem hodiš je še vedno takšen kot pred leti, 

le potke so bolj shojene in markacij je več.

Kljub temu pa se pot občasno izgubi; vsaj nama.

Z vrha sva se vračala malo bolj po zahodni strani, da sva se vsaj  delno izognila močni burji,

 nato pa sva krenila nazaj na vzhodno stran mimo blatnih kotanj z vodo, 

ki osrečujejo žejne ovce po okoliških pašnikih.

DIVIŠKA in  HLAM

 

Naslednji dan sva se povzpela na vrhove nad Baško. 

Označena pot vodi od cerkve sv. Ivana, kjer je tudi parkirišče. 

Pogled na Baško pa na vse otoke od Raba do Cresa je od tam prav fascinanten.

Označeni sta dve poti. Od cerkve Sv. Ivana do Diviške je hoje za približno dve uri. 

Če greš še do Hlama (od koder je čudovit razgled na Goli otok, Grgur  in Rab), pa se pot podaljša še za pol ure. Ena od poti pa vodi skozi prijeten borov gozd na Mesečev plato, ki je na spodnji sliki.

Pred platojem je majhno zavetišče, ter tabla, kjer pohodnike opozarjajo na poskoke 

(zelo strupene kače) ter da naj se držijo označenih poti. 

 Izven poti očitno smejo hoditi le ovce, ki hitro zbežijo, ko se jim približaš.

Pred vrhom Diviške hodiš po pokrajini, ki je razdeljena z dobro ohranjenimi suhozidi, 

ki jih je najlepše opazovati s ptičje perspektive.

 

Z vrha Diviške ( 471 m) je lep pogled na Gorski kotar in Severni Velebit.

 

 Naju so malo strašili grozeči nevihtni oblaki, zato se nisva dolgo zadrževala na visokem.

 

V tem drugem dnevu najinih pohodov burja ni pihala, 

oblaki pa so se nabirali in zato je bil pogled navzdol na kamnito pokrajino bolj prijeten.

 

Suhozidi so različnih oblik. Opazila sva enega v obliki srca, eden je bil v obliki črke "fi". Kasneje sva izvedela, da so to imenovali tudi mrgare ali kamnite rože. Nekateri so bili res takšne oblike. 

Služili so kot staje za ovce, notranje pregrade pa so ločevale ovce različnih lastnikov.

Zelo praktično in domiselno.

Zgornja in spodnja slika sta posneti z vrha Hlama(461 m). 

Nevihtni oblaki so nama pričarali lepo kuliso za ozadje.

 Prvi je viden Goli otok, za njim je Grgur in čisto zadaj je Rab.

Zadovoljna sva opazovala, kako sta šli dve nevihti mimo naju; ena po levi in druga po desni.

Spuščala sva se po drugi strmi poti v Baško. 

Ta je bolj kamnita in strma ampak nudi lep pogled navzdol na zaliv Baške. 

Čudovit sončni zahod je napovedal lepo vreme za naslednji dan.

VELA in MALA LUKA

 

Od campa Bunculuka nad Baško vodi označena pot do Vele luke na vzhodni strani otoka.

Na pol poti do Vele luke se lahko spustiš skozi grapo Vrženica nazaj do morja v bližino campa.

 Skozi Vrženico sva že hodila pred leti, pa sva si zato tokrat izbrala pohod do Vele in Male luke.

Zopet se je naredil prekrasen dan, saj je močna burja razpihala vse oblake.

 Zgoraj je prvi pogled na Malo luko, na spodnji sliki pa je pogled z vrha otoka na Velo luko.

Po strmem kamnitem pobočju se spuščaš 300 m navzdol. Za zalivom se vidi razpenjeno morje.

V tem sončnem vremenu je bil razgled tudi zaradi burje jasen do obzorja.

V Veli luki je lep peščeni zaliv s pomolom.

Z Vele luke se zopet povzpneš navzgor ter nato navzdol do Male luke, 

mimo ostankov cerkvice in ostalih zgradb, ki so v preteklosti krasili pokrajino.

Mimogrede sva se povzpela še na Corintijo, vrh z antičnimi ostanki na polotoku Sokol.

Vračala sva se okoli polotoka nazaj mimo prelepih zalivov Gnjilova, Uvale Konjske, 

Dubne, Golobinca do uvale Vrženica.

Od enega zaliva navzgor čez hrib do drugega zaliva navzdol. Družbo so nama delale samo ovce.

Spodaj je uvala Konjska.

Vsi zalivi so bili polni burje ...

... šele v zalivu Vrženica se je burja umirila in tu sva izkoristila mirno morje za namakanje, 

kopanje in relaksacijo po dolgem pohodu.  

 

Skok v hladno morje nama vedno povrne svežino duha in telesa, topli sončni žarki pa nama dajo energijo za naprej, zato nobene take priložnosti ne izpustiva.  

_____________

Topli vrelci ali toplice na Dolenjskem

 

 

 

Tokrat sva si pot zastavila malo drugače. 

Med potovanjem po Maroku in Sahari so naju zelo navdušili tamkajšnji topli vrelci; še posebej eden v Jirafiji. Tam ima voda kar 43 stopinj. 

Zato sva se odločila poiskat tudi tople vrelce pri nas v Sloveniji. 

Začela sva na Dolenjskem. Pri tem sva bila dokaj uspešna, saj sva jih nekaj našla, gotovo pa ne vseh.

Lokalno so precej znane Klunove toplice. (naslovna slika). 

Ko sva bila midva prvič tam, je bil bazenček poln alg. 

A že naslednji dan so ga očistili in je sedaj pripravljen za kopanje. 

Voda ima tu stalnih 23 do 24 stopinj. Okolica je travnata in prijetna.

Blizu teh toplic pa je še en izvir tople vode, ki je ujet v plitek naraven tolmun z urejenimi brežinami.  Umeščen je v prijetnem okolju in tudi tukaj je voda topla, ko poiskusiš z roko. 

V njem se nisva namakala, ker sva že dva dni prej okušala toploto in zdravilne učinke

 spodaj navedenih toplic. Je pa tudi ta bazenček na privatnem zemljišču.

Le nekaj kilometrov stran se nahaja urejen izvir tople vode Klevevž. 

Ta je bolj znan; ima urejeno plačljivo parkirišče v bližini ostankov Klevevževega gradu

(slika zgoraj)...

...  ter urejeno lično potko do toplic. Voda ima kakih 23 stopinj, 

Tudi ko je zunaj mraz so dovolj tople za namakanje.

Skozi sotesko v bližini mimo toplih izvirov teče potok. 

V njej so še  podzemne  jame s pravtako toplo vodo. 

Nad sotesko pa je razgledna pot, ki jo je vredno prehoditi.  

Lepo doživetje.

Najbolj pa naju je navdušil topel vrelec v Krakovskemu gozdu. 

Ni velik, zajetje meri le okoli 3 x 1,5 m, toda voda ima toplih 35 stopinj in pripomore, 

da želiš dolgo namakanje v njem. Domačini ga dobro poznajo in obilno obiskujejo. 

 

 Kljub temu sva tudi midva prišla na vrsto za uživaško kopanje. 

Bazenček je naju navdušil do te mere, da ga bova ob prvi priložnosti gotovo spet obiskala.

Velja pa obiskati tudi velik Krakovski gozd, s površino več kot 2000 ha, 

kjer je ohranjenih tudi 22 ha pragozda. Če v njem prespiš, lahko vso noč poslušaš zvoke 

burnega nočnega življenja različnih gozdnih živali, ki so tu našle svoje zatočišče. 

 Izredno lepo in ubrano. 

 

V bližini je tudi samostan Pleterje in slaven vinorodni okoliš

 na Gadovi peči s stalno dežurnimi kletmi polnimi dolenjskega cvička.

 

Še nekaj podobnih izvirov tople vode je pri nas v Sloveniji. 

Jih bova verjetno tudi obiskala, ob primernem času.

 Verjetno pa se nahaja tu na Dolenjskem še kakšen izvir, ki pa ga lastnik skrbno čuva zase. 

Kar pa je nama tudi prav.

___________________

 

Rif, gorski predel ob Sredozemskem morju, 2. del

 

V tem drugem dnevu potovanja še vedno slediva obdelanim površinam na lepih terasah. 

Opažava, da je skrbno zorana vsaka krpa zemlje pa četudi je strmo v hribu.

Pripeljeva se v mesto Chefchaouen. 

Znano je po tem da je veliko zgradb v mestu v modrih odtenkih, zato mu pravijo tudi modro mesto.

Mesto se turistično razvija, naju pa ne pritegne. 

Raje se odpeljeva v sotesko Akchour, kjer se nahaja nekaj pešpoti po soteski s slapovi in kaskadami,

 ter tako imenovan Božji most.

Med vožnjo proti soteski opaziva, da tudi tu vabijo ljudi in obljubljajo "adrenalinski sprehod".

Pred sotesko je vas Rueda in še nekaj hiš, kjer zopet opaziva peči, kjer pečejo maroški dober kruh.

Za vstop v Akchour je potrebno plačati 15 dirhamov, če pa želiš ostati čez noč,

 je parkirišče nad cesto. To pa zaračunajo 45 dirhamov.

 

Takoj se nama zopet ponudi vodič, ki naj bi naju popeljal po soteski. Prijazno ga zavrneva, 

ker rada sama odkrivava zanimivosti.

Pove pa, da ima veze s Slovenci in vodi slovenske turiste po tej poti. 

Mu privoščiva, lepo da na tak način zasluži.

 

Poti sta dve, ena gre ob vodi mimo manjših slapov do velikega slapa Grand cascade Akchouor. 

Ta pot je dolga dobri dve uri v eno smer. Zelo prijetna je in podobna poti Sedmih slapov v Istri.

 Ker je trenutno veliko vode, je na treh delih prečkanje rečice malo oteženo.

Pozno jeseni se lahko zgodi, da slapa celo ni, ker ni vode. Midva sva videla zelo vodnatega. 

Pot pa resnično traja med 4 in 5 ur v obe strani. 

Ob poti je nekaj manjših okrepčevalnic, kjer dobiš pijačo in kak prigrizek. Pripravljajo tudi tajine, vendar med najinim obiskom so bile v večini zaprte. 

Torej res nisva bila v višku sezone tu.

 

Ko sva prehodila celotno to pot sva šla pogledat še v sosedno sotesko. 

Tu se pot strmo vzpne in v slabi uri prideš do Božjega mostu Pont de Dieu. 

To je naravni most nad globokim kanjonom,

ki je vez med dvema predeloma z vasmi.

Resnično se lahko to zdi pravi čudež narave, 

saj je domačinom zelo olajšal prehod iz enega predela v drug.

Most so še lepo opremili in vklesali strme stezice v stene za prehode. 

Res je vredno truda da ga vidiš in občuduješ.

 

Strme stene pod mostom. V celoti se most skoraj ne da ujeti v fotoaparat.

Zapustila sva lepo sotesko  Ackhour...

...in se odpeljala proti Sredozemskemu morju v Oued Laou in nato dalje ob razčlenjeni obali...

...mimo mest, ki so zelo turistično urejena( Azla, M Diq, Fnideq)...

...do meje s Ceuto ( rt z mestom nasproti Gibraltarju, ki pripada še vedno Španiji ).

 Omeniti še velja, da se je 11. marca pričel enomesečni muslimanski praznik ramadan,

 zato kruha v trgovinah čez dan nisva dobila.

Na zgornji sliki je polotok Ceuta.

 

Rif je bil zadnji del najinega potovanja po Maroku.

 Lep, gorat predel z mnogimi vasmi in skrbno obdelanimi površinami.  

Tudi malo poseben zaradi ljudstva, ki želi živeti po svojih običajih,

 ter seveda zaradi svoje pokrajine ter pridelkov, ki tu uspevajo. Zanimivo in lepo.

Jutri se pomakneva še do Tangerja in po dveh dneh plovbe bova spet skoraj doma.

____________