sobota, 6. november 2021

Severni del Albanije

O albanskem morju sva že slišala, kako izgleda.
Zdaj pa o njem končno veva iz neposredne izkušnje. 
 
Meni osebno mivkaste plaže itak niso všeč,
dolge plitvine do kolen pa vzbujajo v meni grozo,
odkar sem v rosni mladosti na ulcinjski plaži stopil direkt na električnega skata.

Torej sem bil raje kar na varnem bregu.

Drugače pa je vse izven sezone prijetno.

Dovolj prostora ob plaži.

Barviti sončni zahodi.

Tudi niso vse plaže mivkaste.

Pa sva šla še mimo Skadarskega jezera. Nezanimive obale, ne dogaja se ama nič.

Je pa zelo lepo, ko naletiš na vodni izvir s čudovito hladno vodo.


Še lepše, ko najdeš vrelec zdravilnega medicinskega petroleja; edini takšen na svetu.


Zato je tudi prodaja in distribucija organizirana po vsem svetu.





V mestih pa nepopisna gneča in težko dojemljiva pravila varne vožnje.


Stari deli mest pa so slikoviti a se staro mora umikati novemu - kičastemu.


Potem so bile na vrsti tudi Kruje. Muzej Envera Hoxe. Slikovita turistično razvita vas. 
Spominki, veliko trgovin s starinami, ki jih drugod ni najti. 


                        Težko bi bilo oditi od tukaj brez lepega spominka. Vsaj meni,


















Vtisov o Albaniji se je nabralo dovolj. A še vedno premalo.
Zato se bova kmalu znova soočila z njimi.

__________________________















torek, 2. november 2021

Prokletije: Maja Buni i Thores

Pot: vas Boge, vas Theth , Maja Buni i Thores
Vreme nama ni bilo hudo naklonjeno,
 pa sva za cilj izbrala nižji vrh v nama še nepoznanih Prokletijah v Albaniji.
Albanija se silno razvija v smeri turizma in v slikoviti gorski vasici Theth
vidimo moderne turistične koče ob starih kmečkih hišah.
Megle so visele nizko in zakrivale okoliške vrhove, ki so visoki med  2000 do 2600 metri.
Označenih poti na vrhove je tu zelo malo ali skoraj nič. 
Označene so le poti iz ene doline čez prelaz v drugo dolino. 
Na prelazih pa je potrebno najti neoznačeno pot do vrha, če obstaja .
Imena vseh vrhov v albanskih Prokletijah se pričnejo na Maja:  Maja ta in ta, Maja tisti in tisti....
Zaradi slabše vremenske napovedi sva izbrala le manjši vrh Maja Buni i Thores 1776 m.
Skozi zelo idilično gorsko dolinico, kjer so številni tradicionalni pastirski stani, sva poiskala pot dalje.
Skromna zunanjost in notranjost stanov priča o težkem pastirskem življenju.
Malo pod vrhom Maja Buni i Thores sva uživala v razgledih ter nato obrnila nazaj, 
kajti neke uporabne poti naprej ni bilo. 
Iskanju in plezanju pa sva se odrekla. Saj sva bila tokrat le na ogledu. 
Se bova zagotovo še vrnila sem nekega dne v bližnji prihodnosti.
Na visoki gorski cesti je spomenik geologu , ki je v letih okoli 1900 raziskoval ta predel.



Tudi gorski predel Albanije se bliskovito razvija. 
Tradicionalni pastirski stani na pašnikih in novi hoteli ob cesti so tu normalno doživetje.

Za Prokletije si bo potrebno vzeti več časa.in to v lepšem vremenu. 
Nadelanih poti je malo, še manj označenih, gore pa so visoke in vabljive.

Torej: Gora nama nikakor ne bo nikoli zmanjkalo. Toliko lepote je najti povsod kamor greš.

_____________________




sobota, 30. oktober 2021

Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti
Čas: okoli 5 ur
Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 
in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.
Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 
da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.
Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 
čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.
 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 
čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 
da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.
Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.
Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 
Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....
Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,
potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 
sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.
Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 
Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 
če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 
Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).
Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).
Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.
Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 
ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 
Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.
Tokrat gledava proti severu Korčule.
Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.
Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?
Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.
Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.
Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.
Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________