sobota, 30. oktober 2021

Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti
Čas: okoli 5 ur
Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 
in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.
Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 
da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.
Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 
čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.
 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 
čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 
da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.
Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.
Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 
Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....
Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,
potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 
sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.
Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 
Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 
če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 
Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).
Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).
Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.
Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 
ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 
Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.
Tokrat gledava proti severu Korčule.
Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.
Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?
Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.
Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.
Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.
Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________



ponedeljek, 4. oktober 2021

Velebit: Bojin kuk

 Pot: Veliko Rujno, Bojin kuk, Veliko Rujno

Čas: okoli 6 ur

Iz Velikega Rujna vodi tudi lepo označena pot na Bojin kuk. 
Nisva verjela lastnim očem in nogam,  ko sva jo zgrešila, čeprav je lepo markirana.

 Prejšnje dni sva večkrat šla mimo tega odcepa, da nama je bilo kristalno jasno,
 kje je treba zaviti. (vsaj mislila sva tako) Zgleda da nama je v krvi, da lažje hodiva po intuiciji.

Kot že tolikokrat doslej sva ponovno ugotovila, da označene  poti niso ravno najina prioriteta. 
Torej sva šla zopet malo počez čez polja in velebitsko grmovje,
 dokler nisva zagledala Bojin kuk pred sabo (slika zgoraj).

Pred tem želvakom v daljavi (slika spodaj) sva zavila po poti desno okrog Bojinega kuka...
... ter opazovala velebitske umetnine.
...nato zopet malo dol in gor...

,,,do obsežnih skalnatih predelov...
...ter pogledov navzdol. 
Na gornji sliki je del doline Velikega Rujna. V ozadju so kopasti vrhovi proti Liki.

Na drugi strani Velikega Rujna proti morju pa je veriga skalnatih "kukov" in na enega od teh greva.
Proti vrhu Bojinega kuka se že odpirajo prelepi pogledi na morsko stran.
...v čudovitem skalnatem svetu "kukov"...
...proti vrhu...
...Bojin kuk ( 1110 m)...
...veličasten pogled na morje (jug otoka Paga ter Vir)...
...bilo je prelepo...
..zgoraj na sliki je pogled na Novogradsko morje...
...možnosti kopanja tik pod vrhom nisva izkoristila zaradi močnega vetra.
Sedaj pa nazaj po drugi poti okrog Bojinega kuka in malo počez okoli velikega naravnega amfiteatra.
...bilo je nepozabno...
...amfiteater...
...utrinek...
...v tem skalnatem svetu se lahko res izgubiš, zato...

... zopet do najinega kažipota, želvaka, nazaj...
V steni Bojinega kuka je še ličen bivak, do katerega sva se povzpela.



Tudi notranjost sva pogledala in ugotovila, da je to zelo primerno zavetišče in prenočišče.
Na zunanji ploščadi pa lep razgledni prostor.
Sestop v dolino Rujnega nama je tokrat uspel pridno in ubogljivo po markirani stezi.
 Skoraj ni za verjet ...
Pozno popoldan sva zapustila Veliko Rujno, ki je bilo najin dom nekaj nepozabnih dni. 


 Še pred sončnim zahodom sva spet zaplavala v morju, se okopala in osvežila.
 Zelo je prijalo. Na Velebit bova še prišla! 
Tako skalnat, samoten in čudovit s svojimi prostranstvi naju zelo privlači.

____________________