nedelja, 7. marec 2021

Gospodična, Trdinov vrh, Mirna gora

Pot: sedlo Vahta, Gospodična, Trdinov vrh, Mirna gora
Nekaj žigov s SPP nama še manjka, ker sva manjše hribčke puščala za kasneje. 
Danes je bil pravi čas za obisk hribov v Beli krajini. 
S sedla Vahta gre pot še nekaj časa po gozdni cesti, zato sva z avtom opravila še del planinske poti. Nekje za nekim ovinkom pa sva zapustila avto kljub nadaljevanju ceste v pravi smeri 
in se podala po nekakšni stezi kar naravnost navzgor.
Izbira se je izkazala za dobro, saj sva prišla ven iz mrzlela področja na osončeno jaso 
z idiličnim skednjem na sredini. Tudi stezo z markacijami sva tam zadela. 
Nato pa spet navzgor skozi gozd do Gospodične ( 882 m).
Bila sva prijetno presenečena, saj naju je ob koči  čakalo toplo ognjišče, koča pa je nudila postrežbo 
"to go". Kakšno razkošje so sedaj stvari, ki so bile pred časom samoumevne in običajne!
Na ta sobotni dan se je izkazalo, da je koča priljubljena izletniška točka (morda tudi zaradi postrežbe), zato sva se kmalu umaknila in izkoristila to pot še za obisk Trdinovega vrha.
Na vrh je vodila zelo poledenela steza, zato sem že razmišljala o mojih derezicah, ki so čakale v pripravljenosti na dnu nahrbtnika. Dalj od razmišljanja pa vseeno ni prišlo. 
Zanimiv je tale Trdinov vrh ( 1178 m). Na karti piše Sv. Gera, ponekod Sv.Jera ali pa Trdinov vrh.
Že od daleč se opazi stolp z antenami in oddajnikom.
Meja med Hrvaško in Slovenijo je na tem področju še vedno sporna. Na "naši" strani je kiosk, 
ki nudi okrepčila, malo naprej je stolp, na "drugi strani" pa kapela.

Trdinov vrh ( 1178 m) je tretji najvišji vrh v posavsko dolenjskih hribih.
Tretji vrh, ki sva ga obiskala v tem dnevu je bila Mirna gora. 
Pot sva pričela v kočevarski Nemški vasi.
Dom na Mirni gori je postavljen točno na višini 1000 m.
Nad domom je še nekaj minut vzpona na poraščen vrh Mirne gore.( 1047 m)
Tudi pri tej koči je bil živahen promet in dobra postrežba. 
Pot navzdol pa sva opravila po gozdni učni poti in sproti obnavljala svoje 
botanično in dendrološko znanje. 
Tudi nekaj življenjskih resnic je bilo razkrito v zanimivih zapisih na tablah.



Prijetna pot je bila kar prehitro zaključena in ostala nama je še dooolga  asfaltna cesta do doma.

___________________






torek, 2. marec 2021

Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke, Raduha, planina Arta, Loka, Kosmačeve Rastke
Tokrat je na vrsti nekaj slikic s najine priljubljene poti. 
Kot po navadi pričneva hojo v Kosmačevih Rastkah. Snega je toliko na cesti, 
da se z avtom ne da dalje, s smučmi pa tudi ne brez vmesnega nošenja. 
Zvezni sneg se prične malo pod kočo na Loki  tam nekje na okoli 1300 m nadmorske višine.
Toliko pa je še snega pri odcepu za Durce, smerne table so še skoraj pod snegom.
Pobočja so bila dopoldan še precej ledena, zato so malo derezice prišle prav.
Na vrhu Raduhe (2062 m) je markantni cepin še vedno skoraj zasut, 
skrinjica z vpisno knjigo pa nedostopna.
Tokrat sva bila sama na vrhu in lahko sva v miru občudovala gore naokoli. 
Na spodnji sliki so Julijci v vsej svoji veličini.
Veliki vrh in Velika Zelenica levo ter Ojstrica desno.
Opasti na vršnem grebenu proti severu se je potrebno ogibat.
Pa še ena slikca za spomin.
Navzdol pa sva za spremembo šla izven poti kar naravnost na jug proti pašniku na Arti.
 Snega je bilo dovolj, da so bili borovci prekriti. In tudi dovolj trd je še bil, da se nama ni ugrezalo. Take razmere je bilo potrebno izkoristiti, da raziščeva pot za alternativno smučarijo z vrha Raduhe.
S smučmi bi bilo seveda lepše ampak tudi z gojzarji je lepo šlo ... kar naravnost navzdol.
Malo nad Arto sva prišla do ostrih grap  in do strmega gozda, ki sva ga prečila in že sva bila na Arti. Seveda ni bilo vse tako enostavno kot tukaj piše. 
Skozi ozek pas gozda sva se namreč malo težje prebila zaradi veliko podrtih dreves. 
Morda bi bilo potrebno sestopit malo bolj zahodno. Pa drugič.
Planina Arta že kaže svoje travnata rebra .
Krog sva sklenila pri koči na Loki in nato še navzdol do Kosmačevih Rastk. 
Ne bi verjela toda gps je pokazal, da se je nabralo za kakšnih 1200 višinskih metrov poti
 in skoraj 13 km v dolžino. 

 Seveda gor in nato gor in dol in gor in dol ... Pa to ni važno, lep sončen dan je bil.

_______________________


petek, 26. februar 2021

Smrekovec

 Pot:  tako imenovana Šilijeva pot

V tej prekrasni zimi, ki je bila radodarna s snegom za turne smučarje,
 sva bila večkrat tudi na Smrekovcu. Tako v neokrnjeni belini kot prva po sneženju 
in tudi takrat, ko so pred nama že bile vidne  kakšne sveže smučine. 
Vedno nama je bilo lepo; vsa ta mehka belina in razgledi daleč naokoli.

Najlepša smer za vzpon je nama še vedno od "Lukata" pri Štajerski Kramarci pod Belimi vodami. 
Od tu naprej po nespluženi cesti mimo brunarice Encl in naprej po strmih zasneženih vlakah 
do Koroške Kramarce in od tam še bolj strmo gor do vrha Smrekovca.

Nato pa se prične tisto najlepše.

Užitek predstavlja hoja na debeli snežni podlagi med skrivnostnimi belimi umetninami.

Razgled vse naokrog; tudi do ravnokar odprtega smučišča na Golteh.

Olševa in Obir desno zadaj.

Raduha ter Mali in Veliki Travnik spredaj.

Prelepa Ojstrica  ter desno Grintavec, Rinke in Skuta.

Pogled proti Uršlji gori.

Na vrhu Smrekovca (1577 m) sledi priprava za spust, pesi s smučk gredo v nahrbtnik.

Sledi spust skozi mali smrekov gozdiček.

Nato pa juhuhu navzdol.

In smuko po dolgi smrekovški planini lahko po želji ponoviš večkrat. Do trikrat nama je zneslo.

Potem sva imela zadosti in sledila je obvezna malica ter martinčkanje
 pod toplim soncem pri koči pod Smrekovcem.
Sledil je še dolg spust po cesti do izhodišča pri Lukatu.  

Ni nama treba daleč po take lepote in krasno smuko. 
Kakšnih 800 višinskh metrov smuke je to in dan je tak zelo dober.

_______________


sobota, 13. februar 2021

Martinova pot

Pot: Martinova pot - pot okoli občine Šmartno ob Paki
Razmere: okoli -10 st. C, zelo vetrovno

V tem februarskem dnevu je bilo sončno toda temperatura v dolinah je bila okoli -10 st. C, 
v sredogorju pa je bilo napovedano od -10  do -20, vse ob močnem severnem vetru.
Zato sva se tokrat odločila za dolinski mraz in Martinovo pot, ki poteka okoli naše občine.
 Se že spodobi, da vsaj enkrat opraviva to pot v celoti . Pot se prične v Šmartnem ob Paki. 
Sledi vzpon na goro Oljko ( 728 m) in sestop proti severozahodu. 
Ob poti je prva naravna znamenitost :


Takole je velik ta naš rdeči bor:
Kmalu prispeva že na Bezgovico (627 m). Ker je mraz, hodiva s primernim pospeškom.
Po spustu z Bezgovice sledi zelo razgledna hoja po poti čez Veliki vrh.  
Vidiva vse od Savinjskih Alp do Golt ter Uršlje gore. 
Vidljivost je krasna toda brrr; mrzel veter brije in pometa vse okoli naju.
Sledi spust do glavne ceste Šoštanj - Mozirje. Takole je potrebno iti skozi predor pod cesto. 
Nato pa zopet navzgor do cerkvice sv. Antona na Skornem. 
Potrebno je priznati, da res stoji na markantni točki.
 Razgled na celotno šmarsko dolino je res lep.
V ozadju je gora Oljka (levo) od koder sva prišla. 
V ozadju proti desni pa je veriga Zasavskega  hribovja.
Pot se nato prične spuščati mimo slikovitih kmetij z razgledi proti severu. 
Na spodnji sliki je zasnežena Uršlja gora.
Vidijo se tudi Golte v vsej svoji dolžini. 
Tudi Smrekovc sva pravočasno opazila.
Nato pa še pogled proti meni zelo ljubim goram.
Še kar nadaljujeva spust mimo Slatin, ob etnološki vasi, kjer stojijo hiške s slamnatimi strehami.
Martinovo pot zaključiva v Šmartnem ob Paki, tam kjer sva začela; doma.


Po podatkih je Martinova pot dolga okoli 22 km, višinskih metrov se je nabralo za okoli 1260 m. Uživala sva šest ur v zmerni hoji z najinim tempom. 


Pot je lepo speljana preko razglednih točk približno po meji občine Šmartno ob Paki. 
Verjetno jo bova še kdaj ponovila.

____________________