sreda, 30. december 2020

Stari stani na Golteh

 Pot: kmetija Visočnik, Stari stani, vrh Ročke, kmetija Ročnik, kmetija Visočnik

Razmere: višina snega blizu 1 m nad 1000 m, 

Zaradi 20 - tih cm novega snega zapadlega ponoči, cesta od kmetije Visočnik naprej še ni bila splužena, To je nama odgovarjalo, saj sva lahko nadaljevala pot po cesti.

Zima nam kima; vedno pomislim na te verze, kadar zagledam smrekice ovešene z obilico snega.

Kmalu sem zavila v gozd. Med iskanjem smeri navzgor po globokem gozdu ni bilo enostavno.

Bilo pa je privlačno, zanimivo in naporno kot vse bližnjice, ki si jih domislim. 
Pred Starimi stani pa sva nadaljevala spet skupaj po cesti ter kmalu ugledala znano kočo.

Smučišča še ne obratujejo, kar ni slabo za nas, kadar pridemo sem s turnimi smučmi. 
Poleg naju se kmalu pokažejo še nekateri drugi s turnimi smučmi, tudi dva znanca,
 s katerima sva se že večkrat slučajno srečala na smučeh.
In potem se zgodi tisto najlepše. Sonce prične kukati iz gostega meglenega oblaka.
Oba sva v pričakovanju veličastnih prizorov, ki se prikazujejo ob "rojstvu sonca":

...prvi...
...drugi...
...tretji...
...četrti...
...peti...
...šesti...
...sedmi...
...in še več in več. Ob uživanju v teh impresijah sva mimogrede prišla na vrh 
Starih stanov ( 1550 m ) ali Ročke - po domače.
Pod nama je bila vsa širna belina za uživaško smuko v deviškem snegu. 
Sicer je danes nisva presmučala prva vendar nama je ostalo več kot obilo neokrnjene beline.
Spustila sva se vse do vznožja Ročke in še nižje vse do Ročnikove kmetije.
Smuka navzdol se vedno prehitro konča. 
Zaključiti je bilo potrebno še krog od Ročnika do Visočnika.

Le kam bi šla naslednjič; dnevi so kratki, midva pa sva polna idej!?

________________


nedelja, 27. december 2020

Hlipovec

 Izhodišče: kmetija Kumprej nad Primožem nad Ljubnim, lovska koča,  Hlipovec in nazaj

Čas: 3 ure in pol

V naših koncih je pod 1000 m nadmorske višine premalo snega za smuči. 
Poleg tega se je treba potrudit, da najdeš poti in planjave, ki niso preveč obiskane. 
Še zlasti je to problematično med vikendi in prazniki.
V nedeljskem oblačnem popoldnevu sva zato šla raziskat še možnost smuke na območju Komna.

Zasnežena narava nad 1200 m je prekrasna, ampak ravno zato večkrat smučarsko težko prehodna.
Tu res vladata tišina in sneg.
Proti Hlipovcu so se oblaki celo malo umaknili.
Upala sem, da bodo hribčki zažareli v zahajajočem soncu.
Pa se to zgodilo, je pa bilo vseeno lepo, spokojno belo.
Še malo višje nad sedlo sva šla po severozahodni strani Komna, potem pa se je bilo treba obrniti, 
kajti dan se je že nagibal proti večeru.
 Čisti pršič je obetal nekaj lepe smuke navzdol.
Prideva še, lepo je bilo.

Komaj se je še kaj videlo, ko sva prismučala do avta. 
Le tale kuštravc nama je v večernem mraku mežikal za lahko noč.

______________________




sobota, 26. december 2020

planina Vodol

 Pot: Kosmačeve Rastke, pl.Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, pl.Vodol, Kosmačeve Rastke

Razmere: vetrovno, zameti s pršičem, ponekod spihano in pomrznjeno

Na najinem običajnem parkirnem prostoru sva pustila avto. 
V tem zimskem jutru in novozapadlem snegu, cesta do Konjskega vrha še ni bila splužena.
Do te zimske pravljice, ki jo kaže gornja slika, sva se kar namučila. 
V naših gorah tokrat do višine kakšnih 1100 m ni dovolj novega snega. 
Do te višine pa sva se vzpenjala po strmi planinski poti skozi gozd. 
Zaradi razmočenega zemljišča in listja ter pomanjkanja snega, so se nama na smučeh delale cokle, 
ki so vsako smučko obtežile še za kak kilogram ali dva. 
Čisto nepotreben trening za jačanje najinih nog.

Bilo je pestro in naporno a sva vedela, da se splača potrudit za veselje, ki naju čaka kasneje.

Pred kočo na Loki je pihal močan in mrzel veter, ki je ponekod ustvarjal velike zamete, 
drugod pa gladil ledene grbine.

 Ampak to ni toliko pomembno, samo da lahko okušava to bleščečo belino.
Na Loki ( 1534 m ) sva bila spet med prvimi še sama, tako sva lahko v miru pomalicala 
in uživala v zavetju koče. Potem pa so začeli prihajati novi in novi pohodniki željni gorske svežine. 
Ker nisva več željna takega prometa, sva predčasno odsmučala navzdol.
Sklenila sva namreč, da za spremembo obiščeva planino Vodol ( 1350 m ), 
kajti proti vrhu Raduhe je bilo megleno in je močno pihalo. Enako je bilo stanje na Javorju.
Umaknila sva se torej močnemu vetru in nepotrebni družbi ter uživala dalje v beli opojnosti.

Res je bilo lepo...

...ujeti tak dan v naši stvarnosti...

... je za nas uživače ...

...nekaj enkratnega.

Že sva bila ob vznožju planine Vodol.

Tu sva bila sama na zasneženih poljanah, nad nama pa Jelovec, ki danes ni bil dostopen s smučmi.

Čudovita samota...

...ter razgledi naokrog.

Urezala sva smučino prek zametov do bližnje pastirske koče...

...uživala v nastavljanju sončnim žarkom v zavetju koče pred hudim vetrom.
Čakal naju je prijeten spust po planini Vodol ter nato še po zasneženi cesti navzdol.
Smuka navzdol je bila tokrat drugačna zaradi spremenljivih snežnih razmer na cesti in ob njej.

Ampak je šlo. Samo da se lahko peljeva dol neglede na razmere.

Takole burno pa je izgledalo vremensko dogajanje v smeri Rogatca in Menine.
Tu pri nas pa je na srečo potekal spet en lep zimski dan.

Bolj sva se bližala avtu, manj je bilo snega. 
Tako izgleda malo čudno, ko nekdo prismuča iz gozda tam kjer skoraj ni snega.
Nepoučeni bi se zares čudil.

__________________



petek, 18. december 2020

Uršlja gora

 Pot: Ciganija, Križan, Uršlja gora ter po zimski poti nazaj

Razmere: sneg skorjast, ponekod že kopno, južno ter oblačno, po stezah ponekod ledeno.

Ja, meteorologi so zjutraj rekli, da bo baza oblakov na okoli 1500 m, 
v severni Sloveniji pa da bo celo sončno. 
No že vedo, sem rekla in sva šla preverit, če bo res tako.
Na križanovih travnikih sva ugotavljala, da imajo sončno južno od nas, ter da je baza oblakov
 precej nad  1500 m. No, meteorologi že vedo; mogoče bo kaj drugače v naslednjih urah.
Prva razglednica z vrha Urške - 1699 m je bila taka, da je sončno še vedno 
precej južneje od naju in meteorolgov. Tam nekje daleč za Zasavjem.
Druga razglednica (zgoraj) s hribov pokaže, da baza oblakov ni na 1500 m, 
ampak višje od Ojstrice torej nad 2300 m.
Tretja razglednica pokaže, da tudi v severni Sloveniji ni razjasnitve!
(kje pa je Peca, če ne v severni Sloveniji?).
In tako sva spoznavala, da je najina pot k soncu bila misija nemogoče danes. Pa nič hudega. 
Sva uživala v kosilu na prostem. (v dolini itak ne smemo jesti zunaj, menda).
Pa sva še uživala ob pogledu na najino smučišče 5*- Jelovec. 
Od tu je lep pogled na Javorje, Raduho ter dalje na Ojstrico ter Veliki vrh.
In nato tale zgornja razglednica pa res pokaže, da je bilo sonce severno, 
le da to ni severna Slovenija ampak nekje v Avstriji, kar daleč gor.
Na poti h soncu sva hodila in uživala kot vedno....
... pa še malo se igrala s sodobno igračko, ki je nama priznala za danes 732 m višinskih metrov
 ter 10 km poti v povprečju 4 km na uro. Kar v redu za naju.
Hitreje nama ni več treba.

______________