Piccolo baba

Pot: vasica Njivica, pl.Ognjenik, pl.Baban, M.Baba, ter nazaj do Učje

Višinska razlika: okoli 1500 m

Čas:okoli 10 ur 

Razmere: vroče in vlažno

Vremenska napoved za ta dan je bila sumljiva. V tem delu gora naj bi bile možne popoldanske plohe, zato sva izbrala nekoliko nižjo ciljno goro.

Pot tudi tukaj poteka strmo navzgor po zelo zaraščenih planinah in je slabo markirana v zgornjem delu. Zaradi megle ter slabo označene poti sva se povzpela le na Malo babo - 1977 m. Razgled na drugo - italijansko stran je res lep. Za spremembo od zaraščenih planin, tam pot poteka ob obronkih grebenov. Vsaj videlo se je tako. Naslednjič se bova povzpela raje z italijanske strani.

Sedaj pa navzdol; za spremembo sva vedela kaj naju čaka...

...pot je večinoma takole zaraščena, tu res že dolgo ni bilo nobenega pa markacistov tudi ne....

Na planini Baban pa je še očuvan vodnjak s shranjeno deževnico,  takole zaprt in dostopen.

Na zaključku poti sva zavila do kanjona Učeje, skozi katerega teče neverjetno lepa, 

čista, močno bučeča in skratka čudovita Učeja.

Uf, kako paše....

Res čudovit zaključek te naporne poti je to bil.

Skoraj bi šla vse ponovit še enkrat, 

samo da bi zopet okusila te silne občutke lepote narave na koncu dneva.

 

______________________________

 

 

 

Rombon

Pot: vas Zavrzelno pri Bovcu, pl.Goričica, Čukla, Rombon, speleološki bivak, Rupa, Zavrzelno.

Čas: okoli 11 ur

Višinska razlika: okoli 1700 m

Z vasice Zavrzelno se pot vzpenja kar navzgor in navzgor ...

...mimo zaraščene planine Goričica, do znamenite Čukle z mnogimi ostanki - bunkerji iz 1.sv.vojne.

  Na vrhu Rombona - 2208 m pa so se ponudili čudoviti razgledni na Julijce.

Ker sva bila zadosti hitro na vrhu sva se odločila še za nadaljevanje poti proti Černelski špici. 

Na sliki spodaj je v ozadju znamenita Čukla.

Prečenje vrhov proti Črnelski špici ponuja veliko lepih razgledov na Mangart ter Soško dolino.

Zelo razgledna pot je sicer bila davno nekoč označena, 

toda markacije so zdaj tako redke in zbledele, da sploh niso več omembe vredne. 

Hodiš torej tako kot da ni označene poti.

Takšnih razglednih točk je bilo kar nekaj na tej prečnici. Na drugi strani navzdol pa ni bilo dolgo nič. Daleč spodaj se je videla ena od prelepih soških  dolin - Možnica.

Na spodnji sliki je del smeri od Rombona do speleološkega bivaka, ki sva jo prehodila.

Pri speleološkem bivaku sva se spustila na pot v Rupo. Pot je resnično "rupasta".

V zgornjem delu je to lepa pot z mnogimi jamami in udori...

...v spodnjem delu pa močno zarasla z visokimi travami in posameznih lukenj in jam sploh ne vidiš.

Po dolgem sončnem dnevu sva se spet znašla v prijetni senci gorskega gozda. 

Tukaj sva se spet priključila stezi, po kateri sva hodila zgodaj zjutraj.

Zadovoljna, da se je lepo izšlo.

In zopet je bila za nama ena izmed lepših poti v gorskem svetu.

__________________________________

 

Porezen

Pot: Petrovo brdo, Porezen in nazaj.

Za prvi dan najinega dopusta sva izbrala Porezen, na katerega se do zdaj še nisva povzpela.

Ugotovila sva, da je Porezen čudovit razglednik. Sicer so nad Julijci viseli oblaki, 

vendar se je dalo slutiti, da bi se lahko videlo daleč naokrog. Še bova prišla in preverila.

 

Brana

 

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Kamniško sedlo, Brana in nazaj

Tokrat sva peljala na hribovki izlet dve novinki, ki sta želeli okusiti malo pravih hribovskih poti. 

Izbrali smo dvatisočak, kjer pot ni težka, je pa ravno prav, da se lahko preizkusi kondicija.

Pogumno smo koračili proti Kamniškemu sedlu ter občudovali prelep gorski svet,

Na sedlu smo zavili proti Brani.

Tudi nekaj jeklenic je bilo na voljo in dekleti sta pokazali, 

da ju ni strah višine in da znata dobro poprijeti.

Zadnji koraki proti vrhu Brane.

in že smo bili na vrhu. 

Takšne markacije so najlepše.

Dekleti sta pokazali, da jima jeklenice niso tuje.

Imeli smo lep hribovski dan in zato sklenili, da ga bomo kmalu ponovili. 

____________________________

Babe in Ledinski vrh

 

Pot:  Okrešelj, Savinjsko sedlo, Velika Baba, ledinski vrh in nazaj.

Razmere: sončno in vroče

Višinska razlika okoli 1200 m

Pogled z Bab na Rinke in Skuto

Drugi manjši vrh Bab.

Na vrhu Velike Babe - 2127 m, v ozadju je Mrzla gora.

Na poti z Bab do Ledinskega vrha.

Pred spustom v dolino sva se povzpela še na Ledinski vrh - 2108 m.

Planjava

Pot: planina Podvežak, Korošica, Srebrno sedlo, Planjava in nazaj

Čas: okoli 8 ur

Razmere: sončno, brez vetra, zelo toplo

V tem letnem času se pogosto povzpneva na Srebrno sedlo in če so razmere ugodne, še dalje na Planjavo.. S Srebrnega sedla - 2002 m je prelep pogled na Zeleniške špice- slika spodaj.

Na poti proti Srebrnemu sedlu je nekaj klinov, vzpon pa kljub železovju ni zahteven.

S poti lahko venomer opazuješ Ojstrico, ki se dviga nad planinami. 

Toda ko si na vrhu Planjave, postane Ojstrica  30 m nižja, čeprav imaš občutek, 

da je precej višja kot si ti. Precej zanimiva perspektiva je  to.

Z vrha Planjave so razgledi na vse strani, spodaj na sliki je pogled na sever proti Matkovi kopi, Krnički gori in Mrzli gori ter na Babe ( našteto z desna strani). 

Lep je občutek, da sem večkrat prehodila vse te gore.

Na vrhu Planjave - 2392 m, zadaj je Skuta, ki ji sledijo Rinke.

Pogled na vzhodno stran. S Planjave si sledijo Babe in Ojstrica.

Pa še pogled navzdol z vrha proti Veliki planini.

V tem prelepem in vročem dnevu sva na vrhu uživala skoraj sama, kar naju je zelo veselilo,

 saj je Planjava običajno zelo oblegana s smeri Kamniškega sedla.

Pri sestopu se ni dalo odtrgati pogleda navzdol ter povprek po prelepih gorah.

 Lučki Dedec se dviga nad Korošico.. Kako majhen zgleda od tod, čeprav je visok 2030 m.

Pa še pogled navzdol na Korošico, kjer so pod pogorelo kočo postavili tri kotejnerje, 

ki nudijo celo 16 prenočišč. 

Mlad oskrbnik pa ima tudi zalogo pijače, pa še dobro kavo zna skuhat.

Razgledi s te poti so prekrasni, tokrat je spodaj Najvišji rob - to je vrh Zeleniških špic.

In še ena slika s Korošice, v ozadju je Lučki Dedec.

Še zadnja slika s te poti. S Korošice kar nisva in nisva mogla oditi in zapustiti ta prelepi sončni dan. Opazovala sva oblačke, ki so jadrali mimo in opazovala redke planince, ki so vandrali po teh poteh.

Potem pa sva le krenila nazaj proti avtu. Čudno; kako zelo se vedno nama vleče pot domov ...

____________________________